Pa pri tem niti ne gre toliko za to, kaj se je pravzaprav zgodilo med režiserjem slovesnosti v Cankarjevem domu, Maretom Bulcem, in Upravnim odborom Prešernovega sklada. Vprašanje cenzure, ki ga bržčas lahko podaljšamo v vprašanje o tem, v kolikšni meri mora na začetku 21. stoletja ustvarjalec svojo vizijo, svoje umetniško delo prilagoditi željam, okusu in nazoru naročnika, ki ga angažira, sicer ni nepomembno, toliko bolj, kadar je ta naročnik država, ki naj bi – per definitionem bolj kakor zasebniki – skrbela za to, da ostajata prostost mišljenja in svoboda ustvarjanja v Sloveniji neokrnjeni.

A kdor bi v luči Bulčevih obtožb glede posegov naročnika v scenografijo proslave in seznam nastopajočih mislil, da od režiserjevega koncepta ni na koncu ničesar ostalo, ta bi se vendarle zmotil. Državni grb sicer res ni bil črno-bel, bodeče žice na odru ni bilo in tudi reper N'Toko navsezadnje ni nastopil, toda besedilo slovenske himne, ki ga je bilo med slovesnostjo mogoče slišati v tujih jezikih – med drugim v arabščini in angleščini, pa v japonščini in srbohrvaščini –, je jasno dajalo vedeti, da v Bulčevih očeh med uradno državno politiko do priseljencev na eni strani in, na drugi, najplemenitejšim, najdarežljivejšim, najbolj humanim Prešernovim sentimentom, kakor se mu je zapisal v sedmi kitici Zdravljice, obstaja nesprejemljiv razkorak, o katerem je pač potrebno debatirati javno.

No, navsezadnje se ta debata ni odvila. Morda preprosto zato, ker si o bodeči žici na južni meji, o sprejemu beguncev, o varnostnih tveganjih, ki jih tak sprejem prinaša s seboj, in o temeljni civilizacijski dolžnosti pomagati tistim, ki bežijo pred vojno, danes vsak slovenski državljan slej ko prej že misli svoje. Kdo ve. Smo pa namesto tega, kakor je bilo razbrati iz številnih zapisov na spletu, precej srdito razpravljali, ali je sploh primerno, da na slovenski kulturni praznik naša materinščina prostor na odru deli še z drugimi jeziki.

Pomemben segment slovenskega internetnega komentariata, ki mu je v naslednjih dnevih pritegnili tudi del strankarsko organiziranega političnega sveta, je namreč že med samo proslavo negodoval, češ da je tu na delu bodisi nereflektirana oikofobija bodisi nekritično sprejemanja ideologije multikulturalizma, ki naj bi jo razvoj globalnih dogodkov v zadnjih petnajstih letih brezprizivno poslal na smetišče zgodovine. V vsakem primeru pa naj bi slovesnost v Cankarjevem domu slovenščino in našo kulturo nekako pomanjšala, razvrednotila.

O tistem ponosu, ki je njega dni navdajal naše učitelje, ko so nam na kaki osnovnošolski ekskurziji po Prešernovih poteh razkazovali prevode Poezij v številne tuje, tudi precej oddaljene jezike, ni bilo prejšnjo nedeljo torej ne duha ne sluha. Med jeznimi spletnimi komentatorji si tudi nihče ni priklical v spomin, da je naš največji pesnik sam spisal več deset pesmi v nemščini. Ali da si je sonet sposodil pri Italijanih, romanco pri Špancih, gazelo pa pri Arabcih. Prav tako ni nihče pomislil, da so v preteklosti slovenski kulturi pomagali rasti ljudje, kot so bili Francesco Robba, Žiga Zois, Pia Mlakar ali Emil Korytko, posamezniki torej, ki sami sicer niso bili rojeni Slovenci, pa so vseeno tu, med nami in za nas zastavili vse svoje ustvarjalne moči, ves svoj talent in znanje. Da bi se kdo ovedel, da v prvi vrsti Gallusove dvorane, med letošnjimi prejemniki nagrade Prešernovega sklada, sedi poljski gledališki režiser Janusz Kica, tudi ni bilo opaziti. In bržčas bi bilo scela iluzorno pričakovati, da bi kdo pomislil na številne koprodukcije, ki sodobni slovenski kulturni obrat vpenjajo v mednarodno umetnostno okolje, ali na slovenske gledališke predstave in filme, ki dovolj pogosto pobirajo nagrade na festivalih v tujini.

Namesto vsega tega je bilo med ogorčenimi na spletu vse polno samo govora o slovenski kulturi za Slovence. Le mi, tako je bilo razumeti, jo lahko pravilno dojemamo in ustrezno cenimo. Le mi se tudi smemo z njo oplajati. Da bi – če to logiko ženemo ad absurdum – zdaj Angleži lahko zahtevali, naj v Sloveniji ne uprizarjamo več Shakespeara, Avstrijci pa bi nenadoma smeli terjati, da se odpovemo Mozartu, je slej ko prej ostalo v prikladni slepi pegi.

Slovenska kultura, slovenska umetnost seveda nikoli v zgodovini ni bila samozadosten, vase zaprt otok. Naši največji umetniki so vselej znali na ploden način sprejemati pobude, ki so prihajale iz tujine. Jakopiča in Groharja tako ne bi bilo brez francoskih impresionistov, Kosovela ne brez ruskih konstruktivistov, Kogoja ne brez dunajske atonalne šole.
Drži pa tudi obratno – vse odkar je namreč nemški filozof, teolog in pesnik Johann Gottfried Herder ob koncu osemnajstega stoletja oblikoval svojo specifično koncepcijo narodov, po kateri naj bi sleherna nacija v skladu s svojim specifičnim značajem ustvarjala kulturne artefakte, ki vsak na svoj način prispevajo k lepoti celote božjega stvarstva, velja, da je ultimativno in edino veljavno merilo umetnosti njen planetarna, univerzalna nagovorna moč. Tega se je, denimo, zavedal Josip Stritar, ki je leta 1866 v svojem predgovoru k drugi izdaji Poezij vzneseno zapisal: "Ponosno smemo reči, da tudi naš Prešeren je eden tistih izvoljenih organov, po katerih se na zemlji razodeva rajska lepota, nebeška poezija. Ko bi se sklicali narodi pred sodni stol, naj se izkažejo, kako so gospodarili z izročenimi talenti; kako se je vsak po svoje udeležil vesoljne človeške omike: smel bi se mali slovenski narod brez strahu pokazati med drugimi z drobno knjigo, kateri se pravi: Prešernove poezije."

Zato je bržčas največja, najbolj dovršena slovenska umetnost tista, ki lahko z enako prepričljivostjo nagovarja tako domačina kakor tujca. In prav to smo lahko videli in slišali, ko se je z odra Gallusove dvorane med osrednjo državno proslavo Zdravljica razlegala v različnih jezikih, domačem in tujih.