Boštjan Jurečič. Foto: MMC RTV SLO
Boštjan Jurečič. Foto: MMC RTV SLO

"To ne pomeni, da danes dejavnih in ustvarjalnih ljudi ni, samo skoraj nevidni so postali."

"Ta sprevržena situacija je po mojem glavni problem današnjega časa, vse drugo so posledice."

Tone Rački v Mladini dopolnjuje N'tokovo kolumno.

Obstaja stara teorija in praksa kundalini joge. Po tej teoriji je na dnu hrbtenice zaloga "energije". Skozi življenja se ta "energija" počasi vzpenja navzgor skozi posamezne čakre. Z vajami je mogoče to vzpenjanje menda pospešiti.

Ta teorija prav tako govori o tem, da se ta "energija" pri večini populacije vse življenje giblje le med prvo in drugo čakro. Tako večina populacije (tako imenovani navadni človek po Račkiju) vse življenje preživi v skrbi za preživetje in potomstvo (prva čakra: muladhara) ter v iskanju spolnih in drugačnih užitkov (druga čakra: svadisthana). Navadnega človeka je za od 90 do 95 odstotkov populacije.

Pri manjšem odstotku populacije se proti zrelim letom kundalini povzpne v tretjo čakro (manipura). Sledijo "napredek", prvi "dosežki" in s tem "položaji" v družbi. To so tako imenovane elite, izobraženci vseh vrst, direktorji, priznani umetniki. Ampak še vedno tudi pri pomembnem odstotku teh ljudi kundalini proti koncu življenja zdrsne nazaj v muladharo. Vrnejo se k "običajem" in tudi k "religiji" "prednikov".

Majhen odstotek tega že tako majhnega dela populacije, ki vztraja na svoji "poti", pozneje vstopi v čakro anahata (srčno). Tu človek prvič zares postane posameznik, tu človek prvič (morda) sreča osebnega boga (v skladu z lastnimi predstavami) in pride do lastne religije (samost?). Morda se prvič pojavi neka oblika genialnosti.

Nad srčno sta grlena čakra (kjer človek prvič sliši "boga") in čelna (kjer "ga" človek razume). Ko kundalini doseže točko sahasrara (kronska, nad glavo), nastopi zlitje, asimilacija. Religiolog in filozof Mircea Eliade temu pravi nediferencirana instaza.

Nekaj tega je v Timaju popisal tudi Platon.

Privzemimo, da je gornji opis stvaren. Kakšna bo torej umetnost, ki jo proizvaja in konzumira 90-95 odstotkov populacije? Pogosto beremo, da so sodobni umetniki v galerije (spet) pripeljali množice, posebej mlade. Ampak kaj to pomeni? Se je človeštvo kar naenkrat skupinsko dvignilo na "višjo stopnjo zavesti"? Ali pa je "umetnost" padla in se prilagodila pričakovanjem "navadnega človeka"?

Mogoče je pa tudi, da je opisani "nenavadni" človek izmišljotina. Vsi smo enaki in vsi smo gospodarji svoje usode?

PS @Grinta: Podpišem!