Slovenski mediji in njihovi analitiki so skočili od veselja in prejšnji teden je minil v prešernem norčevanju tako iz stranke kot iz tožbe. Še celo tožilstvo jo je z gnusom zavrnilo. Ampak ob vsesplošnem navdušenju se moč analize slovenskega žurnalizma ni vprašala o nekaterih bistvenih zadevah. Zato se moramo o njih vprašati mi.

Najprej: "Zakaj in čemu?" Splošno mnenje je, da si je stranka SDS s tem kupila zastonj reklamo, če sledimo logiki, da ni ničesar tako močnega, kot je slaba publiciteta. Vendar ima ta teza takoj na začetku nekoliko vprašljivo predpostavko. Vložitev tožbe je namreč treba plačati, takse za vložitev pa so veljale nekaj manj kot 10.000 evrov. Stranka je torej odštela zajeten kupček članarin in v finančni realnosti parlamentarnih strank je bila vložitev tožbe eden zahtevnejših finančnih projektov stranke … Zakaj torej plačevati za škandalozno publiciteto, ko si je mogoče za ta denar pri obubožanem slovenskem žurnalizmu naročiti ne le oglasni prostor, temveč tudi naklonjeno pisanje, kolikor hočeš. Vlaganje tožbe kot reklamiranje stranke se tako težko zdi verjetna možnost.

Drugi odgovor na vprašanje, zakaj in čemu tožba, pa je nekoliko lakoničen: "I, zakaj pa ne!" Državo namreč tožijo vsi po vrsti. Posamezniki, organizacije, društva, podjetja in interesne skupine. Da jo bodo nekoč začele še politične stranke, je le nadaljevanje te žalostne prakse v absurd.

Tretji sklop vprašanj, ki se postavljajo ob tožbi, pa gre na račun izkušenosti stranke SDS kot političnega organizma, ki bolj ali manj uspešno, ves čas pa strastno vedri in oblači pod slovenskim političnim in družbenim svodom. Ali je torej mogoče, da bi stranka, ki ima v svoji sredi tudi kopico izkušenih in primerno zvitih operativcev, privolila v akcijo, ki bi končala kot posmeh po vsej deželi? Tudi če pozabimo na socialnoomrežne izpade najbolj izpostavljenih članov stranke, se zdi težko verjetno, da bi strankin odvetnik, do nedavnega cenjen in izkušen pravnik, spisal zmazek, iz katerega se norčuje celotna slovenska pravniška elita. Skratka; da je bila tožba vložena kot posledica neumnosti, nevednosti, celo napuha, se zdi nemogoče. Bila je vložena preračunano in preračunljivo, mi pa moramo ugotoviti, kaj se je spletlo v ozadju.

Če hočemo odgovoriti na vsa ta vprašanja, moramo razmišljati, kot razmišlja SDS; oziroma slediti logiki, ki ga je vodila med pisanjem tožbe. Kot so pravilno ugotovili ugledni analitiki, je osnovno vprašanje, kako politično krivico pretopiš v poslovno škodo? Za nekaj več kot za osem sto tisoč evrov je je. Ob tem moramo najprej sprejeti aksiom, da je bila pot Janeza Janše na Dob neposredna politična škoda, storjena stranki SDS. Žal pa so edini empirični dokaz tej tezi ankete, opravljene v predvolilnem času, ki so stranki na volitvah namenjale mnogo večji uspeh, kot se je pozneje pokazal. Ampak javnomnenjske ankete so v vseh letih slovenske demokracije dokazovale in dokazale le to, da so povsem nezanesljive. Stranka je svoj primer tako zgradila na logiki: kaj bi bilo, če bi bilo, oziroma pravilneje: kaj bi bilo, če ne bi bilo. A če sledimo njeni logiki, moramo po tej poti naprej.

Naslednja predpostavka, na kateri temelji tožba, je, da bi z Janezom Janšo na prostosti stranka dosegla vsaj tak odstotek glasov kot na volitvah 2008. Volitve 2008 so bile v znamenju afere Patria, stranka SDS je bila z 29 odstotki močno druga. Ker tega odstotka ni ponovila ne na predčasnih volitvah 2011, ki so bile v znamenju Patrie, ne na predčasnih volitvah 2014, ki so bile v znamenju Patrie, je razlika med de facto prejetimi proračunskimi sredstvi in "kaj bi bilo, če bi bilo" proračunskimi sredstvi – teh 800 jurjev. Povedano poenostavljeno: SDS, od 2008 prek 2011 in 2014 ves čas na 29 odstotkih, bi bila danes za osem sto tisoč proračunskih evrov bogatejša.

Do zdaj lahko miselnemu toku, ki je vložitvi tožbe vodil vodilne v SDS-u pri, do neke mere sledimo, od tod naprej pa se zaplete. Torej, "če se sodna krivica iz 2008 ne bi zgodila, bi bil SDS z 29 odstotki zmagovalec volitev že leta 2011 in bi takrat lažje sestavil vlado, kot jo je potem v resnici, in predčasnih volitev leta 2014 najbrž sploh ne bi bilo?"

Problem, vreden Martya in Doca v Vrnitvi v prihodnost, priča predvsem o tem, da politike ni mogoče jemati enoplastno in da SDS-ovska logika pri vložitvi tožbe enostavno ne upošteva vseh spremenljivk, ki igrajo odločilno vlogo v kompleksni stvaritvi matere demokracije, imenovani "volilna podpora".

Kolikor se to že smešno sliši, pa ima tožba SDS-a trdno notranjo strukturo. Po volilnem porazu z nekaj več kot 20 odstotki na volitvah 2014 je kljub temu stranki pripadlo 460 tisoč evrov na leto in prav te letne deleže od nekaj več kot dvomilijonske letne pogače za sofinanciranje strank si SDS po sodni poti poskuša priboriti nazaj.

Prav to spoznanje je ob nenavadni tožbi politične stranke proti državi najbolj presenetljivo: stranke so za svoj uspeh na volitvah nagrajene z denarjem! Volilni odstotki niso le vpliv in moč in prestiž, temveč tudi denar. V današnjem času, ko služb za družboslovce ni v obilju, si upamo zapisati, da predvsem denar. Z vsakim lističem, ki ga oddamo, izbrano politično stranko neposredno financiramo in politične stranke dandanašnji na volitvah ne tekmujejo s programi za zastopanje političnih stališč, temveč tekmujejo bolj ali manj prikrito za finančno podporo. SDS pri boju za delček dvomilijonske pogače ni nobena izjema in znotraj takšnega miselnega koncepta je njihova tožba povsem razumljiva, čeprav še vedno ne najbolj logična. Nelogičnost pa se kaže predvsem v tem, da bo o usodi tožbe odločalo isto pravosodje, ki je bilo vzrok njenega nastanka.