Rakava rana, ki jo vsi močno občutimo, je zdravstvo: razpršeno in ujeto v dokaj neživljenjski javni sektor. Pogodba napoveduje ohranitev javnega zdravstva in ureditev razmerij med javnim in zasebnim (razmejitev), kar je za Slovenijo gotovo dobro; toda, kaj to pomeni? Ločitev obeh? Določitev pravil in normativov v javnem zdravstvu? Da ne bo več videti, da si zaposleni v javnem zdravstvu dopoldne 'organizira' svoje zasebno popoldansko delo? Javno zdravstvo bo mogoče ohraniti le, če se bo ustrezno uredilo tudi zasebno. Vse pogosteje je vtis, da ob prispevku za zdravstvo skorajda vse še dodatno plačujemo. Tudi čakalnih vrst brez tega ne bo mogoče urediti.

Vendar pa je ureditev zdravstva močno povezana z ureditvijo javnega sektorja, kar pogodba sicer napoveduje. V sistemu, kjer ni vselej določen potreben obseg dela za plačo, kjer dobrega delavca ni mogoče primerno nagraditi, slabega pa sankcionirati, država ne more doseči primerne stopnje produktivnosti, motiviranosti in pomeni razpad vsakega, še tako dobro zamišljenega sistema. Večja prožnost trga dela bi spodbudila tudi večje zaposlovanje in manj prekarnega dela. To je ena od usodnejših tem koalicijske pogodbe!
Tudi višja odmera za pokojnine – 63 % – je mogoča le z ureditvijo plač, davkov, ponovnega premisleka o tem, kako še – poleg prispevka za pokojnine – zbirati sredstva za pokojninski sklad.

In finančna policija? Zelo dobro, a da ne bo samo za tiste do npr. tisoč evrov, za one prek pa ne bo veljalo nič!
Davki na premoženje, na nepremičnine? To je v Sloveniji občutljiva tema – veliko lastnikov je in zdi se, da smo Slovenci ujetniki lastnih nepremičnin: tudi če za hrano nimamo, samo da imamo v lasti stanovanje, hišo. Vse take spremembe pa je treba dobro preplesti – npr. tudi z ustanavljanjem stanovanjskih skupnosti za starejše.

Privatizacija podjetij, ki niso strateškega pomena za Slovenijo – to je že bilo v preteklosti, a določanje 'strateškega' je bilo bolj nerodno ali včasih preveč osebno.

Omejitev sodniškega mandata na 12 let in možnost ponovne izvolitve bi lahko spodbudila urejanje sodnih vrst!

Spremembe volilnega sistema in večji vpliv volivcev na izvolitev posameznikov bi bili dobrodošli, a za to je potrebna sprememba ustave in več kot šestdeset glasov v parlamentu.

Potem pa je še zdaj že navidezna Šarčeva dilema: Levica ali NSi. Z vsebino koalicijske pogodbe, ki jo ponuja, bo imel že brez Levice veliko težav in je vprašanje, kaj bo do konca tedna v njej ostalo. Poleg tega pa se najbrž zaveda, da bo v Evropi, katere del vendarle smo, laže 'vozil slalom' z NSi-jem kakor z razmeroma skrajno levo usmeritvijo. Za zdaj ni videti, da imamo v Bruslju veliko prijateljev (arbitraža ...). Poimenovanje konferenčne sobe v evropskem parlamentu po Jožetu Pučniku ima v bistvu večji pomen, kot smo v Sloveniji to javno komentirali. Izborili so jo t. i. desni slovenski poslanci v evropskem parlamentu in je to velika čast za Slovenijo, saj so le redke osebnosti deležne te časti.

Skratka, Šarec ima težko delo: ne gre le za vsebino, gre tudi za kadrovska vprašanja, ki dajejo koalicijskim strankam določeno težo: ustanovitev treh novih ministrstev je bilo pričakovano, saj Šarec potrebuje za šest strank več 'uglednih' ministrskih mest, da bo lahko zadovoljil interese vseh šestih.