Donald D. Qiunn je slikovito opisal: "Če bi zdravnik, odvetnik ali zobozdravnik imel v svoji pisarni 40 ljudi (pri nas 30), od katerih bi vsi imeli različne potrebe, nekateri od njih niti ne bi želeli biti tam, zato bi povzročali težave, in bi moral zdravnik, odvetnik ali zobozdravnik brez vsake pomoči z vso strokovno odličnostjo zanje skrbeti 9 mesecev (pri nas 10), potem bi si morda lahko predstavljali učiteljevo delo."

Ambiciozna vizija učitelja 21. stoletja pa med drugim navaja, da je učitelj avtoriteta in spodbujevalec znanja, idej, spretnosti, razumevanja in vrednot, ki naj bi jih učenci pridobili, ekspert za področje učinkovitega učenja, poznavalec spektra metod poučevanja, ki jih je sposoben inteligentno uporabljati ob uporabi primernih stilov organizacije in vodenja in upoštevanju pogojev in možnosti, sposoben kritično razmišljati o izobraževalnih programih in ciljih, pripravljen spodbujati in motivirati vsakega učenca, ocenjevati napredek in izobraževalne potrebe v najširšem smislu. Ne vem, zakaj toliko velikih in leporečnih besed, ko bi pa lahko z eno povedali vse: učitelj mora biti übermensch. Dober učitelj naj bo … dober učitelj mora … dober učitelj zna … Potem pa se apelira še na "poslanstvo" in "biti učitelj s srcem" in že vsi klonemo pod pritiskom. A učitelj, ki zaradi kompleksnosti medčloveške komunikacije, imenovane vzgoja, in njenih problemov, ki jih je težko razumeti, še težje pa nanje vplivati, zaradi preokupiranosti z izobraževalnimi cilji in vsebinami, zaradi vplivov permisivne vzgoje in večkrat neučinkovite restitucije, čuti nemoč, tudi zato, ker nima institucionalne podpore. O podpornih okoljih se že lep čas govori, naredi pa se nič ali pa vsaj premalo.

Nekaj časa je bilo moderno za vse tegobe kriviti permisivno vzgojo. Danes je zmota permisivne vzgoje priznana, a s tem se ni še čisto nič spremenilo, saj so jo uspešno nadomestile pravice. Uveljavitev širokega spektra občečloveških vrednot vedno naleti na nepremostljive ovire, zato se vztraja pri minimalističnem seznamu, pri čemer so večinoma enostransko poudarjene tiste vrednote, ki se skladajo s filozofijo liberalizma. Tako se pojavi tudi pretirano poudarjanje etike pravic nasproti etiki odgovornosti in dolžnosti. Ni pravic brez dolžnosti in pravica nikoli ne more biti v enem in istem razmerju tudi dolžnost. Moja pravica je pravica, ni dolžnost. A prav zato, ker je pravica moja pravica, je ta pravica z vidika drugega njegova dolžnost. Moja pravica se torej izraža v medsebojnem razmerju z drugim kot dolžnost drugega do mene. Moja pravica je nemoten pouk, torej je tvoja dolžnost, da ga ne motiš.

Da ne bo pomote – seveda sem za pravice, a na prvo mesto bi vsekakor postavila dolžnosti. Po zdravi pameti in pedagoškem čutu. A se je kot varuh pravic pojavil Zakon o upravnem postopku. Uveljavljanje učenčevih dolžnosti je treba speljati po ZUP-u. Večje neumnosti pa še ne! Saj nisem odvetnik, pedagog sem! Kot pedagog vem, da bi morala ukrepati tukaj in zdaj, a ne smem, ker se moram držati postopka.

Včasih je treba poseči po skrajnih sredstvih in otroku zaradi nenehnih kršitev šolskih pravil in neuspešnih proaktivnih in preventivnih akcij iz vzgojnega načrta izreči vzgojni ukrep. Po pritožbi staršev pa je ukrep pogosto razveljavljen – ne zato, ker bi bil izrečen neupravičeno, ker bi bile kršene otrokove pravice, ne zato, ker bi učitelj deloval nestrokovno, ampak zaradi nesmiselne napake v postopku. In kot naj bi izrečeni ukrep nosil sporočilo, da je otrokovo vedenje nesprejemljivo, tako tudi odločba o razveljavitvi ukrepa nosi sporočilo. Trojno! Najprej je tu sporočilo staršem, ki so se pritožili, da lahko z vztrajnimi pritožbami dosežejo, da se sistem prilagodi njihovemu prav. Sporočilo otroku, da lahko počne kar koli hoče, saj je njegova pravica nad pravicami drugih. Sporočilo učitelju oz. kar vsem učiteljem pa, da je najbolje pogledati stran, nič videti in nič slišati, še manj pa ukrepati.

Učitelj postaja žrtev pluralizma, saj se je nastali ideološki vakuum začel kaj hitro polniti z vrsto partikularističnih ideologij. Učitelj mora kar naenkrat sam vedeti, kako naj dela, posredovati resnico, ki ni enopomensko definirana, vzgajati celostno, čeprav je zmešnjava vrednot popolna in predvsem biti svoboden in avtentičen ter za svobodo oblikovati tudi svoje učence.

Kaj pa postopek? Na Zakonu o upravnem postopku v vsakem primeru pademo, že zato, ker zdrava pamet pove, da se v dolgotrajnosti postopka izgubi smisel kazni. Namesto ukvarjanja z otroki naj se ukvarjam s papirji in postopki? Ne, hvala.

^{Jožica Frigelj je učiteljica, profesorica razrednega pouka in članica civilne iniciative Kakšno šolo hočemo.}