Gorata celinska dežela v južnem Zakavkazju leži med Črnim morjem in Kaspijskim jezerom. Meji na Turčijo, Azerbajdžan, Iran in Gruzijo. Urejenih nima odnosov s Turčijo in Azarbedjžanom. Tudi Gorski Karabah je področje spora. V Armeniji živi tri milijone ljudi, 96 odstotkov Armencev. Osem milijonov Armencev je zaradi preganjanja in pobojev razseljenih po vsem svetu.

Večina Armencev pripada Armenski apostolski Cerkvi. Krščanstvo sta na ozemlje Armenije prinesla že apostola Juda Tadej in Jernej okoli leta 40. Armenija je danes laična država. Po zakonu iz leta 1991, ki priznava svobodo vesti, je Apostolska Cerkev nacionalna verska organizacija in ima pomembne vpliv na duhovno in moralno življenje Armencev. Katoliški Cerkvi pripada 160 tisoč vernikov. Dr. Bogomil Ferila je v svoji knjigi o Armeniji in Gruziji poimenoval to čudovito deželo z neokrnjeno naravo pozabljeni krščanski diamant, potopljen v muslimanski svet.

Verjetno marsikdo ne ve, da je praznik moških, 10. marec, povezan s prvimi armenskimi mučenci. Rimski cesar Konstantin je razglasil v začetku četrtega stoletja versko svobodo, da bi si pridobil politično moč med vedno večjim številom kristjanov. Toda njegov sovladar na Vzhodu Licenij Milanskega edikta ni sprejel. Prepoved izpovedovanja krščanske vere je veljala tudi za vojake rimske legije. Štirideset med njimi tega ni upoštevalo. O tem poroča škof Bazilij. Zaprli so jih in jim obljubili denarne nagrade, če zapustijo krščanstvo. Ker tega niso sprejeli, so jih poslali najprej gole stati na zamrznjen ribnik. V bližini pa so postavili bazen z vročo vodo. Eden izmed vojakov je skočil v kopel in umrl zaradi temperaturnih razlik. Namesto njega je v četo stopil vojak, ki jih je stražil. Sodnik je naslednjega dne ukazal, da obsojencem polomijo roke in noge. Nato so jih sežgali in pepel raztresli.

Drugi velik poboj Armencev se je zgodil v začetku 20. stoletja. Od 24. aprila 1915 do leta 1917 so v Osmanskem cesarstvu pobili milijon in pol Armencev. Najprej so zaprli v Carigradu inteligenco po ukazu turškega notranjega ministra in kasnejšega velika vezirja Mehmeda Talata. V 25. koncentracijskih taboriščih pa so sežigali ljudi z bencinom, predozirali z morfijem in morili s plinom. Otroke, ženske in starčke so deportirali v puščavo, kjer so na pohodih smrti umirali od lakote. Na tisoče trupel je ležalo po cestah. Turčija tega genocida do danes ni priznala, kljub zahtevi Evropske unije.

Nasprotno! Lani, ko je papež Frančišek 12. aprila obhajal v Baziliki svetega Petra mašo ob stoti obletnici genocida s katoliškimi verniki armenskega obreda in katolikosi Apostolske Cerkve Karekinom II. in Aramom I. je dejal, da je "človeška družina v preteklem stoletju prestala tri množičen in nepredstavljive tragedije. Prva, ki velja za prvi genocid 20. stoletja je zadela armensko prebivalstvo". Genocid sta obsodila v skupini izjavi leta 2001 že papež Janez Pavel II. in armenski katolikos. "Druga dva genocida pa sta bila nacizem in stalinizem." Na podlagi papeževega govora v Baziliki pa je Turčija lani odpoklicala veleposlanika pri Svetem sedežu, saj gre za "sovraštvo in neutemeljen očitek. S tem je izničil mirovno sporočilo iz leta 2014, ko je obiskal Turčijo", so zapisali v protestni noti. Toda kljub temu papež odhaja v Armenijo, zaradi človeka, ki trpi. Kraji Apel, Mosul, Kobane, kjer živijo potomci tistih, ki so umrli v genocidu, so danes kraji zločinov Islamske države. Priznanje genocida zahteva od Turčije tudi Evropski parlament. Genocid je sam označil leta 1987 s sprejetjem resolucije o množičnem pokolu Armencev.

Papež kljub želji ne bo mogel iti na turško in azerbadjžansko mejo. Spremljal ga bo armenski katolikos Karekin II., s katerim imata prijateljske odnose. Papež bo obiskal ozemlje, kjer revno prebivalstvo še vedno čuti posledice močnega potresa pred leti. Poleg tega bo počastil kraj spomina množične morije. S Karekinom II. bosta podpisala skupno izjavo in molila za spravo. Obiskal bo znameniti samostan Khor Virap, kjer je bil zaprt 14 let sveti Gregor Razsvetljevalec. Svetnik je krstil armenskega kralja Trdata IV., ki je leta 301 razglasil krščanstvo za državno vero.

Papežev obisk bo verske, ekumenske in politične narave. Vsekakor gre za spodbudo kristjanom, ki na Bližjem Vzhodu tudi danes občutijo genocid in izničenje krščanstva. Geslo njegovega obiska je Obisk prve krščanske države. Logo pa vsebuje rumeno in vijolično barvo, simbola Katoliške in Apostolske Cerkve ter grb obeh Cerkva, med katerimi so dobri ekumenski odnosi.

Seveda pa se ob tem sprašujem, kdaj bo papež lahko obiskal Rusijo. Tri četrtine Rusov je po izjavah temu naklonjenih. Toda po mnenju vodja urada za zunanje zadeve pri Moskovskem patriarhatu metopolita Hilariona sedaj ni pravi trenutek. Trenutek res ni pravi, saj se Ruska pravoslavna Cerkev ni udeležila koncila Pravoslavnih avtokefalnih Cerkva, ki v tem trenutku poteka na grškem otoku Kreta. Sveti koncil pa je imel po besedah prvega med patriarhi, carigrajskega ekumenskega patriarha Bartolomeja I., namen, da utrdi edinost in moč avtokefalnih Cerkva. Če med sorodnimi dušami kristjanov ni bratskega sprejemanja v različnosti, kolikor težje je sprava med ljudmi različnih nadzorov.