Kolumne
()
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 4.2 od 12 glasov Ocenite to novico!
Invazija tretjih bitij, 1956.
V Invaziji tretjih bitij (Invasion of the Body Snatchers, 1956) režiserja Dona Siegla doktor Miles Bennell potrebuje nekaj časa, da bi razumel, da se v ljubkem in fiktivnem kalifornijskem mestecu Santa Mira dogaja nekaj groznega.
Invazija tretjih bitij
Mora je v tem, da se vaše lastno mesto obrne proti vam, ker se je spremenila definicija normalnega. In vi tej novi definiciji normalnosti ne ustrezate.
Invazija tretjih bitij, 1956
Gre za vdor nepojasnljivega v vsakdanje življenje. Tako je, recimo, posneto truplo, ki ga najdejo junaki. Njegova glava je v ospredju kadra, medtem ko so junaki v ozadju. Glava prevladuje v kadru kot nekaj, kar se je na grotesken način vsililo v lepo dnevno sobo lepe hiše v bogatem ameriškem predmestju: »groteska v predmestju«.
Invazija tretjih bitij, 1978
V vsakem primeru je šlo za nevarnost konformizma.
Invazija tretjih bitji, 1978
S svojim mirnim samozavestnim tonom in sivim puloverjem ter jopičem iz tvida z usnjenimi zaplatami na komolcih deluje kot pravi popsihološki guru iz »desetletja jaza«.
Invazija tretjih bitij, 1956
In tako odlični ekipi igralcev postane jasno, da ima njihov tako in tako vedno prisoten občutek paranoje vse prave razloge za strah.
Kaufmanova režija je veliko bolj agresivna, kot je Sieglova. Drugače od mirnega snemanja le na videz mirnega mesteca, Kaufmanova kamera opazuje neprijetne in zloslutne podrobnosti: pokvarjeni obrazi, ljudi, ki gledajo skozi okna, množice, ki nekoga preganjajo. Vse to je potopljeno v sliko ravnodušnega velemesta.
Body Snatchers, 1993.
V filmu Body Snatchers iz leta 1993 je režiser Abel Ferrara postavil zgodbo v vojaškem oporišču.
Na fotografiji: Invazija, 2007
Producenti niso bili zadovoljni, zato so vsaj trije režiserji posneli nov material, ki reducira zgodbo na akcijski film (poln nelogičnosti zaradi rezanja in novega materiala) o pogumni mami Nicole Kidman, ki rešuje svojega sinčka pred tretjimi bitji.

Notranji sovražnik: 60 let Tretjih bitij

Kolumna Andreja Gustinčiča
9. oktober 2016 ob 18:14
Ljubljana - MMC RTV SLO

»Že iz fantkove panike bi mi moralo biti jasno, da ni le šola tisto, česar se boji,« pove junak nekje na začetku ameriške znanstvenofantastične klasike Invazija tretjih bitj, ki letos slavi šestdesetletnico.

Ampak v Invaziji tretjih bitij (Invasion of the Body Snatchers, 1956) režiserja Dona Siegla doktor Miles Bennell potrebuje nekaj časa, da bi razumel, da se v ljubkem in fiktivnem kalifornijskem mestecu Santa Mira dogaja nekaj groznega. Fantek histerično vztraja, da njegova mama ni več mama. Neka Bennellova pacientka trdi, da njen stric ni več stric. Ljudje trdijo, da so njihove najbližje zamenjali neki drugi, brezčutni ljudje, ki imajo isti videz. V hiši Bennellovega prijatelja, pisatelja Jacka Beliceca, se pojavi čudno truplo brez fizičnih značilnosti, kot so prstni odtisi. Truplo, ki je morda živo bitje, prav tako skrivnostno izgine.

Posnet po romanu Jacka Finneyja, objavljenem leta 1954 v nadaljevanjih v reviji Collier's Magazine, se je Sieglov film lotil osnovnih eksistencialnih in moralnih strahov. Gre za vesoljske kokone, ki prevzemajo naša telesa med spanjem in nas spreminjajo v brezčutna in neustvarjalna bitja. Doktor Bennell, ki ga igra Kevin McCarthy, in njegovo dekle Becky (Dana Wynter) se znajdeta na begu pred vsem mestom.

Santa Mira je simpatično ameriško mestece s kioski za hot dog, antikvariati, črpalkami ter čednim in dostopnim mladim zdravnikom, ki mu naenkrat postane jasno, da ne spada več sem. Mora je v tem, da se vaše lastno mesto obrne proti vam, ker se je spremenila definicija normalnega. In vi tej novi definiciji normalnosti ne ustrezate.

Sovražnik je med nami
Sieglov film je bil prva od štirih priredb Finneyjevega romana, kar priča o njegovem uspehu, da zadene prav v srce človeških strahov. Gre za vdor nepojasnljivega v vsakdanje življenje. Tako je, recimo, posneto truplo, ki ga najdejo junaki. Njegova glava je v ospredju kadra, medtem ko so junaki v ozadju. Glava prevladuje v kadru kot nekaj, kar se je na grotesken način vsililo v lepo dnevno sobo lepe hiše v bogatem ameriškem predmestju: »groteska v predmestju«.

Tretja bitja so v sorodu z zombiji, in sicer v tem, da upodabljajo strah pred nečutečo množico in da so nekoč bili ljudje, ki jih poznamo. Tako da lahko rečemo skupaj z ameriškim striparjem Waltom Kellyjem, da »smo se spopadli s sovražnikom, on pa je poosebljenje nas samih

Ampak tretja bitja imajo bolj političen pomen, ker imajo načrt za ustvarjanje nove družbe, v primerjavi z zombiji, ki iščejo le hrano. Obljubljajo svet brez čustev, brez ljubezni, jeze, vojne, revščine, nasilja. Znajo se tudi skriti med nami. Zombija prepoznaš takoj, ko ga vidiš, kako ves razcapan opleta okoli (ali v novejših filmih, ker je hiter kot strela), medtem ko tretje bitje samo najbližji prepoznajo kot nekaj tujega. So naši sosedi, družina, učitelji naših otrok, policisti, zobozdravniki, politiki. V kontekstu petdesetih let je strah pred tretjimi bitji lahko predstavljal tako strah pred komunizmom, kot vzdušje dvoma in preganjavice, ki ga je ustvaril lov na čarovnice. Konec koncev je ustanovitelj in direktor FBI-ja in neutruden lovec na komuniste J. Edgar Hoover zapisal: »Večina komunistov so ljudje običajnega videza, kot recimo človek, ki sedi poleg vas na avtobusu ali prodajalec v trgovini v vaši soseski.« V vsakem primeru je šlo za nevarnost konformizma.

Osnovna groza romana in filmov leži v prepoznavanju, da oče ni oče ali da žena ni žena, čeprav je popolnoma istega videza. Kot vsa učinkovita groza v filmih se dotika resničnih strahov. To je strah, da se ne moremo zanesti na tiste, ki so nam najbližji, da smo v bistvu sami. To je strah pred izgubo ljubezni partnerja ali partnerke ali pred spremembami, ki jih ljubljeni osebi prinese zvestoba neki veri ali ideologiji. To je spoznanje, da se je družba spremenila, mi pa tega nismo opazili, dokler ni bilo prepozno, da ne moremo na primer verjeti, da je Velika Britanija zapustila Evropsko unijo ali da sta na oblast prišla Slobodan Milošević ali Donald Trump.

Moja prva izkušnja s takšnimi človeškimi metamorfozami je bila v Beogradu v drugi polovici osemdesetih let prejšnjega stoletja med vzponom srbskega nacionalizma pod Miloševićem. Ljudje, ki sem jih leta in tudi desetletja poznal kot skeptične do oblasti, duhovite in preudarne, so slepo sledili vodji, izgubili smisel za humor in se prepustili nacionalni megalomaniji. Nekega dne nekaj let pred začetkom vojne nekje med tržnico Zeleni venac in bulvarjem Terazije v srcu Beograda sem pogledal ljudi okoli sebe in se vprašal, ali je to še vedno isti narod. Kam so izginili tisti Srbi, ki sem jih vedno poznal in imel rad? Ne želim posebej izpostavljati Srbov, ker se to lahko zgodi vsakemu narodu, in seveda ne gre le za metamorfoze drugih. Gre tudi za omejitve našega lastnega opazovanja, ki pripisuje ljudem, ki jih imamo radi, bolj našemu podoben pogled na svet, kot zares je.

Obstaja pa tudi nekaj bolj osnovnega. Finneyjev roman in Sieglov film se lahko vidita v kontekstu »osamljene množice«, izraza, ki si ga je izmislil sociolog David Riesman, da bi opisal Američane v dvajsetem stoletju; to je najbolj skrajna različica odtujenosti, ki je postala osrednja tema filma in literature po drugi svetovni vojni.

Panika v San Franciscu
Prav iz takšnih pojasnil se norčuje prva priredba filma, zelo dobra Invazija tretjih bitij, ki jo je leta 1978 posnel režiser Philip Kaufman. V filmu Leonard Nimoy igra poppsihologa Davida Kibnerja, ki ženski, ki trdi, da se je njen fant spremenil, pove: »Ljudje začenjajo in končujejo odnose prehitro, ker se bojijo odgovornosti. Zato zakoni propadajo. Zato cel koncept družine propada.« To je morda res, ampak nima zveze z njenimi problemi. S svojim mirnim samozavestnim tonom in sivim puloverjem ter jopičem iz tvida z usnjenimi zaplatami na komolcih deluje kot pravi poppsihološki guru iz »desetletja jaza«.

Finney in Siegel sta vesoljsko zlo infiltrirala v mirno ameriško mestece v Eisenhowerjevih petdesetih letih. Kaufman ga postavi med nevrotične urbane Američane v San Franciscu v končnici sedemdesetih; desetletju, ki je ostalo v popularnem spominu kot »The Me Decade«, oziroma desetletje jaza, čas, v katerem so Američani obrnil hrbet aktivizmu prejšnjega desetletja in se ukvarjali sami s sabo.

In tako odlični ekipi igralcev (Donald Sutherland, Brooke Adams, Jeff Goldblum in Veronica Cartwright) postane jasno, da ima njihov tako in tako vedno prisoten občutek paranoje vse prave razloge za strah. Kaufmanova režija je veliko bolj agresivna, kot je Sieglova. Drugače od mirnega snemanja le na videz mirnega mesteca, Kaufmanova kamera vpadljivo osredotoča na neprijetne in zloslutne podrobnosti: pokvarjeni obrazi ljudi, ki gledajo skozi okna, množice, ki nekoga preganjajo. Vse to je potopljeno v sliko ravnodušnega velemesta.

Vojaki in mamice
V filmu Body Snatchers iz leta 1993 je režiser Abel Ferrara postavil zgodbo v vojaškem oporišču. Civilni vladni inšpektor in njegova družina počasi odkrivata, da se v oporišču dogaja nekaj čudnega. Ferrara je zamudil priložnost, da naredi zanimiv film. Če junaki ne bi bili od zunaj in bi se cel film dogajal v oporišču med vojaki, bi lahko prikazal, kako odkrivajo, da že visoko organiziran vojaški način življenja postaja še bolj ritualiziran in bi lahko gradil napetost na vse večjem medsebojnem sumu v izoliranem svetu vojaškega oporišča. Film pa ne ustvari napetosti svojih predhodnikov, ker ne ustvari preprečljivega in prepoznavnega prizorišča, ki pred našimi in junakovimi očmi postaja tuje.

Zadnji, ki se je lotil Finneyjevega romana, je bil nemški režiser Oliver Hirschbiegel s filmom Invazija (The Invasion) leta 2007. Rezultat je bil katastrofalen, čeprav krivda ni režiserjeva. Producenti niso bili zadovoljni, zato so vsaj trije režiserji posneli nov material, ki reducira zgodbo na akcijski film (poln nelogičnosti zaradi rezanja in novega materiala) o pogumni mami Nicole Kidman, ki rešuje svojega sinčka pred tretjimi bitji. Vseeno se tu in tam vidi, kaj je Hirschbiegel imel v mislih: sporočilo, da sta nasilje in uničevalnost del človeškosti in da je družba, ki ju eliminira, v bistvu nečloveška. Kako bi to provokativno tezo razvil, ni jasno iz filma, ki je prišel na platna.

Vseeno je v filmu nekaj nelagodja, povezanega s svetom, za katerega smo ugotovili, da ni več naš, kot je prizor, v katerem junakinja opazi, kako dva molčeča policista odpeljeta otroka, ki joče, ker ne more najti svoje matere. Strah, ki ga zgodba, ki jo je leta 1954 napisal Jack Finney, prikazuje, je tako osnoven, da ga je vsaj malo čutiti tudi v spodletelem filmu, kot je ta.

Andrej Gustinčič, TV Slovenija
Prijavi napako

Mnenje avtorja ne odraža stališča uredniške politike RTV Slovenija.
Komentarji
Ta novica trenutno še nima komentarjev.
Andrej Gustinčič
link
Pred oskarji 2017: Všečnost in več
11
24. februar 2017 ob 14:20 Letošnji izbor filmov v tekmi za največjo ameriško filmsko nagrado je eden bogatejših in dragocenejših, ki smo jih lahko videli v zadnjih letih.
Več novic ...
Kolumne
link
Koliko je teh ur?
3
12. december 2017 ob 18:43 Ker ne priznavamo božične histerije pred božično histerijo, se vrnimo k realni politiki. Oziroma k običajnem življenju. In kaj je bolj realpolitičnega, kot pranje umazanega perila v tujini.
Več novic ...
Kazalo