Kolumne
(2)
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 4.7 od 13 glasov Ocenite to novico!
Britanski kitarski duo prihaja v Kino Šiška mesec dni po izidu svojega četrtega studijskega albuma.
       V Berlin sta šla, po lastnih besedah, posnet najbolj seksi, najzahtevnejše, najsurovejše, najbolj boleče, najiskrenejše avtorsko delo. Zakaj ga potemtakem ne poimenovati kar po sebi?       
Duo je znan po tem, da se distancira od prevladujoče linije britanske kitarske glasbene scene in se identificirata s pankovsko etiko in držo.
"Laura in Steven sta šla v Berlin (po)iskat sebe. Daleč od pregovorno nadležnih otoških medijev, daleč od producentov in čarodejev za mešalno mizo."

Berlinske transverzale

Kolumna Miroslava Akrapovića
27. marec 2014 ob 12:28,
zadnji poseg: 27. marec 2014 ob 13:07
Ljubljana - MMC RTV SLO

Nekajkrat poprej se mi je, tudi na teh straneh, zapisalo, da … ko glasbena skupina svoje avtorsko studijsko delo poimenuje kar s svojim imenom, je to dejanje treba razumeti kot višji stadij samozavesti in pokončne drže.

V današnjem marketinško analfabetskem času, ko je potreba po dodatnem, skrajnjem, še bolj in oh in sploh, enostavnem, razločnem, berljivem in užitnem posredovanju vsega, kar se nas v vsakdanjiku tiče in dotika, se nekomu morda tovrstna poimenovanja glasbenih del zdijo kot pomanjkanje idej. Kot brezidejni izhod v sili. Kot sila. A verjemite, da se tisti, ki tako mislite, grdo motite.

Seveda si pridržujem pravico, da iz te glasbene kategorizacije izločim vsa avtorska dela, ki so na relaciji Grašo – Guetta – Girls Aloud in njim podobna. Glasbene artikle, ki se že prodajajo sami po sebi, če že ne na bencinskih črpalkah, potem kot darilo poleg čistilnih praškov. V takšnih trgovinah za najhitrejši možni nakup, ki hitro poteši tudi tisto najhitrejšo kupčevo lakoto, zagotovo ne boste našli Blood Red Shoes. Četudi ne izključujem možnosti, da tudi podobne prodajalne hitre obutve obstajajo.

Istoimenski četrti album skupine Blood Red Shoes, ki je izšel pred kratkim, je dokaz zgoraj napisanega. In še več! Duet iz Brightona je svojo različico panka & roka okronal z avtorskim delom, ki je nastal - za pogrošno, cinično in zaničevalno analiziranje današnje mladinske kulture in glasbe - na samem »mestu zločina«, v Berlinu.

Album Blood Red Shoes je na ravni vseh njunih studijskih predhodnikov – od Box Of Secrets prek Fire like This do In Time to Voices. Da zadnja ugotovitev ni prvoaprilska šala, se bomo lahko prepričali naslednji teden v torek, ko bosta Laura – Mary Carter in Steven Ansell stopila na … vroče odrske deske, v Kino Šiška. Vroče, ker jih je dodobra razvnela Anna Calvi. Kaj bo od njih ostalo, ko jih bodo pohodili fantje iz Queens Of The Stone Age, ki so eni od največjih vzornikov londonskega dueta, pa si lahko le mislimo.

Toda vrnimo se skupini, ki tako samozavestno in vešče krmari med pankom in rokom ter se ne še od svojih prazačetkov ne zmeni za konvencionalne in ustaljene norme med medijsko in glasbeno srenjo.

Vrnimo se v Berlin. Mesto, ki so ga nekoč opevali in ga še vedno opevajo veličine, kot so Wim Wenders, Lou Reed, Nick Cave, Iggy Pop, David Bowie, Arcade Fire, Peaches, Chicks On Speed, Miss Kittin etc. Zakaj se bi bilo danes tako napačno ustaviti v tem mestu kot glasbeni turist ali glasbeni umetnik? Zakaj je današnje iskanje navdiha na berlinskih ulicah in v berlinskih nočeh nekaj drugačnega? Morda so se glasbeni žanri hitrostno in globinsko med seboj premešali kot igralne karte taroka, in ne pokra, a ne vidim res nobenega razloga, da Berlin ne bi bil še vedno mesto, ki oplaja tako ali drugače. Mesto, ki vsrka in daje. Odvisno le s kakšnim namenom ga poskušate izkoristiti. Blood Red Shoes naj vam bodo eden od vzorov. Kajti Laura in Steven sta šla v Berlin (po)iskat sebe. Daleč od pregovorno nadležnih otoških medijev, daleč od producentov in čarodejev za mešalno mizo. Popolnoma ogolela v najetem stanovanju, katerega (z)minimalizirano pohištvo je vsebovalo bobnarski set, akustično in električno kitaro. In seveda tiste arhetipske ojačevalce in kitarska pedala. Nekatera na las podobna tistim, ki so jih The White Stripes dvignili na piedestal rokovskega Olimpa. Ja, prav tista, ki sta v Križankah izmamila skoraj bolečinsko nezaupljivo radovednost rokovskih starosti, ki so za odrom na skrivaj posodobila zvoke detroitskega dueta, pričakujoč, da bo le eden od treh zvokov pridrvel iz računalnika, točneje z matrice. Pa ni. Kot tudi ni in ne bo v primeru Blood Red Shoes.

Njuna glasba se razlikuje od tistega rdeče – belega rhythm & bluesa, Jacka & Meg, a le v zgodovinskem izhodišču. Po slednjem sta svoj navdih Blood Red Shoes (po)črpala iz del Fugazi, NoMeansNo, Nirvane. To pa nikakor ne izniči samozavesti, ko se v rahločutno distorziranem okolju razvname prvinska energija. Rokovski romantizem. V Berlin sta šla, po lastnih besedah, posnet najbolj seksi, najzahtevnejše, najsurovejše, najbolj bolečo, najiskrenejše avtorsko delo. Zakaj ga potemtakem ne poimenovati kar po sebi?

Miroslav Akrapović
Prijavi napako

Mnenje avtorja ne odraža stališča uredniške politike RTV Slovenija.
Komentarji
ohFlo
# 27.03.2014 ob 21:13
no ja.. saj sta ok. ampak meni sta recimo The Kills veliko boljša varianta dueta z dokaj podobno (boljšo) muziko in stilom..
Jurčič
# 27.03.2014 ob 13:06
Poleg QOTSA koncert leta v Sloveniji, definitivno!!
Miroslav Akrapović
link
Prestop stoletja ali ...
9
2. junij 2016 ob 15:56 Moram priznati, da sem, kot že dolgo tega ne, o(b)stal zaprepaden nad novico, da je eden od šeživih založniških mastodontov ali t.i.
Več novic ...
Kolumne
link
Koliko je teh ur?
6
12. december 2017 ob 18:43 Ker ne priznavamo božične histerije pred božično histerijo, se vrnimo k realni politiki. Oziroma k običajnem življenju. In kaj je bolj realpolitičnega, kot pranje umazanega perila v tujini.
Več novic ...
Kazalo