Makedonci so zadevo vzeli še bolj resno in mejo bolj ali manj zaprli. A koga briga, da so se v Grčiji, državi, katere institucije je nedavno razrušila "austerity troika", začele zaostrovati razmere za popolno humanitarno katastrofo. To, kar gledamo zadnje dni v Idomeniju, obmejni grški vasici z nekaj sto prebivalci, kjer je na mrzlih tleh, na dežju, brez hrane in zdravnika obtičalo več kot 10 tisoč ljudi, ni le novo pokopališče človekovih pravic, mednarodnega prava, ampak osnovne človeškosti.

Madež, ki gre na dušo birokratske, nesolidarne, nacionalistične EU, je težko izbrisljiv. Medtem ko se osemindvajseterici ni uspelo dogovoriti o relokaciji in naselitvi niti nekaj tisoč beguncev, je kanadski premier Trudeau prejšnji teden končal nastanitev 25 tisoč Sircev. In danes si jih pomemben del že išče službo.

EU se sama potiska v past razpada. Na eni strani jo od znotraj razbijajo nacionalisti in evroskeptiki, na drugi strani pa je tudi današnji vrh v Bruslju s Turčijo razgalil, kakšne pogajalske možnosti so ostale. Avtoritarna Erdoganova država je ceno za to, da bo igrala vlogo begunskega taborišča in policaja na zunanji meji EU, še navila. Da se na izsiljevalskem daj-damskem bazarju politike pod taktirko Ankare odloča o usodah nesrečnežev, je še ena sprevržena dimenzija begunske zgodbe.

Predvsem pa načrt ne bo deloval, če ljudje, ki bežijo pred vojno, v Turčiji ne bodo mogli učinkovito in legalno zaprositi za status v EU in če doslej nedelujoč sistem relokacije beguncev po EU ne bo zaživel. Humanitarna katastrofa se bo še podaljšala, vmes pa tako ali tako dobivamo še politično. Recept zanjo so pokazale slovaške volitve konec tedna. Ne le, da v parlamente vstopajo odkrito fašistične stranke, ampak se vse bolj profilira tudi tako imenovana ekstremna politična sredina.

Rahel žarek v temi vojne geopolitike je trenutno razmeroma vzdržno premirje v Siriji. To vseeno daje upanje, da bi se mednarodna skupnost od posledic lahko premaknila k vzrokom - k ustavitvi vojn na Bližnjem vzhodu.