Ko srečaš nekoga, ki ga zanimajo iste stvari in ki hkrati izžareva tisto posebno energijo, ki je sicer neotipljiva, a zelo zaznavna, bi se moral potruditi in to osebo tudi spoznati. In eno od takih zanimivih oseb, ki sem jih spoznala v zadnjem času, bi rada v današnji kolumni predstavila tudi vam.

S Špelo Novak, ki je del upornih šolarjev v filmu Razredni sovražnik, sva se prvič srečali na filmskem festivalu v Benetkah. Po ponovnem srečanju na FSF-ju v Portorožu ni bilo več dvoma, da gre za prav posebno dekle. Živih oči, jasnih misli in s samozavestnim korakom na poti, ki si jo je trdno začrtala sama, vsekakor ne predstavlja povprečne 21-letnice. In vzbudila mi je zanimanje, kako je lahko tako mlada že tako prepričana vase in hkrati prav nič egocentrična, kaj šele vzvišena. Ko se nato v sončnem popoldnevu dobiva v Ljubljani, me šokira že s prvim stavkom: Ni daleč nazaj, ko nisem vedela, kaj bi počela v življenju.

Špela vs Špela
Špela, ki je v Razrednem sovražniku jezna na vse in vsakogar, še najbolj pa sama nase in vse brez očitnega razloga, je v resničnem življenju precej drugačna Špela. Obe sta sicer plavolasi in obe pritegneta poglede, a če je filmska Špela večinoma praznih oči in brez želja in ambicij za prihodnost, ima resnična Špela jasno začrtano pot pred seboj. A ni bilo vedno tako. "Pred snemanjem sem bila precej podobna filmski Špeli, jezna, brez ciljev, in prav Razredni sovražnik me je spremenil. Prej nisem vedela, kaj hočem početi v življenju, zdaj vem, da hočem igrati. Zrasla sem, nisem več naivno dekle in pri 21 letih sem tudi že marsikaj doživela, tako da se počutim bolj zrelo od vrstnic."

Prvi stik z igro
Večina, ki vsaj začuti, če še ne razumsko zazna, da hoče igrati, se s tako ali drugačno vrsto nastopanja sreča po navadi že precej zgodaj v življenju. Od raznih igralskih krožkov in dramskih klubov, prek amaterskih odrov do, če gre vse po sreči, profesionalnih odrov in filmske kamere. A ne Špela. Pred filmskim prvencem je bil njen edini stik s kakršnim koli performansom vodenje prireditev v osnovni šoli in še to le do nekje šestega razreda. "Potem sem postala upornica in seveda tega nisem več želela početi," skozi smeh pove Špela.

In kako so tako uporniško dekle, ki nikoli ni želela početi nekaj samo zato, ker je pač kul, sploh pripeljali do avdicije za film? "Z Rokom (režiser Biček) se že dolgo poznava, in ko je imel končan scenarij, je v meni videl potencial za lik Špele. Na avdicijo sem sicer šla, a še potem, ko mi je Rok že dal vlogo, sem se pustila kar nekaj časa prepričevati, da jo tudi sprejmem. Predvsem zato, ker pač nisem imela pojma, kaj hočem v življenju, in nisem bila prepričana, da je igra to, kar bi me zanimalo. No, potem pa smo začeli snemati in kaj hitro sem postala zasvojena. Popolnoma. In hkrati dobila nov zagon v življenju."

Špela ni sledila večini svojih soigralcev in ni šla na sprejemne izpite na AGRFT. "Letos sem se ustrašila, nisem bila prepričana vase in sem malo, tako, stisnila rep med noge. Ker sem se bala, da če ne bom sprejeta, me bo to preveč potrlo in verjetno potem ne bi poskusila še enkrat. Sprejemni izpit bo tako počakal do prihodnje sezone, bom pa porabila ta čas, da se dobro pripravim na Akademijo. Res si želim opraviti sprejemni izpit, zato tudi intenzivno iščem besedila, v katerih bom lahko pokazala sebe, takšno, kakršna sem, tisto ta pravo Špelo, saj po mojem mnenju je to najpomembnejše na teh sprejemnih, a ne?"

Vseeno čisto brez kamer ne gre. Nastopila je tudi v dveh videospotih, v Zlatkovem Izi, in za Kok band, k obema jo je povabil režiser Uroš Gracar.

Vsi me hočejo, župnik, duhovniki, kardinal me hoče!
Skozi smeh ugotoviva, da ima res hude VIP-naveze, ker če te hoče kardinal, to res ni kar tako. A ne govoriva o Špeli, ampak o njeni novi vlogi, tokrat na odrskih deskah. "S KUD-om Vesel teater v Dolenjskih Toplicah pripravljamo komedijo Vinka Möderndorferja Hotel Bruselj, Blasfemija, režiser je Miran Golob. Premiera bo konec novembra, ko v toplicah poteka tradicionalni teden teatra. To je komedija o cerkvi in o veri nasploh, igram pa nuno, ki je bila prej, ne ravno prostitutka, ker se ni prodajala za denar, recimo, da je bila humanitarna prostitutka, se je dala vsakemu, in to zastonj (smeh). Nato se odloči, da bo spremenila svoje življenje in gre v samostan. Seveda nastane cel kup smešnih situacij, tudi zato ker je precej naivno dekle, in to vse cerkveno osebje s pridom izkorišča. Za nemalo smeha poskrbi tudi njena stara narava, ki kljub okolju znova in znova pride na plano. Hočem biti svetnica, pa nekako ne gre," skozi glasen smeh pove Špela.

Doda, da je ta lik popolnoma nasproten njej in da je zato imela sprva kar nekaj težav, a se je zdaj že ujela in se v njeni koži počuti dovolj samozavestno. Kljub temu da uživa na odrskih deskah, jo vseeno vleče malo bolj k filmu. A se zaveda, da se samo od filma pri nas ne da preživeti, in je zato dobro in nujno, da združuješ vse veje, ki jih igralski poklic ponuja.

Mačke, psi, kokoši, konji, ovčke, koze in nogomet.
Špela svoj čas preživlja med Ljubljano in domačimi Dolenjskimi Toplicami. "Imamo majhno kmetijo, s katero se sicer polni čas ukvarja moj starejši brat, jaz imam bolj čez mačke in pse (smeh), a tak način življenja, na vasi, obkrožen z živalmi, mi je zelo pri srcu. Brat je tudi odgovoren za to, da sem se skozi otroška in najstniška leta preganjala naokrog z BMX-om in igrala nogomet z njegovo družbo in ne sedela kje na vrtu z barbikami. Športa sicer ne spremljam, no, mogoče pogledam kdaj ritmično gimnastiko, ker sem jo sama trenirala v osnovni šoli, sicer pa velja, da veliko raje grem na igrišče in igram nogomet s prijatelji, kot da bi ga gledala po televiziji (smeh)."

Tako da imejte odprte oči, če se boste vozili skozi njene kraje, velika verjetnost je, da boste kje na igrišču opazili navihano, skuštrano kratkolasko, ki bo energično nabijala žogo na gol, z zanjo značilno živo rdečo šminko na ustnicah. Sočustvujem z vsakim vratarjem, ki se ji postavi v gol. Nima prav nobenih možnosti.