Še najmanj seveda zato, ker se mi aktualni prevod "whistleblowerja", ki se je očitno prijel v Sloveniji, ne zdi najbolj posrečen; žvižgajo namreč tudi na tekmah v Stožicah. Nikoli mi ni bilo jasno, ali na koncertih žvižgajo zaradi protesta ali v znak pohvale, in zdaj, ko se je začelo toplejše vreme, žvižgajo tudi fantje s presežkom testosterona na promenadi ob Ljubljanici …

Še danes, skoraj teden dni pozneje, pravzaprav ne vem natančno, v kateri tabor bi uvrstil Edwarda Snowdna, 28-letnega Američana, ki si je drznil "Zeusu ukrasti ogenj": je Snowden heroj ali izdajalec? Že dolgo ne verjamem pravljicam o novinarski objektivnosti; morda luknja v moji izobrazbi, saj nisem študiral na FDV-ju … Povsem intimno se moram do stvari opredeliti, četudi naj bi o njej uravnoteženo - če hočete objektivno - poročal. A tudi jaz imam svojo lestvico vrednot, načel, slabosti, predsodkov, kompleksov … ne nazadnje grem tudi jaz vsaka štiri leta na volitve.

Da ne zaidem preveč: Edvard Snowden je v nasprotju z vojakom Bradleyjem Manningom intelektualni težkokategornik. Manning bo zaradi svojih mladostne naivnosti in neizkušenosti za desetletja izginil v nekem ameriškem zaporu, prejemnik njegovih ukradenih datotek Julian Assange pa je zvezda, čigar bančni račun je z vsako njegovo medijsko izjavo težji za nekaj sto tisoč dolarjev, o njem se pišejo knjige in snemajo dokumentarni filmi. Intervju Edwarda Snowdna v Hongkongu je razkril človeka, ki medije, zelo podobno kot Assange in politiki, izkorišča v svoje namene. In zdi se mi, da je v takšnih situacijah v našem poslu pošten dvom zlata vreden!

Zavedujoč se, da ne vem dovolj, poskušam s preprosto kmečko logiko. Zakaj se človek, ki zaradi ugovora vesti stori v Združenih državah zavestno protipravno dejanje, zaradi katerega mu grozi večdesetletna kazen, odloči za pobeg na Kitajsko? Državo, ki je vse prej kot svetilnik svobode, prej obratno, in državo, ki je že mesece v bolj ali manj odkriti "spletni vojni" z Združenimi državami Amerike. Številni na glas ugibajo, da ima spektakularen pobeg Edwarda Snowdna na Kitajsko v bistvu lahko zelo prozaičen razlog, neštetokrat viden med hladno vojno: Snowden naj bi dejansko delal za Kitajce, zdaj, tik pred tem, ko naj bi ga ujeli, pa naj bi preprosto prebegnil na pravo stran …

A recimo, da je Snowden res "good guy", pozitivec, idealist, ki je zaradi višjih ciljev sklenil razkrinkati sistem. Celo med verodostojnimi kritiki ameriške vlade ni malo tistih, ki menijo, da bi Edward Snowden pravi državljanski pogum lahko potrdil in dokazal samo doma; če bi torej ostal na ameriških tleh in se iz oči v oči uprl sistemu, ki ga je razkrinkal. Kot civilist naj bi imel, v nasprotju z vojakom Bradleyjem Manningom, tudi med sojenjem veliko več možnosti komuniciranja z mediji, lahko bi računal na pomoč strokovnjakov in liberalne javnosti, skratka njegova resnica bi se veliko bolj slišala in bi bila predvsem veliko bolj verodostojna kot zdaj. Si lahko predstavljate, da bi Martin Luther King, ki prav tako ni imel zakonov na svoji strani, ko je bilo najhuje, pobegnil v tujino?!

Seveda lahko v pomanjkanju dejstev o motivih Edwarda Snowdna teoretiziramo in špekuliramo do onemoglosti; in to ameriški in za njimi drugi svetovni mediji počnemo že skoraj teden dni. Po prvem Snowdnovem razkritju o nadzoru v londonskem Guardianu - takrat še nismo vedeli, da je to on -, je ameriška vlada priznala, da načelno ne prisluškuje telefonskim pogovorom, da pa s pomočjo računalnikov "mrežijo", torej ugotavljajo, kdo, kdaj, koliko in s kom komunicira. Opravka imajo torej s številkami, z goro številk, ki bi bila brez računalnikov neobvladljiva; razen če ne bi na pomoč poklicali Kitajcev! A hkrati nihče v ameriški vladi ne zanika, da je mogoče z navadnim Googlom najti ime in priimek lastnika vsake telefonske številke.

Hkrati ameriška vlada, če se ji zdi potrebno, prav tako nadzira elektronsko pošto in splet. Gre za tajni program Prizma, ameriški velikani svetovnega spleta se očitno ne uklanjajo le Kitajcem. Programa sta preverjeno učinkovita, z njima naj bi preprečili že nekaj terorističnih napadov na ameriških tleh. Predsednik Obama opozarja, da gre večja varnost pred teroristi neizogibno tudi na račun klasičnih in v ustavi zapisanih državljanskih svoboščin. Soočena z izbiro med dvema zloma večina Američanov takšno logiko še vedno pragmatično sprejema. Resnici na ljubo druge izbire v bistvu nima.

Kritiki predsedniku Obami očitajo, da se kljub velikim besedam o prelomu z Bushevo protiteroristično doktrino "pridobitvam revolucije" po enajstem septembru niti približno ni odpovedal, prej nasprotno. Gore podatkov o ameriških državljanih, in ne le ameriških državljanih, ki jih država kopiči v imenu boja proti terorizmu, se nekje zbirajo, analizirajo, arhivirajo … Tako kot vsak arhiv so lahko ničvreden kup papirja, morda bolje datotek, ali pa neprecenljiv vir koristnih informacij, ki jih utegnejo "strokovnjaki" nekoč nekje še kako dobro izkoristiti.

Kljub zagotovilom Bele hiše, da so podatki absolutno varni, se zdi, da ima strah velike oči z razlogom. Tako Bradley Manning kot Edward Snowden sta najboljša dokaza, da ima sistem šibke točke, da torej obstaja možnost, da zbrani podatki uidejo iz sistema, zdaj ali nekoč pridejo v neprave roke, in da je povsem mogoča njihova takšna ali drugačna zloraba. Ameriška vlada, prej ali slej pa bodo sledile tudi druge, je s silnim tehnološkim razvojem v imenu boja proti terorizmu razvila zelo učinkovito orožje nadzora, ki pa je hkrati lahko tudi velika skušnjava. In zato ji velja zelo pozorno gledati pod prste!