Od hipa, ko osramočeni nogometaš Paul Crewe (Burt Reynolds v svoji najbolj sproščeno mačistični izdaji) pride v južnjaško jetnišnico, se vse vrti okoli (ameriškega) nogometa. Creweja so vrgli iz lige, ker je bil podkupljen in je namerno izgubil tekmo. V zapor je prišel po prepiru z ljubico, ki se je končal tako, da ji je ukradel njen maserati, ga zapeljal v kanal in se stepel z dvema policistoma.
Direktor zapora Rudolph Hazen (Eddie Albert kot človek, ki ljubi moč in ne premore nikakršnega sočutja) želi, da Crewe trenira nogometno ekipo stražarjev, ki do zdaj niso zmagali niti na enem prvenstvu zaporske lige. Ko ga Crewe zavrne, mu Hazen obljubi, da bo dobil pogojni izpust iz zapora, če ustvari ekipo zapornikov, ki jo bodo njegovi stražarji brez težav premagali. Jetniki to sprejmejo kot možnost, da se maščujejo za vsakodnevno brutalnost, ki jo doživljajo v zaporu.
Nogomet Hazenu veliko pomeni, tako kot je veliko pomenil tudi takratnemu predsedniku ZDA Richardu Nixonu. Zanj je to več kot le šport. Gre za vprašanje karakterja in patriotizma. "Mlade ljudi lahko dober nogomet nauči marsikaj: napada, obrambe, strmenja k uspešnosti, skupinskega dela," Hazen pove Creweju, ki se odzove z ravnodušnim, blago tolerantnim nasmehom. "Upal bi si trditi, da ta šport pooseblja vse odlike, ki delajo našo domovino veliko. Imeniten šport. Igrajo ga veliki ljudje." Tako kot Nixon se tudi Hazen rad snema. Ko misli, da bo izgovoril nekaj pomembnega, pogleda svojega podrepnika, ki vključi kasetofon, da bi posnel šefove navdihujoče besede. Ko ga Hazen spet pogleda, ta kasetofon pokorno izključi.
Aldrichev Spopad v jetnišnici (The Longest Yard, 1974), posnet po scenariju Tracyja Keenana Wynna, je bil velika uspešnica; prvi film, ki sem si ga ogledal, za katerega je občinstvo navijalo kot na nogometni tekmi. In to ne samo v ZDA. Ko sem ga spet videl nekaj let pozneje v Jugoslaviji, kjer niso igrali ameriškega nogometa, je bil odziv gledalcev enak. Aldrich je iz tega hibrida zaporskega in športnega filma naredil protiavtoritarno alegorijo; film o ponižanih in prezrtih, ki so za en dan zmage in ponosa pripravljeni tvegati vse. Bil je film svojega časa, čeprav se tega morda takrat ni zavedalo veliko gledalcev.

Kaj mislim, ko govorim o moči
"Edie Albert je Nixon," je Aldrich povedal v nekem intervjuju. "Ko sem ga tako oblekel, pa še dodal ameriško zastavo, moralko o nogometu in tisto s kasetofonom, so mi vsi govoril 'ne moreš tega storiti, Bob; to je preveč'. Očitno ni bilo dovolj, ker nihče, prav nihče ni tega dojel. Jezus, razen žene po imenu Pat je bilo vse v filmu." Tako kot je Nixon zmagal z obljubami zakona in reda ("law and order"), ima Hazen svojo teorijo o moči in nadzoru. Hazen predstavlja golo moč. Pove stražarjem, naj čim bolj poškodujejo jetnike med tekmo: "Preden bo tekme konec, bo vsak jetnik v tej kaznilnici vedel, kaj mislim, ko govorim o moči, in kdo ima oblast."

Film tudi odraža nek občutek studa, ki se ga je čutilo v tistem času. Začne se s prizorom med Crewejem in njegovo ljubico. Kamera se premika skozi njeno hišo, ki je bogata in neokusno opremljena. Slišimo nogometno tekmo na televiziji in njen glas, ki junaku pove, da "le butelj lahko gleda eno nogometno tekmo za drugo." Očitno je, da je Crewe zgolj plačani ljubimec, žigolo. Ko mu pove, da je kurba, ki se prodaja vsakomur, je njemu to že popolnoma jasno. Podre jo na tla in ji ukrade avto. Nogometna tekma predstavlja tudi njegov preporod.
Crewe se na začetku znajde izoliran med drugimi jetniki, ki mu zamerijo to, da je bil človek, ki je imel vse in potem to zavrgel. Oni pa nikoli niso imeli ničesar. Ob pripravah na tekmo se razvije tovarištvo. Crewe v ekipo vključi najnevarnejše zapornike, kot je Shokner (Robert Tessier), mojster karateja, ki je z golimi rokami ubil sedem ljudi. "To je bilo, preden se je naučil karate," nekdo pojasni.
Med tekmo Aldrich fragmentira platno, tako da istočasno gledamo različne stvari: tekmo, gledalce, Hazena, jetnike, ki spremljajo tekmo v celicah ali v zaporski menzi. To je lahko v filmih le trik, ki zgodbo ustavlja, namesto da jo poganja. Aldrich pa je bil mojster takšnega pristopa, in v tem filmu s fragmentiranim platnom ustvari občutek kipeče razburljivosti. Film ustvari tudi občutek sladke sokrivde med gledalci in jetniki, ko ti pripravljajo vse podle trike, ki jih bodo uporabili proti stražarjem. Spopad v ječi deluje kot hollywoodska različica fanonizma. Temnopolti filozof in revolucionar Franz Fanon je zapisal, da kolonizirani postanejo v lastnih očeh človeška bitja šele, ko ubijejo kolonizatorje. V Spopadu v ječi jetniki spet postanejo človeška bitja, ko premagajo svoje tlačitelje.
Se pa lahko vprašamo, za kakšen upor sploh gre. Crewe in njegov Hudobni stroj (Mean Machine, ime moštva jetnikov) ne bosta ničesar spremenila. Njihovo življenje bo po zmagi še težje. Hazen bo še vedno na oblasti, čeprav oslabljen. V tem uporu je nekaj strašno obupanega. Gre izključno za osebno in simbolno zmago, pa tudi za izrazito moški tip upora. Pravzaprav gre za moškost proti totalitarizmu. "Po štirinajstih letih v tej luknji se zaveš, da imaš zgolj dve stvari, ki ti jih ne moreta vzeti ne palica ne garanje: svoja jajca," pove stari zapornik Creweju. "Drži se jih. Drugega ne boš imel, kot prideš ven."

Če razvijemo metaforo Amerike kot zapora, ima ta navidezno obupan uporniški dan nek smisel. Zaporniki v filmu ne razmišljajo o begu, tako kot Američani po navadi ne razmišljajo o begu iz ZDA, pa če še tako slabo živijo. Edino, kar preostane, je boj za osebno dostojanstvo.
Leta 1974, ko je film prišel v kinematografe, je padla "nočna pošast", kot je neki hollywoodski scenarist imenoval Richarda Nixona. Bil je ponižan pred vso nacijo, prav tako kot je v filmu javno ponižan direktor zapora Hazen skupaj s svojo teorijo strahu in nasilja, ki nekoliko spominja na Nixonove obljube reda in miru. Hazenov poraz, v katerem se njegova moč izkaže kot jalova, ima univerzalno privlačnost.

Dilema Aldrich
Aldrichev svet je krut in grobijanski, na meji apokalipse, kar se čuti iz samih naslovov filmov: Poljub smrti (Kiss Me Deadly, 1956), Ten Seconds to Hell oziroma Deset sekund do pekla (1959), Prepozno za heroje (Too Late the Hero, 1970) ali Twilight's Last Gleaming oziroma Zadnji žarki somraka, film iz leta 1977, ki je eden redkih, ki se je ukvarjal z razlogi za ameriško vojno v Vietnamu. Ideja, da moškost vsebuje vse, kar je pozitivnega v človeku, je značilna za Aldricha, a je tudi njegova omejitev. Ne gre za to, da Aldrich ni prepoznal zlobe v moških. Njegovi filmi so postavljeni v nasilen in zelo moški svet. Ampak je tudi videl plemenitost v prvotni moškost. Ni pa si mogel predstaviti, da nekaj tako vrednega lahko obstaja tudi v ženskah. V njegovih filmih, ki so osredotočeni na ženske, kot sta Kaj se je zgodilo z Baby Jane (Whatever Happened to Baby Jane, 1962) ali Ubijanje sestre George (The Killing of Sister George, 1968), so ženske prikazane kot harpije, groteskne in medsebojno uničujoče. Šele v njegovem zadnjem filmu Kalifornijske lutke (All the Marbles/The California Dolls, 1981) junakinji predstavljata nekaj dobrega, a sta rokoborki, ki se dokazujeta na tradicionalno moški način: skozi boj.

Kot je pogosto značilno za mačizem v umetnosti, ga spremljata sovraštvo do žensk in homofobija. To zadnje je prisotno tudi v Spopadu v ječi. Ampak veliki ameriški režiserji od D. W. Griffitha dalje so bili vedno vsaj do neke mere ideološko problematični, kar se tiče odnosa do žensk ali rasizma. To drži tudi za takšnega levičarja, kot je bil Aldrich. Rojen je bil v bogati in konservativni družini v državi Rhode Island. Družina se mu je odrekla in ga razdedinila, ko je zapustil univerzo, da bi delal v Hollywoodu. Začel je kot asistent takšnih levičarjev, kot so bili Jean Renoir, Abraham Polonsky, Joseph Losey in Charles Chaplin, čigar asistent je bil na snemanju Odrskih luči (Limelight, 1952). Nixona je zasovražil že v času lova na komuniste, v katerem je bodoči predsednik igral pomembno vlogo. V Aldrichevem opusu se čuti humanizem teh režiserjev; pravo sočustvovanje z zatiranimi. A tudi to sočustvovanje je bilo omejeno.

Ko so se Združene države v drugi polovici sedemdesetih let prejšnjega stoletja obrnile v desno, je izginilo podobno dojemanje sveta med levimi režiserji, kot je bil Aldrich, in občinstvom. Stari mačistični anarhist ni mogel več najti skupnega jezika s filmskim občinstvom. Spopad v jetnišnici, ki je doživel dva inferiorna »remaka«, je bil njegova zadnja uspešnica; zabaven, komičen in zelo grob film o boju ljudi, ki nimajo več česa izgubiti.