Tisto, kar je strašno ali plemenito v resničnosti, smo že večkrat videli v filmu: nepravičnost, smrtonosne bolezni, pogum, lojalnost in nelojalnost so standardne prvine filmske drame. Na koncu ni pomembno, ali se je neka zgodba zares zgodila, ampak ali uspe kot film, ne glede na to, ali je njena osnova resnična ali izmišljena. V filmu Svobodna ljubezen (Freeheld, 2015, Peter Sollet), gre za resnično zgodbo istospolne policistke Laurel Hester iz New Jerseyja, ki se bori, da bi partnerica dobila njeno pokojnino po smrti. Detektivka Hester, prvorazredna policistka, je odkrila, da umira zaradi raka na pljučih, ki se hitro širi po vsem telesu.

Čeprav je država New Jersey priznala »partnerstva« med istospolnimi, je Laurel Hester delala za Ocean County, okrožje, ki ni bilo obvezano uveljavljati zakone, sprejete na ravni države. Okrajni svet, tako imenovani freeholders, jo je zavrnil. Njen boj za pravice, ki so se mu pridružili gejevski aktivisti in na koncu tudi njeni kolegi policisti, je pritegnil pozornost vse Amerike.

Nič ni zares narobe s filmom Svobodna ljubezen, v katerem Julianne Moore igra Laurel in Ellen Page njeno partnerko Stacie Andree. Film jima sledi od prvega srečanja na tekmi odbojke z drugimi lezbijkami prek dvorjenja in skupnega življenja do odkritja raka in boja tako za življenje kot za pravice. Ampak film se le redko dvigne nad raven klišejev.

Režiser Peter Sollet, ki je pred leti režiral gledljiv neodvisni film Raising Victor Vargas (2002), nima ne posebej zanimivega sloga ne posebnega občutka za podrobnosti, zaradi katerih liki sploh zaživijo. Je idealen režiser za televizijske filme, ki se ukvarjajo s socialnimi problemi ali težkimi boleznimi. Laurelino umiranje zaradi raka, recimo, je prikazano na način, ki bo ganil gledalca, ampak ne tako realistično ali eksplicitno, da bi ga odbil ali zares pretresel. Glasbena spremljava je blaga in blago hrepeneča, amorfna in prijetna.

Tu in tam je prizor ali podrobnost, ki izstopa. Ko si, recimo, Laurel in Stacie ogledujeta hišo, ki naj bi jo kupili, nepremičninska agentka pripomni, da je to »simpatična soseska, same družine«, kar se lepo sliši, ampak morda je prav takšna soseska tista, v kateri istospolni par ne bi bil dobrodošel. Tako tudi didaktičen, a pronicljivi trenutek, ko na sestanku okrajnega sveta mlad duhovnik reče, da bo povedal, kar je Jezus povedal o homoseksualcih. Stoji in molči kakšno minuto. »Tako je,« reče. »Jezus ni povedal ničesar o homoseksualcih, ampak je povedal veliko o sočutju.« Na drugi strani pa so prizori, ki se ukvarjajo s policijskim delom junakinje, rutinski in, kot recimo v sekvenci, ko Laurel uspe prepričati mlado osumljenko, naj sodeluje s policijo, neprepričljivi.

Igralci so vsi všečni, posebej Michael Shannon v vlogi možatega detektiva, partnerja junakinje, ki potrebuje nekaj časa (ampak ne preveč), da bi razumel pomembnost njenega boja, in postane njen glavni podpornik, z izjemo mlade Stacie in Josha Charlesa v sicer stereotipni vlogi edinega člana okrajnega sveta, ki sočustvuje z Laurel. Ellen Page, igralka, ki mi prej ni bila posebej simpatična, je prav ganljiva v vlogi Stacie, posebej v prizoru, ko ji zagrozijo huliganski homofobi, ona pa se, drobna in ranljiva, namesto da bi zbežala, pripravi na boj. To bi lahko bila prava upodobitev poguma.

To je gledljiv film, posebej za tiste, ki jim je tematika blizu. Tako kot pri letošnjem oskarjevcu V žarišču (Spotlight, 2015, Tom McCarthy) gre za pomembne stvari, ki so pomembnejše od samega filma. Svobodna ljubezen nam ponudi svojo žalostno in navdihujočo zgodbo in ne kaj dosti več.