Igor Štromajer in Brane Zorman sta v Hongkong prepeljala malega robota, ki sta ga prenesla na vrh nekega nebotičnika in organizirala prenos dogajanja v neki galeriji v Dresdnu. Ljudje v Dresdnu so čakali na predstavo, ki je bila … povsem statična. Robot je stal na robu stavbe 35 minut … in to je bilo vse. Foto: RTV SLO
Igor Štromajer in Brane Zorman sta v Hongkong prepeljala malega robota, ki sta ga prenesla na vrh nekega nebotičnika in organizirala prenos dogajanja v neki galeriji v Dresdnu. Ljudje v Dresdnu so čakali na predstavo, ki je bila … povsem statična. Robot je stal na robu stavbe 35 minut … in to je bilo vse. Foto: RTV SLO

Pustimo vprašanje o tem, ali je umetnost na splošno nekaj nujnega, ob strani. Pojdimo noter, v samo produkcijo. Lahko rečemo, da je bila večina potez s čopiči na Nočni straži nujna, da je Rembrandtova Nočna straža postala Nočna straža. Velik del sodobne umetniške produkcije ima prav z načelom nujnosti veliko težavo. Stvari in dejavnosti v polju 'sodobne umetnosti', so pogosto povsem odveč, niso nujne.
Bojana Kunst v knjigi Umetnik na delu opisuje projekt dveh ljubljanskih umetnikov Štromajerja in Zormana. Umetnika sta v Hongkong prepeljala malega robota. Robota sta prenesla na vrh nekega nebotičnika in organizirala prenos dogajanja, ki je sledilo, v neki galeriji v Dresdnu. Ljudje v Dresdnu so čakali na predstavo, ki je bila … povsem statična. Robot je stal na robu stavbe 35 minut … in to je bilo vse. Kunstova opisuje nelagodje, ki ga je bilo čutiti med prenosom. Obiskovalci dogodka so pričakovali več.
Težava nastane tukaj: zakaj sta umetnika robota vlekla v Hongkong? Ali ne bi zmogla vsega skupaj organizirati kar na sosednji strehi v Dresdnu? Ali v Ljubljani? Na koncu bi bilo vse skupaj videti povsem enako: robot, ki stoji na robu neke strehe. To, da sta reč vlekla v Hongkong, je odveč. Ni bilo nujno za tak učinek oditi tako daleč.
Odhod v Hongkong se zdi tule nujen zaradi nečesa drugega: razdalja, ki sta jo morala umetnika premagati, tihotapljenje robota in še kaj, predstavljajo določeno investicijo … ki se spremeni v tekst: to in to se bo zgodilo … ne na sosednji strehi, ampak v Hongkongu! Distanca je nujnost, če naj projekt uspe. Kdo v Dresdnu bi šel pa gledat prenos posnetka robota na sosednji strehi?
Ustvarjanje distance je bilo torej nujno za doseganje učinka. Ampak umetnika bi vse skupaj lahko izvedla na sosednji strehi in si odhod v Hongkong izmislila. Ali pa akcijo izvedla prav iz Hongkonga, če sta bila že ravno tam iz drugih razlogov (kot mi spodaj sporoča eden izmed avtorjev). No, to bi se zdelo smiselno, tule smo bliže nujnosti.

Najbližje pa pridemo, če izvedemo vso stvar samo v glavi: koliko nujnosti pa je v prikazovanju majhnega robota, ki stoji na vrhu strehe? Tako stvar si z lahkoto zamislite sami. Tako stvar z lahkoto izvedete sami. Saj ni nič takega!
Ampak mogoče je bilo vse skupaj nujno izvesti zaradi pričakovane reakcije (saj je bila pričakovana, a?) ljudi na to 'trošenje v prazno'.
Eh, tudi to ne zdrži. Kot sem napisal: reakcija ljudi je bila pričakovana. Vpleteni so takšno reakcijo pričakovali. Nujnost spet umanjka.
In načelo nujnosti bi lahko bila še ena ločnica, ki loči trivialno od kompleksnega.