Letos mineva sto let od rojstva enega največjih slovenskih slikarjev 20. stoletja, Gabrijela Stupice. Foto: MSUM
Letos mineva sto let od rojstva enega največjih slovenskih slikarjev 20. stoletja, Gabrijela Stupice. Foto: MSUM

Večina ljudi ne bo razlikovala slike Gabrijela Stupice s konca petdesetih in naprej od otroških čečkarij. Navzven in na hitro je oboje videti precej podobno. Navznoter je pa to povsem drugačna zgodba.

Indijci so stanje meditacije opisovali kot hojo po rezilu. Padec iz stanja meditacije, dhjane, pomeni padec v običajne dnevne dejavnosti ali v običajno spanje. To tretje stanje, dhjana, je tisto, kar v običajnem jeziku označujemo z izrazom lucidnost. Budna budnost.

Predstavljajte si, da se zjutraj zbujate iz spanja … se zbudite … in potem se zbudite še malo bolj. Poznate tole? To je dhjana, kristalna jasnost. Indijci pravijo, da dhjani sledi samadhi. Obstajajo različne stopnje samadhija. V dostopni literaturi je opisov na tone. Samadhi pomeni zlitje objekta, opazovalca in mišljenja o objektu v eno. Nirvikalpa samadhi je po definiciji končno stanje; pomeni utrnitev ali ugasnitev osebnega bivanja. Kar koli že to pomeni.

Nič mističnega. Morda bi pa psihiatri rekli, da gre v resnici za opise psihiatričnih patologij.

Ampak zelo podobno bi lahko opisali veliko umetnost. Na njeni levi običajno spori, na desni običajno spanje, na sredi hoja po rezilu. Kaj bodo videli ljudje v najboljših slikah Gabrijela Stupice? Na slikah iz njegovega najbolj cenjenega obdobja so čačke, ploskve barv, ostanki časopisov, figura. Zakaj je torej zanimiva ta slikarska zgodba?

Večina ljudi ni sposobna razlikovati med človekom, ki spi, in človekom, ki se je pogreznil v dhjano. Oboje je videti navzven precej podobno. Navznoter gre pa kot za skrajna konca elektromagnetnega spektra: spanje na enem, lucidnost na drugem koncu.

Večina ljudi ne bo razlikovala slike Gabrijela Stupice s konca petdesetih in naprej od otroških čečkarij. Navzven in na hitro je oboje videti precej podobno. Navznoter je pa to povsem drugačna zgodba. Na teh slikah je zaznati ostrino in intenziteto. Opazimo prefinjeno stopnjevanje barvnih ploskev. Pojavljajo se napisi, zapisi, kvadratki, kocke se sestavijo v občutljivo in krhko celoto. Figure, ki so na slikah, so bolj kot nekakšna polja psihičnih stanj, dogodkov, občutij.

Niso vse njegove slike takšne. Občasno Stupici zmanjka intenzitete. Takrat opazimo presežek čečkanja. Občasno slikarsko zaspi. Potem pa se spet pojavi tisti "španung", hoja po rezilu.

Indijci pravijo, da potrebuješ neke vrste predanost, da bi dosegal dhjano. Stupica je bil predan človek, pravijo.

Večina ljudi ne bo razlikovala slike Gabrijela Stupice s konca petdesetih in naprej od otroških čečkarij. Navzven in na hitro je oboje videti precej podobno. Navznoter je pa to povsem drugačna zgodba.