Zgodila se je volilna volja ljudi, ki so jih zavajali z neresnicami in lažmi. Če je kakšna razlika med tema dvema pojmoma. Tisti, ki so državljanom prodali brexit kot vnovično pridobivanje moči in vpliva, so lagali. Združeno kraljestvo zdaj stopa na pot izgube moči in vpliva, saj je njegova možnost vplivati na končni izid pogajanj z Evropsko unijo majhna, manjša celo kot moč evropskih institucij, ki jih angleško govoreči mediji radi obkladajo s pridevniki slabšalnega pomena. Britanska vlada je državo popeljala na pot v neznano zgolj z upanjem, da se ne bo zgodilo nič hudega. To je izhodišče, ki ne britanski vladi ne daje pravega upanja na uspešen zaključek tega postopka.

Združeno kraljestvo je namreč tisto, ki lahko v pogajanjih z Evropsko unijo izgubi največ. To, da Otok ne bo več del najuspešnejšega mirovnega projekta v zgodovini, je žalostno dejstvo. To, da bo najuspešnejši mirovni dogovor v zgodovini brez Združenega kraljestva deloval naprej, pa je nekaj, kar nas lahko pomirja. Res je, Evropska unija je tačas na preizkušnji, a ne zaradi Londona, brexita in nekaterih britanskih politikov brez kompasa. Zavedanje, da se je v teh štirih desetletjih britanskega članstva svet spremenil, očitno na Otoku nekateri niso ponotranjili. Lahko si predstavljam, da bo Otok (pa čeprav je drugo največje gospodarstvo v Uniji) veliko težje deloval v mednarodni (trgovinski) sferi sam, kot bi s polmilijardnim trgom za sabo, kar mu je doslej nudilo evropsko zatočišče. London se je s samoizolacijo spravil v položaj, ko bo manj vpliven, manj relevanten in manj slišen v mednarodni skupnosti in v Evropi. Boter brexita, evropski poslanec Nigel Farage je med tednom celo izjavil, da se bo izselil iz države, če bo brexit katastrofa. A dodal, da je prepričan, da ne bo.

Med tednom se je prav tako pokazalo, da britanska vlada ne razume, kaj je predmet pogajanj in kaj ne. Britanska premierka Theresa May je predsedniku Evropskega sveta Donaldu Tusku poslala pismo, s katerim je sprožila začetek izstopa iz EU-ja in v katerem je zapisala, da bo"naše sodelovanje v boju proti terorizmu oslabljeno", če bo Velika Britanija zapustila EU brez novega dogovora. To je, preprosto povedano, neumnost. Varnostno sodelovanje se ne vrti le okrog EU-ja, temveč za to obstajajo tudi druge ravni sodelovanja. NATO je, denimo, ena njih, pa Interpol in še kaj bi se našlo … Zavajanje se še kar nadaljuje, jasnih sporočil tistim, ki na Otoku prejemajo evropska sredstva za svoje raziskave, podjetja, kmetije, in ne vedo, kaj jih čaka po brexitu, britanska vlada ne zmore. Predstavljajmo si pravno praznino, ki nastane brez urejenih odnosov med Unijo in ZK, če se slučajno zgodi, da se brexit zgodi čez noč, brez dogovora o izstopu. Združeno kraljestvo postane za EU tretja država. Kot Avstralija.

EU je po drugi strani na preizkušnji zato, ker mora brexit postati izhodišče za reforme, za spremembe, ki bodo poskrbele za to, da bodo evropski državljani razumeli in se strinjali, da je bila odločitev za brexit napaka. Da, to je lahko del usmeritev evropske politike. Ne v negativnem smislu metanja polen pod noge, nikakor ne, a v smislu poslušanja želja in ambicij javnosti v posamičnih državah ter v skrbi za vas, za njih.

To so vprašanja, ki jih postavljajo, denimo, volitve v Franciji. Marine Le Pen uspeva s stališči, da so preostali politiki elita, ki ji ni mar za javnost, za volivce in za njihove težave. Da so pokvarjeni in da skrbijo le za svoje … denarnice. Težave in afera Francoisa Fillona so zanjo izjemna priložnost. Če se Fillon skupaj z njo uvrsti v drugi krog volitev, je verjetno prav zaradi finančnih spodbud soprogi izrazito ranljiv. Po drugi strani so tisti, ki opozarjajo na težave, večkrat iz iste omake. Nacionalna fronta in njena vodja sta osumljeni zlorabe evropskih sredstev; Le Penova je evropska poslanka. Volja evropske politične elite bi morala biti neomajna. Namesto da od predsednika Evropske komisije Junckerja pričakuje, da bo v njihovem imenu branil evropske vrednote in evropsko povezavo, bi za promocijo evropskih vrednot in političnega, varnostnega, poslovnega sodelovanja na evropski celini lahko največ naredili doma. Z jasnimi proevropskimi stališči, brez udrihanja po Bruslju. Pošiljati evropske komisarje, ki jih nihče zares ne pozna drugod kot v rodni državi ter morda še v novinarski srenji v Bruslju, na pot oznanja resnice je nesmiselno. Interes za EU je, tudi za Slovenijo, nastajal doma, ne v Bruslju.

Tudi za Bruselj mora slediti palica. Ne gre za to, ali je Bruselj »kriv« ali ne. Bruselj potrebuje reformo zaradi sebe, saj je v več okvirih delovanja nadnacionalne organizacije v službi držav članic prerasel samega sebe. Živi svoj lasten svet, ki z brexitom ter vzponom evroskeptikov po Evropi postaja še bolj balonček. Še preden bodo britanski evropski poslanci končali svoje mandate v Evropskem parlamentu, mora Bruselj, in sicer Unija, jasno vedeti, kaj sploh želi s to izvoljeno institucijo. Ali jo Unija potrebuje? Če je odgovor da, v kakšnem obsegu? Kako veliko Evropsko komisijo potrebuje prihodnja Unija? Servis ali nadvlado? Tudi to so ključne razprave za obstoj Evropske unije, tudi o tem, ali bo Unija obstala kot skupnost držav, ki bodo različno poglobljeno sodelovale za skupne interese. Usmeritev torej, ki bo institucije znala izrisati po soglasju tistih, ki ostajajo in bo tem institucijam ter sami povezavi dala veter v jadra.

Obstati kot najuspešnejši mirovni dogovor v zgodovini je zahtevna naloga. Ni nemogoča, a dejansko potrebuje redno in ponavljajoče se vračanje k bistvu. Evropska unija je bila, je in mora ostati v službi njenih državljanov. Če to pomeni deset nadstropij Evropskega parlamenta ali Komisije več ali manj, je nepomembno.