Kako si razložiti odločitev predsednika vlade Marjana Šarca, da med svoje najtesnejše sodelavce imenuje Damirja Črnčeca? Gre za sporočilo Levici, da se z njo ne bo usklajeval glede nacionalne varnosti in migracij? Je to nekakšno sporočilo Janezu Janši, ki je bil pred leti s Črnčecem tesno povezan, ali morda zadovoljevanje NSi-ja, ki z novim državnim sekretarjem v premierjevem kabinetu deli poglede na obrambno-varnostni sistem? Želi Šarec pridobiti naklonjenost bolj sovražno nastrojene desnice ali pa Črnčeca res dojema zgolj kot strokovnjaka?

Vse te špekulacije in še nešteto drugih pa pravzaprav nimajo vrednosti, saj je izhodiščna napaka že v tem, da se išče premierjev motiv za imenovanje takšnega človeka v svoj kabinet. Vprašanje rasizma namreč ni prostor za politična preigravanja. Edina sprejemljiva reakcija na imenovanje rasistov na kakršno koli funkcijo v družbi, še posebej visoko politično, je lahko le kategorično nasprotovanje in temeljito preizpraševanje primernosti kogar koli, ki takšno imenovanje predlaga.

Kje je bil Šarec zadnja leta?
Postavlja se vprašanje, kje je bil Šarec zadnja leta, katere medije je spremljal, s kom se je pogovarjal, kaj je videl okoli sebe. Je opazil porast skrajne desnice tako v Evropi kot Sloveniji? Je na spletu zaznal sovraštvo, ki si ga v nasprotju s slovensko politično skrajno desnico tako odkrito ne bi privoščili niti avstrijski svobodnjaki kot proizvod nekdanjih nacistov ali islamofobna Alternativa za Nemčijo? Je začutil vsesplošno razvrednotenje besed, idej, konceptov, ki ga z instrumentaliziranim in intelektualno skrajno nepoštenim sklicevanjem na svobodo govora izvajajo platforme s podobo medija, v katerih je ravno Črnčec bodisi avtor bodisi gost? Je videl vsaj protipriseljenske shode po Sloveniji, kjer se rasizem s takšno lahkoto obleče v slovensko zastavo in ogrne v lažno skrb za varnost?

Če je zaznal vsaj delček vsega tega, bi proti tem pojavom napovedal boj, ne pa zaposlil človeka, ki prebežnike označuje za "migrantske arabske horde", "rak", "invazijske okupatorje" in "invazijsko drhal". "Okužili so nas z rakom, zasejali so rakaste celice po celotni Evropi. Kaj drugega je to kot uvoz milijonov neizobraženih mladih moških, ki ne spoštujejo ničesar, na čemer temelji naša družba. Moških, v čigar kulturi je, da ne spoštujejo žena. Moških, ki niso navajeni delati," je v Reporterju, ki tovrstnemu rasizmu rad ponudi prostor za objavo, lani zapisal Črnčec, ki zdaj kot državni sekretar uživa premierjevo zaupanje.

Sovraži široko, a najbolj srčno sovraži islam
Širjenja sovraštva Črnčec ni omejil na izbrane "medije". Na družbenem omrežju Twitter je za prebežnike, za katere uporablja izraz "nezakoniti migranti", zapisal, da so "organizirani nasilni kriminalci, s seboj prinašajo neznane viroze, garje in podobne bolezni". Za Amnesty International je zapisal, da gre za "multikulti plačance", Pravno-informacijskemu centru, nevladni organizaciji, ki se ukvarja tudi s pomočjo prosilcem za azil, pa je po njegovih besedah "za začetek potrebno takoj ukiniti vse financiranje iz javnih sredstev". Če je to le za začetek, kdo ve, česa si novi državni sekretar želi v naslednjem koraku. Ukiniti kar nevladne organizacije, morda kaj radikalnejšega?

Prav tako ni omejen domet njegovih fantastičnih poskusov diskvalifikacije. Tako je "levičarje, komuniste, socialiste in socialdemokrate" označil za "uničevalce in nazadnjake", za sindikat vzgoje in izobraževanja pa je zapisal, da izvaja "skrajni džihadizem" kot t. i. Islamska država. A vendarle je pri izključevanju in žalitvah najbolj srčen, ko gre za muslimane in islam. Džamijo v Ljubljani je označil za "katarsko vojašnico", uporablja izraze, kot so "islamizacija" in "arabizacija" Evrope in Slovenije, videoposnetek nekega muslimana, ki (domnevno na Bledu) v tišini moli na ulici ob neki hiši pa je julija letos (le dva meseca pred imenovanjem v Šarčev kabinet) pospremil z zapisom: "Tako se začne napad na demokracijo in naše človekove pravice,... Policija je dolžna ukrepati po uradni dolžnosti, to je motenje, kaljenje javnega reda in miru!"

Šarčevo sporočilo tarčam rasizma, ustavi, zakonom
Rasizem Črnčeca je torej vsem na očeh, zato se postavlja vprašanje, kaj premier Šarec z njegovim imenovanjem sporoča slovenskim državljanom in državljankam, predvsem tistim islamske veroizpovedi. Kako naj desettisoče muslimanov v Sloveniji gleda na vlado, ki jo vodi nekdo, ki z odprtimi rokami sprejme najbolj odkritega islamofoba? Kakšne občutke do vlade naj imajo državljani srbskega rodu, če v kabinetu premierja dela človek, ki pravi, da je "v božičnem času naša Ljubljana videti kot poturčena prestolnica, kjer so glavne zvezde trubači"? Kakšno zaupanje imajo lahko v Šarčevo presojo levo usmerjeno prebivalci, sindikalisti, člani nevladnih organizacij, begunci?

Javno dostopni zapisi Črnčeca, še posebej glede islama, predstavljajo kršitev več členov slovenske ustave. Konkretno 7. člena, ki pravi, da je delovanje verskih skupnosti svobodno, 14. člena, po katerem so v Sloveniji "vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje", 41. člena, ki pravi, da je "izpovedovanje vere in drugih opredelitev v zasebnem in javnem življenju svobodno" ter 63. člena, ki določa, da je "protiustavno vsakršno spodbujanje k narodni, rasni, verski ali drugi neenakopravnosti ter razpihovanje narodnega, rasnega, verskega ali drugega sovraštva in nestrpnosti".

Kljub sramotnemu pomanjkanju tovrstnih pregonov ni odveč pomisliti tudi na 297. člen kazenskega zakonika, po katerem se "javno spodbujanje ali razpihovanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti", ki temelji med drugim na "narodnostni, rasni, verski ali etnični pripadnosti" ter "družbenem položaju, političnem ali drugem prepričanju", kaznuje z zaporom do dveh let, če sta recimo pri tem uporabljena "zmerjanje ali žalitev". Osnovna intelektualna poštenost narekuje priznanje, da za aplikacijo člena na izjave Črnčeca niso potrebne pravne akrobacije. Kakšen učinek bo tako imela Šarčeva odločitev tudi na zaupanje javnosti v vladavino prava?

Posmeh državljanom, ustavi, samemu sebi
Imenovanje Črnčeca na vplivni položaj državnega sekretarja v kabinetu predsednika vlade je torej Šarčev posmeh koalicijskim partnerjem, državljanom in nedržavljanom, ki jih Črnčec napada, ustavi, zakonom, samemu konceptu človekovih pravic, za konec pa se je Šarec posmehoval še sebi. Kako drugače označiti njegov odziv na številne kritike imenovanja, v katerem po zaposlitvi radikalnega nestrpneža zatrdi, da "nestrpnosti ne tolerirajo", nato pa z izjavo, da bo Črnčec, "če bo še izražal takšna stališča, tisti hip odstavljen", še povsem razvrednoti koncept odgovornosti za pretekla dejanja, in to s politično najbolj odgovornega položaja v državi. In kaj si lahko mislimo o Šarčevi presoji, če je moral že dan po imenovanju Črnčeca za svojega svetovalca na javni televiziji izjaviti, da njegove izjave obsoja?

V javnosti se je poleg ostrih kritik Šarčeve odločitve pojavila tudi vzporednica z dejanjem Boruta Pahorja, ki je kot premier leta 2008 v svoj kabinet presenetljivo zaposlil Dimitrija Rupla, s čimer je prav tako povzročil veliko nelagodja v javnosti. Pahor je takrat imenovanje branil s sklicevanjem na Ruplovo "listnico, v kateri so telefonske številke vseh najpomembnejših zunanjih ministrov, predsednikov vlad in predsednikov držav na tem svetu". Kontakte koga pa lahko Šarcu ponudi listnica Črnčeca? Premierja CasaPounda, ministra Pegide, predsednika Generacije identitete?