Tega je zmožen le duh, ki je v nas. On zahteva vedno nove in močne dražljaje, ki transcendirajo naše socialne, psihične in fizične omejitve in danosti. Večno ga žene po nečem čez, po novih in novih vzburjenjih, ker so prejšnja umrla. Po novih užitkih. Duh torej zahteva nekakšno Drugačnost od neposrednega življenja. Ker je življenje samo po sebi lahko zelo prazno. Ker je življenje kot tako, čeprav nam nič ne manjka, velikokrat za življenje premalo. To, da gremo naprej k novim vzburjenjem, pa je smisel.

Človek torej ne živi samo od kruha, marveč se hrani tudi smislom, ki ga izpolnjujejo funkcije nenasitnega duha, skritega v besedi kultura. Sem spadajo umetnost, znanost, religija, filozofija, fascinantni dosežki tehnike. Vse to so elementi nečesa, ki se ne pusti vkovati v nič, marveč zahteva brezmejnost.

Tu se zlomijo blokade naše materialnosti, ki nas težijo, tu je zdravilo, kajti pravo uživanje in stanje srečnosti se tvorita iz neskončnega, ki je zadnja resnica. In taka je tudi svoboda: da, praktičnih učinkov in njihovih uspehov ne bi bilo, če se nam ne bi stalno odpirala etična ali eksistencialna vprašanja, shranjena v kulturi ali v neoprijemljivem duhu svobode, vprašanja, na katera samo materialna proizvodnja življenja ali denar ne znata odgovoriti. Prej ju premaga smrt.