Kolumne
(1)
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 4.0 od 6 glasov Ocenite to novico!
Republika Slovenija
Marko Radmilovič. Foto: Osebni arhiv M. Radmiloviča

Dodaj v

Iz močvirja o praksi ugrabljanja države

Kolumna Marka Radmiloviča
2. oktober 2013 ob 07:30
Ljubljana - MMC RTV SLO

Danes pa o težavni in neprijetni temi. Namreč: kar naprej poslušamo, da si je ta ali oni vzel državo za talko. To je sicer nekoliko nenavadno, ker ugrabitelji, katerih žrtve so talci, po navadi kaj zahtevajo.

Sodobni ugrabitelji, ki imajo za talko državo Slovenijo, pa ne zahtevajo ničesar. Ker imajo že tako ali tako vse razen države – so vzeli za talko prav njo. Večinoma gre za mačistične blodnje posameznikov, ki so v mladosti imeli težave z mamo, lahko pa tudi za povsem naključne ugrabitve.

A danes bolj kot o teoriji o praksi ugrabljanja države. Kajti ni tako pomembno, kdo si jemlje državo za talko, pomembnejše je dejstvo, da je kaj takega sploh mogoče.

Torej, če legitimno kandidiraš za predsednika kake obskurne politične stranke, postane država talka. Če razglasiš, najbrž pravno utemeljeno sodbo o plačilu nesorazmerij med plačami, postane država talka. Če upravičeno pozivaš k splošni stavki, postane država talka. Vsi ti možje legitimno uresničujejo svojo službo, prepričanje ali pa načela, pa vendar jemljejo državo za talko. Ker – ne delajmo si utvar – Jankovič na čelu PS … bum, država gre adijo; izplačanih 170 milijonov javnim uslužbencem … bum, država gre v franže. Splošna stavka sindikatov … zbogom, Slovenija. Trije ljudje, trije zakoniti postopki in tri grozeče kataklizme. Jasno. Takih posameznikov, ki lahko z enim zamahom uničijo državo, je še nekaj, a ne več kot deset in recimo manj kot dvajset.

Kako je to mogoče oziroma kako smo lahko prišli tako daleč, da lahko posameznik že z minimalnim odmikom od dogme spravi državo na kolena? Kako je mogoče, da je država občutljiva za propad bolj kot sladoledar za prehlad?

Prav zaradi nevarnosti, da bi posamezniki ugrabili državo, so bili izmišljeni in ustvarjeni demokratični postopki, demokracija, da bi izničili vpliv posameznikov na skupnost in njihovo voljo. Demokratične ureditve naj bi se razlikovale od avtokratskih, prav v topljenju interesov posameznika v interesih prevladujoče večine.

Pri nas pa lahko vzame državo za talko vsak, ki se več kot stokrat pojavi v TV -dnevniku! To po drugi strani govori o tem, da smo si namesto demokracije zaredili nekakšnega hibrida, ki še najbolj spominja na zadružno zvezo avtokratov. To mora biti nekakšen unikum. Namesto enega velikega in strašnega avtokrata imamo množico manjših, ki pa se prav tako bojujejo za plen. A ker je država primerno majhna in plena skoraj ni več, so naši avtokrati namesto levov, ki šavsajo po antilopi, bolj združba govnačev, ki se prepirajo o kepici iztrebkov. Ter se ne morejo odločiti, ali bi državo vzeli za talko zaradi iztrebkov ali z njimi.

Kot je videti, sta ljudstvo zajela brezup in letargija, kajti rešitve ni na obzorju. Tako lahko le opazujemo vsakodnevno jemanje države za talko in bolj ali manj posrečeno zabavljanje na račun tega dejstva.

A rešitev je mogoča; nekoliko alternativna, celo nenavadna, a vsemu navkljub rešitev. Torej, če posamezni državljani jemljejo državo za talko, je mogoča rešitev v tem, da bo začela država jemati za talce državljane. Drugače: če je dovoljeno državljanu ugrabiti državo, je menda dovoljeno tudi državi ugrabiti državljana.

Zveni vsaj nenavadno, če že ne bedasto, a bilo bi odlično. Takoj ko bi opazili, da kani nekdo ugrabiti državo, bi država ugrabila njega, še preden bi mu uspelo uresničiti gnusni naklep. In to ne v kakem pesniškem, prenesenem pomenu, temveč v realnem času. To pomeni neznano lokacijo, trdo ležišče in pičlo hrano. Ter seveda odkupnino. Ker če že tisti, ki ugrabljajo državo, ne zahtevajo odkupnine zanjo, nima nobenega smisla, da bi država ravnala podobno nespametno. Torej, ob primeru ugrabljenih tajkunov številke računov na Cipru, ob primeru skorumpirancev imena podkupovalcev oziroma podkupljenih, ob primeru politikov pa bone za parlamentarno restavracijo.

Takšna rešitev se zdi sarkastična blodnja zmedenega uma, a se je že zgodila oziroma se pravkar dogaja. Kaj pa je drugega ameriški zapor v Guantanamu kot država, ki za svojo lastno zaščito ugrablja državljane? Brez pravne države, brez človeških pravic so namišljeni ali resnični teroristi ugrabljeni na Kubi. Ker so si Osama in prijatelji drznili vzeti Združene države za talko, zdaj Združene države jemljejo za talce združene državljane; večinoma drugih držav res, a principa ugrabitve to ne moti.

Med Slovenci z bolečo zgodovino držav, ki so ugrabljale svoje lastne državljane, bi bil tak ukrep jasno zelo slabo sprejet; a dokler bi država ugrabljala le tiste, ki so jo ugrabili ali so jo le poskušali ugrabiti, bi bil tak ukrep v javnosti najverjetneje blažje sprejet. Na koncu se sicer zazdi, da je zločin, ko državljan ugrabi državo, enak tistemu, ko država ugrabi državljana, vendar z eno samo pomembno razliko. Državljana kot talca države je kdaj pa kdaj še mogoče rešiti, državi, ki jo ugrabi njen lastni državljan, pa, tako zgodovina, največkrat ni pomoči.

Marko Radmilovič, Val 202
Prijavi napako

Mnenje avtorja ne odraža stališča uredniške politike RTV Slovenija.
Komentarji
Maja4
# 14.10.2013 ob 13:57
Naj nam Bog razsvetli pamet in s tem posredno naši državi, da bo, seveda pravično , začela "ugrabljati" državljane .
Gospod Radmilovič,, kapo dol. Z užitkom berem vaše kolumne.
Marko Radmilovič
link
Koliko je teh ur?
6
12. december 2017 ob 18:43 Ker ne priznavamo božične histerije pred božično histerijo, se vrnimo k realni politiki. Oziroma k običajnem življenju. In kaj je bolj realpolitičnega, kot pranje umazanega perila v tujini.
Več novic ...
Kolumne
link
Koliko je teh ur?
6
12. december 2017 ob 18:43 Ker ne priznavamo božične histerije pred božično histerijo, se vrnimo k realni politiki. Oziroma k običajnem življenju. In kaj je bolj realpolitičnega, kot pranje umazanega perila v tujini.
Več novic ...
Kazalo