Franco, ki je v 83. letu starosti umrl zaradi možganske kapi, je za sabo pustil okoli dvesto filmov pod približno sedemdesetimi psevdonimi, med katerimi je bil najslavnejši Jess Franco.

Snemal je grozljivke, filme z erotično vsebino (tudi "trdo" pornografijo), srhljivke, filme o ženskah v zaporu, zelo solidno različico Drakule s Christopherjem Leejem in filme, katerih halucinacijska zmedenost se upira klasifikaciji. Iz preostalega materiala enega filma bi lahko sestavil še dva. Igralci, ki so podpisali pogodbo za en film, so bili presenečeni, ko so videli, da se pojavljajo v treh. In ti filmi, sestavljeni iz koščkov drugih filmov, so bili še bolj bizarni.

Snemal je z majhnimi proračuni; občasno tako majhnimi, da je ves film posnet v enem hotelu ali celo hotelski sobi. Bil je bolj obsedenec kot umetnik, njegove obsesije pa so bile nepreoblečene in nemaskirane. Nekateri njegovi filmi so komaj koherentni; so sadistični, izprijeni, nabiti s fetišizmom, voajerizmom in ekshibicionizmom ter hipnotično glasbo, pri kateri je pogosto sodeloval. In so plod čiste obsesije in ljubezni do filma.

Njegov opus je najbolje doživeti kot neprekinjeno kroniko lastnih obsesij s poželenjem in dominacijo; filmi o (po navadi) ženski, ki je zaželena in ki mentalno in fizično dominira tako nad moškimi kot ženskami. Imel je srečo, da je delal z mikavnimi in karizmatičnimi igralkami, kot so pokojna Soledad Miranda, Maria Rohm in še posebej Lina Romay. Zadnja je bila njegova zvezda, muza, življenjska sopotnica in predmet filmskega poželenja in strahu od začetka sedemdesetih let prejšnjega stoletja pa vse do njene smrti lani. Umrla je v 58. letu starosti zaradi raka. Največja Francova obsedenost pa je bila sam film. "Posnel bi kar koli," je rekla igralka Monica Swinn. "Ljubi snemanje filmov. Ni pomembno, za kaj gre. Mora snemati. Okužen je s filmom."

Španski Ed Wood
Naslovi filmov govorijo zase (ker ima vsak Francov film več naslovov in obstaja v raznih različicah, uporabljam tiste naslove, pod katerimi so izšli na DVD-ju): The Awful Dr. Orloff (klasika španskega "horror" filma), The Sadistic Baron von Klaus, Kiss Me, Monster, Sadomania, 99 Women, Vampyros Lesbos, Barbed Wire Dolls, Female Vampire, Eugenie... The Story of Her Journey Into Perversion, Mansion of the Living Dead, Macumba Sexual. To so filmi, ki so se predvajali v bolj oguljenih kinematografih blizu železniških postaj; kot drugi, tretji ali celo četrti film v ameriških kinematografih "drive in" ali v kinih v rdečih četrtih, ki so vrteli filme vso noč. V sedemdesetih letih smo jih lahko videli med mednarodno filmsko bagatelo v poletnih kinematografih na Jadranu. Občasno so se znašli v kakšnem "mainstream" ali celo "art" kinu. Snemal je za producente "šunda", kot je bil razvpiti Harry Alan Towers, v Španiji, Italiji, Nemčiji, Turčiji. Francovo ustvarjalno življenje je bilo pustolovščina.

V svoji zgodovini evropskih grozljivk in erotični filmov Immoral Tales avtorja Cathal Tohill in Pete Tombs o Francu pišeta v istem dahu kot o Luisu Buñuelu in Pedru Almodóvarju. Franca opišete kot umetnika, "ki je kršilec pravil, človek gnan, da ustvari lastno kinematografijo, namočeno v krvi; pionir, ki upodobi nenačet potencial filma". Leta 2009 je dobil najvišje špansko filmsko priznanje Goya za življenjsko delo. Posvečeni so mu monografije in spletni portali. Veliko njegovih filmov je restavriranih in se dobijo na DVD-jih v luksuznih izdajah.

Ta nekoč zakoten režiser je postal kultna figura, čeprav so bili kritiki vedno sovražni do njega, če so ga sploh opazili. Jonathan Rosenbaum je zapisal, da je "izjemno ploden in splošno nenadarjen Jess Franco španski Ed Wood, le brez Woodovega dara za zabavno nesmiselne dialoge". Za njegov film Succubus je ameriški kritik John Simon napisal, da je plod "antitalentov različnih narodnosti". Franca v tekstu sploh ni omenil. Najboljši povzetek vsega motečega pri Francu je dal Stuart Galbraith IV. v recenziji DVD-ja filma The Girl From Rio na portalu DVDTalk.com. Povzetek, ki bi lahko bil definicija slabega filma: "Njegovi zagovorniki trdijo, da je Franco novovalvski genij, ki ga preprosto privlači šund. Ampak Franco ni voljan ali morda ni sposoben snemati in montirati sekvence na razumljiv ali linearen način. Njegova kamera se giblje brez cilja, posnetki so preprosto nefokusirani, ves smisel prostora in premikanje igralcev sta zmedena. Samo Franco bi s kamero približal sonce in potem brez razloga ga spet oddaljil ali pokazal like, ki vstopajo v eno letalo in izstopajo iz drugega. Samo Franco bi posnel ljubezenski prizor z bližjim posnetkom moške pazduhe in ušesa."

Filmski delirij
Franco ni bil Buñuel. Tu ni ne Buñuelove forme, razvijanja idej, (namernega) humorja ali pa človečnosti. Med vsemi Francovimi izprijenci ne bomo srečali fetišista tako kompleksnega ali žalostno človeškega, kot je tisti, ki ga igra Fernando Ray v Viridiani. Franco ni režiser velikih filmov, vsekakor pa je ustvarjalec filmskega delirija.
Veliki del tega delirija je bil osredotočen na Lino Romay. Do te mere pravzaprav, da se zdi, da je bil edini razlog, da je snemal filme, kot sta Doriana Gray ali Downtown, da bi lahko snemal njeno spolovilo v bližnjem posnetku, ki zavzame celoten zaslon. Čim manj so filmi stali, več je imel Franco svobode osredotočiti se na svojo muzo. Takšni filmi puščajo vtis, da Franca sploh ni zanimalo, ali občinstvo to privlači ali se mu zdi dolgočasno. Umetnost? Ne, prav nasprotno. V umetnosti gre za transfiguracijo. To je dokumentiranje lastne obsedenosti.

Meni so pri Francu všeč prizorišča in podobe, ki ostanejo v spominu daleč po tem, ko smo pozabili vse drugo v filmih. Tu sta Maria Rohm v filmu Venus in Furs, ki jo zapelje lasten odsev v zrcalu, ali posnetek zahajanja sonca nad Istanbulom v istem filmu. Tu je tudi tih in navidezno nenaseljen bel stanovanjski kompleks na španskem otoku Gran Canaria v Mansion of the Living Dead, ki stoji kot mesto mrtvih na obali, medtem ko okoli njega žvižga veter; ali ples žene pajka in njene žrtve v zgodnjem filmu The Diabolical Dr. Z; ali tovorna ladja pod zahajajočim soncem na začetku Vampyros Lesbosa. Pa tudi čista norost filma Drakula, Prisoner of Frankenstein, film, posnet skoraj brez dialoga, v katerem se lovijo siromašne različice Drakule, Frankensteinove pošasti in volkodlaka po slabo razsvetljenih prizoriščih v filmu, ki deluje, kot da bi se odvijal v psihi revnega in dementnega ljubitelja grozljivk.

Eden izmed najbolj omamnih prizorov je tisti v filmu Eugenie ... The Story of Her Journey into Perversion, filmu, navdihnjenem z delom enega Francovih favoritov Markiza de Sada, v katerem na koncu po orgiji mlada junakinja naga zbeži. Spotika se po plaži, potem po prazni cesti. V daljavi sonce raja nad nebotičniki, razpršenimi po obali. Prizor bi lahko deloval kot povzetek vsega mikavnega v evropskem šundu, tako imenovanem "eurotrash", in obuja spomin na evropske stripe, ovitke žepnih romanov in pop plošč, filmske plakate. Tako je nabit s popkulturnimi asociacijami in tako je zavit v (moške) poletne sanje in hrepenenja, da deluje kot spomin, čigar kontekst smo davno pozabili.
To je vtis, ki ga pušča ves njegov opus. Soledad Miranda, ki na začetku Vampyros Lesbosa vsa zatopljena v lastno erotičnost pleše v nekem nočnem klubu, ali krik moškega, ki odmeva skozi hribe, medtem ko ga Lina Romay dobesedno ubija z ljubeznijo v filmu Female Vampire, ali zmedeni džezovski glasbenik, ki odkrije truplo ženske ("Lepa je, čeprav mrtva," pomisli) na neki zapuščeni plaži iz sanj v filmu Venus in Furs – vse to so filmsko zapeljivi trenutki in podobe, ki delujejo bežni spomini na neko zelo čudno filmsko deželo, ki smo jo nekoč obiskali; sledi sna, ki nam ostanejo v mislih, ko se zbudimo.
Nekoč sem ime Jess Franco pojmoval kot sinonim za obupnega režiserja. Zdaj sem bolj prizanesljiv do njegovega individualizma, obsedenosti in potrebe po snemanju. Nekaj smo izgubili, ko so izginili kinematografi, ki so takšne filme predvajali. Tako, kot periferije velikih mest, je filmska periferija svetovne kinematografije hkrati otožna in razburljiva in tam lahko naletimo na čudaške stvari. Morda so to objektivno slabi filmi, ampak so osebni in nenavadni. Franco, pa tudi nekateri drugi režiserji z obrobja filmske industrije in filmske zgodovine so bili individualisti in pustolovci. Vsebovali so nekaj romantike kinematografije. Prepustimo končno besedo samemu Francu: "Pogosto rečejo zame, da sem amater. Jaz jim pa odgovorim: Hvala! Zares vam hvala, ker to pomeni, da ljubim film! To je pravi pomen te besede. In ta amaterizem izginja."