Rezultati so seveda mračnejši: ena bi postavila lakirnico za avtomobile na kmetijskih poljih, druga bi v proizvodnjo uvedla rakotvorni krom 6, tretja odpira tretjo izmeno, kjer bodo delavci delali le ponoči.

Ob teh anomalijah bode v oči manko - kaj pa investicije državljanov? Po nastanku države se je prek certifikatskih papirjev velik del državljanov spremenil v male delničarje. Ljudje so tudi zasebno kupovali delnice. Toda po četrt stoletja je delničarstvo praktično zamrlo, vmes so propadli še pidovski baroni in množica prebivalstva je bila ob vse svoje papirje. Skratka, pogreb poslovne iniciative državljanov.

Kaj ne bi, ko pa se kot dominantne vesti pojavljajo sporočila: podjetje A, B, C in tja do Ž je iztisnilo male delničarje. Sporočilo je enostavno – interes velikih lastnikov je, da se znebijo mnoštva malih.

Če je v politiki na delu parlamentarna demokracija, ki zagotavlja obstoj tudi malih strank, je v delničarstvu zgolj diktatura velikih. Celo takrat, ko se posamezniki organizirajo v asociacije malih delničarjev, je njihov vpliv enak ničli, saj kar po vrsti izgubljajo svoje bitke tako na skupščinah kot sodiščih. In tako ni čudno, da že dolgo ni pomniti, da bi kakšno podjetje za svoj nadaljnji razvoj razpisalo izdajo novih delnic. Država je torej z regulativami ustrojena tako, da so lastniki podjetij bodisi eksjugoslovanski tajkuni, multinacionalke, velika paradržavna podjetja in večji ter manjši slovenski podjetniki, le državljani kot delničarji ne.

Gradnja drugega tira bi bila priložnost, da vlada prek izdaje obveznic in delnic v projekt privabi tudi državljane. A seveda nič ne kaže na to.