Kolumne
(3)
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 5.0 od 3 glasov Ocenite to novico!
Marko Radmilovič
Marko Radmilovič Foto: Anže Vrabl

Dodaj v

Ko na mladih svet stoji

Tedenska glosa Vala 202
31. oktober 2017 ob 18:15
Ljubljana - MMC RTV SLO

Danes pa nekaj o mladosti, mladini in mladih. Na vsem od naštetega stoji naša prihodnost. Ali pa ne stoji. Eden izmed udarnejših argumentov mlajšega izmed predsedniških kandidatov je to, da je mlad.

Na prvi pogled se zdi kategorija mladosti takšna, ki skače v isti koš kot novi obrazi, nove politike in kar je podobnih akrobacij slovenske politike. A se zna zgoditi, da je v ozadju tehtnejši premislek ... Mladost je trenutni trend svetovne politike. Vse več je mlečnozobih, za politične standarde seveda, ki prevzemajo najodgovornejše vloge. Doba mladih asistentov se je končala, nastopila je doba mladih voditeljev.

Avstrija ima rekordno mladega premierja, rekordno mlad je francoski predsednik, da o severnokorejskem diktatorju sploh ne govorimo ... Predsednik pod oziroma okoli štiridesetih nas sicer ne bi naredil za izjemne, bi pa nas postavil v trend. Svet je poln rekordno mladih politikov; so poslanci, ministri, voditelji političnih gibanj. Pa ne le to; ameriški predsednik ima v svojem zetu mladega zaupnika, Putin na drugi strani ima mlade ljubice. Mladi so multimilijarderji, mladi so trend setterji, opinion makerji, mladi so menedžerji in vrhunski znanstveniki. Ofenziva mladosti je zajela civilizacijo, ki pa je kljub temu še vedno v istem blatu kot takrat, ko so jo vodili starci. Zakaj tako?

Najprej se zdi argument let irelevanten za kakovost posameznega človeka. Tudi za politika, voditelja. Kaj recimo predsedniški kandidat na slovenskih volitvah sporoča, ko pravi, da je mlajši od nasprotnika? Biološko gledano ima pričakovano daljšo življenjsko dobo, to pa je tudi vse. Podtalno pa seveda sugerira, da je naprednejši, modernejši, da zaradi mladosti laže razume delovanje sodobnega, v mnogočem digitaliziranega sveta kot nekdo starejši. A na tej točki se težava šele začne. Najlepše jo orisuje televizijsko reklamno sporočilo, ki povzema trenutno obsedenost z mladostjo.

"V znanem podjetju brezalkoholnih pijač za lansiranje nove embalaže najamejo izjemno mlado ekipo. Ko starejši kolega pride šele na prvi sestanek, je projekt že narejen, pijača v novi embalaži pa je že pri potrošnikih. Mlada ekipa se brezskrbno posveča prostočasju!"

Reklama sugerira inventivnost, hitrost, uspešnost in multidisciplinarnost mladega duha. Verjamete vse, dokler ne kupite reklamiranega izdelka. Ki je popolnoma in nepreklicno zanič. Stara embalaža, nastala v nekih analognih časih, ki so jo verjetno oblikovali dolgočasni oblikovalci s kravatami, ki so v službo hodili, da bi tam delali vseh osem ur, je neprimerno boljša. Uspešnejša. Bolj premišljena.

Trend v svetovni politiki, ki na površje potiska vedno mlajše politike, naj bi bil osvežujoč, a se bojimo, da je prej skrb vzbujajoč. Čemu črnogledost?

Ko človekoljubne organizacije sprašujejo slovenske revne otroke, česa si želijo, da jih rešijo pred socialno deprivilegiranostjo, so odgovori praviloma usmerjeni v materialno: "Šli bi na počitnice, obiskovali bi te ali one dejavnosti, pogrešajo to ali ono ..." Nihče oziroma redki omenjajo knjige, izobrazbo ...

Tako ekstremen primer je potreben, da bi razumeli obsedenost družbe z materialnimi dobrinami; te določajo tako socialni rob kot tudi njegov bogataški antipod. In generacija politikov, ki tako vehementno in na presenečenje vseh zmaguje na volitvah, je generacija z materialnim obsedenih pragmatikov, ki so odrasli brez knjig. Ne mislimo osporavati njihovi formalni izobrazbi, a duhovno jih je vzgojila kultura, v kateri prevladuje vizualno, skrčeno, poenostavljeno in površno. Ta kultura je skozi novo generacijo uspešnih, samozavestnih in zdravih voditeljev začela svoj dolgi pohod. Ob velikem datumu slovenske knjige se tako z oblikovanjem novih političnih elit hkrati soočamo z zatonom Trubarjeve dediščine ...

Da je nekaj hudo narobe, lahko sklepamo, ko beremo biografije novih političnih elit. Ti ljudje nimajo napak! Kot bi se odličnjaki naveličali medicine in prava! Stara garda, ki je preganjala tajnice po parlamentih in naročilnice za reprezentanco utapljala v žganju, kot politični kredo pa pestovala globalni cinizem, je pokopana. A bati se je, da bo z njihovimi, s škandali napolnjenimi karierami, iz političnega repertoarja izginila tudi osnovna empatija. Bati se je, da bodo kreatorji sodobnega sveta, ki jih je vzgojil splet namesto literature, ki vedo vse o vsem in so ves čas povezani z vsemi preostalimi, nezmožni dojeti, sploh pa nezmožni občutiti tragedijo umrljivega človeka.

Mladost počne čudovite stvari, a voditi narode bi morala modrost. Tega pa si ni mogoče pridobiti na Twitterju.

Marko Radmilovič, Val 202
Prijavi napako

Mnenje avtorja ne odraža stališča uredniške politike RTV Slovenija.
Komentarji
Krimsky
# 01.11.2017 ob 10:21
Zakaj narodov ne vodi modrost − pa je že dobro vprašanje.
~
Poskusimo:

1.
Modri sploh ne kandidirajo, ker so pač modri! Politika zahteva drugačne osebnosti: samoprepričane narcise, brezobzirne povzpetnike, napihnjene gumitviste, ki jim je vse jasno. Modri vsaj vedo, da nič ne vedo ...

2.
Modri tudi izvoljeni ne bi bili, ker modrost v teh časih ne kotira ravno visoko. Kdaj ste pa nazadnje lahko v udarnem terminu (npr. TVSLO1, 20:00) poslušali predavanje Žižka, Rutarja, Vesne Godina? Kar slišim, kako je zaškrtalo, a zaman, ... težko se boste spomnili.

3.
Samo modrim predčasno skrajša mandat − atentat, nedostojnih ne ustrelijo nikoli. Modri namreč vidijo vzroke težav družbe in zato pridejo v navzkrižje z gospodarji denarja, lobiji in vojaškimi jastrebi, ki kajpak ne dovolijo, da bi jim kdo kvaril utečen posel ... in si omislijo 'Oswalda' (limonada za javnost, akcijo itak izvedejo profiji, ne bodo jo menda prepuščali amaterjem).

4.
Najbolj 'zlobna' domislica v zgodovini filozofije je po mojem tista Heraklitova, da je skrita harmonija močnejša od vidne. Da izbiramo take voditelje kot jih, je rezultat harmonije, ki je našim očem skrita, zgoraj omenjena dama pravi, da "se povohamo".

5.
Modri bi državljane zaradi lastnih etičnih zahtev postavljali v pretežak položaj, kot npr. g. Drnovšek v Ambrusu: "A ste kristjani?" In tega, da nas kdo opozarja na napake, ne maramo, ker bi potem morali misliti ali celo spremeniti ravnanje … kar pa je pretežko. Imamo pa že rajši – predsedniške selfije!
Lora
# 03.11.2017 ob 18:34
Moralka, kot vedno, ampak še eno stopnjo bolj brezvezna.

Res je kar nekaj mladih politikov, a hkrati imamo tudi veliko več starejših in starejši so bolj stari kot nekdaj. Vsi trije glavni ameriški predsedniški kandidati (Trump, Clinton in Sanders) so bili zelo stari, edino Clintonova bi bila mlajša predsednica od Reagana, ki je bil do sedaj najstarejši in pri katerem je bila takrat visoka starost precej bolj pogosto izpostavljena kot je danes. Povprečna starost v ameriškem senatu je preko 65 let. Vsi voditelji velikih britanskih strank so precej starejši od svojih neposrednih predhodnikov. Corbyn je starejši od Blaira, ki je stranko prevzel leta 1994. Vince Cabel (74, Lib-Dem) je približno iste starosti, kot Paddy Ashdown, ki je stranko vodil od konca osemdesetih. Lahko bi bil oče dvema svojima predhodnikoma. Harold Macmillan je postal premier pri približno istih letih kot Theresa May in je veljal za starca, kar danes nihče ne bi pripisal Mayevi. Angela Merkel je danes stara toliko, kot Kohl, ko je dosegel svojo zadnjo zmago. Razlika je seveda v kakšni formi do danes starejši ljudje. In pa kako se obnašajo oz. kaj se smatra za primerno in »kul«.

To vidimo povsod. Mick Jagger je danes dvajset let starejši kot je bi star Herbert von Karajan, ko so Stonesi postali slavni. Papež Pavel VI je imel leta 1965, ko so Stonesi posneli Satisfaction, 68 let. Jagger jih ima danes 74. Si predstavljate da bi bil sredi šestdesetih front man rock skupine starejši od papeža? Jane Fonda in Robert Redford sta ravnokar posnela romantičen film Our Souls at Night. V času, ko sta začela svoji karieri bi bil film o ljubezni med dvema osemdesetletnikoma višek absurda. Kar se tega tiče je danes stokrat bolje.

Lahko ugotovimo je, da so pravila, ki so nekoč diktirala potek kariere danes izgubila svoj pomen. Včasih avstrijska konservativna stranka nikoli ne bi dopustila, da jo vodi 30 letni zelenec, ker je obstajala lestvica, ki so jo morali prehoditi vsi vodilni kadri. Danes v politiki nihče ne čaka, da pride njegov čas. Istočasno se je aktivna doba močno podaljšala, ker so ljudje v višji starosti precej bolj zdravi, pa tudi kulturni prepad med generacijami je manjši, kot je bil nekoč, posebno med predvojno in baby boom generacijo.

Prav tako je neumnost, da so bili včasih politiki hudi intelektualci, danes pa ne. Ko so prekmurski Slovenci prišli k prvi slovenski Narodni vladi leta 1918 (država SHS) je bil njen predsednik vitez Josip Pogačnik silno presenečen, ko so mu povedali, da živijo Slovenci tudi na Ogrskem in so mu morali Prekmurje pokazati na zemljevidu. O monetarni politik centralnih bank, etnični sestavi Bližnjega Vzhoda in Japonski se jim ni sanjalo. Pa ne zaradi tega, ker to ne bi bilo pomembno, kar se je pokazalo v naslednjih dveh desetletjih.

Vprašanje pa je, zakaj avtor nagrajene kolumne, trosi takšne plehke floskule, ko pa je potrebno nič več kot pol ure, da se na internetu, ki naj bi bil vir neskončnega poneumljanja, cel kup informaciji, ki dajejo veliko bolj kompleksno in bralcem informativno sliko.
Dr. Kumrovec
# 03.11.2017 ob 11:38
Država bi morala več vlagati v ustrezno izobraževanje državljanov.
Kazalo