Kolumne
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 4.6 od 31 glasov Ocenite to novico!
Kirk Douglas
Zapisan je v ameriško zgodovino kot eden izmed ljudi, ki so končali protikomunistično črno listo v Hollywoodu, ko je podpisal prepovedanega scenarista Daltona Trumba v filmu Spartak Stanleyja Kubricka, v katerem je Douglas bil ne le zvezdnik, ampak tudi producent. Na fotografiji: Kirk Douglas kot Spartak.
Kirk Douglas
Odigral je okoli devetdeset vlog med letoma 1946 in 2008, čeprav je bil verjetno njegov zadnji pomemben film Furija Briana De Palme iz leta 1978. Na fotografiji: Douglas z Amy Irving v Furiji.
Kirk Douglas
Ko se pogovarja z žrtvijo, je ustrežljiv in prisrčen (»Vse bo v redu, Leo. Saj sem tvoj prijatelj.«), medtem ko dela vse, da bi reševanje in s tem njegova zgodba trajala čim dlje. Kot ovce mu sledijo lokalno prebivalstvo, policija in mediji in vse skupaj se spremeni v kruti cirkus. Chuck je ne le pokvarjen, ampak ima dar, da sprovocira moralno skorumpiranost v drugih. Uniči ga zavedanje, da počne nekaj groznega, in to se kaže v vse bolj grobem ravnanju z drugimi. Na fotografiji: Douglas in Richard Benedict v Senzaciji.
Kirk Douglas
»Dušo bi dal, da bi lahko iz glave vzel svoje možgane in jih dal pod pipo, da bi opral vse grde slike, ki si mi jih danes dala videti,« pove ženi, medtem ko je njegovo celotno telo rigidno od psihične bolečine. Na fotografiji: Douglas in Eleanor Parker v Detektivski zgodbi.
Kirk Douglas
V eni svojih najbolj neprijetnih vlog, v Premingerjevem vojnem filmu Na udaru, je igral kapitana, ki posili mladenko. Douglas je popolno odigral lik, ki se pred našimi očmi iz očetovske prisrčnosti spremeni v brezizrazno neusmiljenost, ko mladenka zavrne njegove poljube in poskuša pojasniti, da ima fanta. Na fotografiji: Douglas in Jill Haworth v filmu Na udaru.
Kirk Douglas
Primerno je, da je bil njegov prvi film noir Čudna ljubezen Marthe Ivers, v katerem je igral slabotnega moža močne Barbare Stanwyck. Na fotografiji: Van Heflin, Barbara Stanwyck in Douglas v Čudni ljubezni Marthe Ivers.
Kirk Douglas
V mojstrovini Vincenta Minnellija Dva tedna v drugem mestu je igral nekdanjega zvezdnika Jacka Andrusa, ki je izpuščen iz bolnišnice po poskusu samomora in upa, da bo v Rimu znova začel kariero. Na fotografiji: Dva tedna v drugem mestu.
Kirk Douglas
Kot Vincent Van Gogh v Minnellijevem filmu Sla po življenju je bil manj prepričljiv kot genialni umetnik kot pa človek, ki je skrčen kot stisnjena pest. Na fotografiji: Douglas kot Van Gogh.
Kirk Douglas
V Stezah slave Stanleyja Kubricka je igral oficirja, ki zastopa svoje vojake, ki so obtoženi zaradi strahopetnosti, bil pa je avtentičen in ganljiv kot sodobni kavboj, zadnji ameriški individualist, v filmu Osamljeni so pogumni, ki ga je režiral David Miller po scenariju Daltona Trumba. Na fotografiji: Steze slave.
Kirk Douglas
In v filmu The Arrangement oziroma Sporazum, v filmu, ki je bil takšen neuspeh, da je bolj ali manj končal filmsko kariero režiserja Elie Kazana, znori od hipokrizije oglaševalskega poklica in idealnega predmestnega življenja. Na fotografiji: Douglas in Faye Dunaway v Sporazumu.

Pohabljeni bog: ob stoletnici Kirka Douglasa

Kolumna Andreja Gustinčiča
9. december 2016 ob 08:16
Ljubljana - MMC RTV SLO

Kirk Douglas je znal pokazati razpoke v duši čednega ameriškega junaka.

Douglas, ki danes slavi stoti rojstni dan, je pripadal novi generaciji igralcev, ki so vnesli nelagodnost in nevrotičnost v hollywoodske filme po drugi svetovni vojni.Skupaj z Burtom Lancastrom, Robertom Mitchumom, Richardom Widmarkom in drugimi se je Douglas razlikoval od zanesljivejših figur predvojnega filma. Niso obvezno igrali dobrih fantov in so bili veliko bolj izmučeni in dvoumni. Odprli so vrata za igralca, kot sta bila Marlon Brando in James Dean, in tako za generacijo nezadovoljnežev in frustriranih samotarjev, ki so se pojavili na ameriških platnih konec šestdesetih in na začetku sedemdesetih let.


Douglas in njegovi vrstniki so bili primerni za film noir, tip temačnega filma, ki ga je Hollywood začel snemati med vojno, in za melodrame o krizi ameriške družine in samopodobe ameriškega moškega, ki so dosegle vrhunec v petdesetih. V svojih najboljših filmih nas je Douglas popeljal v mučne psihološke globine osamljenosti, dvoma o sebi in neobvladljivega nagona.

Odigral je okoli devetdeset vlog med letoma 1946 in 2008, čeprav je bil verjetno njegov zadnji pomemben film Furija (The Fury) Briana De Palme iz leta 1978. Na začetku šestdesetih je doživel veliki uspeh na odru v Letu nad kukavičjim gnezdom (One Flew Over the Cuckoo's Nest), gledališki različici romana Kena Keseyja. Zapisan je v ameriško zgodovino kot eden izmed ljudi, ki so končali protikomunistično črno listo v Hollywoodu, ko je podpisal prepovedanega scenarista Daltona Trumba v filmu Spartak (Spartacus, 1960) Stanleyja Kubricka, v katerem je Douglas bil ne le zvezdnik, ampak tudi producent. Otto Preminger je Trumba že javno podpisal v svojem epu Eksodus (Exodus, 1960), to pa je bil močan dvojni udarec proti javnemu lovu na čarovnice v Hollywoodu.

Spartak, junaški vodja upora sužnjev v starem Rimu, je verjetno Douglasova najslavnejša vloga, ampak ne najznačilnejša. Nezadovoljstvo in uporništvo, ki Spartaka potisneta v boj, sta bila po navadi frustrirana pri likih, ki jih je igral, in rezultat je bil krčevit bes, prezir do drugih in do samega sebe ali izbruh nasilja. Robat in vsiljiv, z značilno luknjico v bradi, je posedoval neolikano in razdražljivo moč. V tridesetih letih je James Cagney imel takšno moč, ampak ni bil nagnjen k introspekciji, ki lahko vodi do gnusa do samega sebe. To je sledilo po vojni, po Hirošimi in Nagasakiju, med hladno vojno v družbi, ki se je naglo spreminjala in v kateri se je beli moški, tradicionalni junak hollywoodskih filmov, počutil bolj negotov kot prej.


Vloge, ki jih je izbiral, so pogosto prikazovale podkupljivost družbe in posameznika, ki se zaveda, da je del te podkupljivosti. V boksarski drami Šampion (Champion, 1949, Mark Robson) je reven mož, ki postane šampion iz naslova. Njegova igra je polna zamere, ki jo čuti človek, ki je vedno bil na dnu; vedno je videti pripravljen na kakšno ponižanje. Ni potrebno veliko, da bi se razjezil. Ni romantična figura. Ko mu mož njegove ljubice ponudi 65.000 dolarjev, da jo zapusti, on privoli. Ona je pretresena. »To je veliko denarja,« ji pojasni.

Zagotovo je bila ena Douglasovih najboljših in najznačilnejših vlog navidezno brezvesten novinar Chuck Tatum v filmu Senzacija (Ace in the Hole, 1951) Billyja Wilderja. Tatum je bil nekoč uspešen novinar, ki zdaj dela za majhen časopis v Novi Mehiki. Manipulira s tragedijo človeka, ki ga je pokopal udor, da bi spet postal slavno ime. Ko se pogovarja z žrtvijo, je ustrežljiv in prisrčen (»Vse bo v redu, Leo. Saj sem tvoj prijatelj.«), medtem ko dela vse, da bi reševanje in s tem njegova zgodba trajala čim dlje. Kot ovce mu sledijo lokalno prebivalstvo, policija in mediji in vse skupaj se spremeni v kruti cirkus. Chuck je ne le pokvarjen, ampak ima dar, da sprovocira moralno skorumpiranost v drugih. Uniči ga zavedanje, da počne nekaj groznega, in to se kaže v vse bolj grobem ravnanju z drugimi.

Klasični hollywoodski junak je bil neupogljiv, kot recimo Gary Cooper v vlogi šerifa v filmu Točno opoldne (High Noon, 1952) Freda Zinnemanna, v katerem stoji sam proti vsem. Douglas je ponudil temačno variacijo tega lika. Istega leta, kot je posnel Wilderjevo Senzacijo, je v Detektivski zgodbi (Detective Story, 1951) Williama Wylerja igral detektiva Jamesa McLeoda. »Moraš se upogniti v vetru, Jim, če ne, se boš zlomil. Nehaj biti takšen monument,« mu pravi nadrejeni, ampak Douglas je igral tip moškega, ki se ni mogel upogniti in je bil pogosto zlomljen. Ne more prek tega, da je bila žena, ki jo igra Eleanor Parker, noseča z drugim moškim, preden ga je srečala, in splavila otroka. »Dušo bi dal, da bi lahko iz glave vzel svoje možgane in jih dal pod pipo, da bi opral vse grde slike, ki si mi jih danes dala videti,« pove ženi, medtem ko je njegovo celotno telo rigidno od psihične bolečine.

V eni svojih najbolj neprijetnih vlog, v Premingerjevem vojnem filmu Na udaru (In Harm's Way, 1965), je igral kapitana, ki posili mladenko. Douglas je odlično odigral lik, ki se pred našimi očmi iz očetovske prisrčnosti spremeni v brezizrazno neusmiljenost, ko mladenka zavrne njegove poljube in poskuša pojasniti, da ima fanta. Pomenljiv je odnos med njim in Johnom Waynom, ki v filmu igra solidnega in zanesljivega admirala s primernim imenom Rock oziroma kamen. Douglas ga gleda, kot da zavida Waynu sproščenost in eleganten način, kako premika svoje veliko telo. Gleda ga, kot odraslega človeka gleda nestanoviten otrok, ki želi biti takšen, kot je on, a mu njegov kolerični temperament tega ne dopušča.

Pogosteje pa je igral like, ki niso bili toliko zli, kolikor so bili izmučeni. Primerno je, da je bil njegov prvi film noir Čudna ljubezen Marthe Ivers (The Strange Love of Martha Ivers, 1946, Lewis Milestone), v katerem je igral slabotnega moža močne Barbare Stanwyck. »Videti je, kot da se bo vsak hip razjokal,« pove neki ženski lik za Douglasa in ima prav. Po spopadu z ženo, ki je zaljubljena v prav tako močnega Vana Heflina, se Douglas umika, s steklenico vina v eni roki in kozarcem v drugi – prava podoba poraženega moškega. Osemnajst let pozneje v mojstrovini Vincenta Minnellija Dva tedna v drugem mestu(Two Weeks in Another Town, 1962) je igral nekdanjega zvezdnika Jacka Andrusa, ki je izpuščen iz bolnišnice po poskusu samomora in upa, da bo v Rimu znova začel kariero.

V Rimu postane žrtev manipulacij režiserja in lažnega prijatelja, ki ga mojstrsko igra Edward G. Robinson, njegove strupene in oklepajoče se žene Claire Trevor in pošastne nekdanje žene Carlotte v osebi Cyd Charisse.Ko ga Carlotta pokliče po telefonu, se možati Jack popolnoma sesuje: ramena mu upadejo, roka se mu trese, videti je kot zombi, in ko vstane s postelje, na kateri je sedel, je še vedno upognjen in hodi po hotelski sobi kot mesečnik. V tem hiperboličnem filmu je upodobil strah in odvisnost, ki ju lahko moški čuti do ženske, ki je močnejša, bolj osredotočena in bolj neusmiljena, kot je on. Njegova odrešitev na koncu filma (»Prišel sem v iskanju preteklosti,« pove. »Našel sem jo. K vragu z njo.«) je močna, ker je njegova muka bila tako prepričljiva. Kot Vincent Van Gogh v Minnellijevem filmu Sla po življenju (Lust for Life, 1956) je bil manj prepričljiv kot genialni umetnik kot pa človek, ki je skrčen kot stisnjena pest.

V Prepovedanih sanjah (Strangers When We Meet, 1960, Richard Quine) je bil uspešen arhitekt, ki čuti praznino v svojem življenju in poskuša najti srečo s prelestno poročeno žensko, ki jo igra Kim Novak. In v filmu The Arrangement (1969) oziroma Sporazum, v filmu, ki je bil takšen neuspeh, da je bolj ali manj končal filmsko kariero režiserja Elie Kazana, znori od hipokrizije oglaševalskega poklica in idealnega predmestnega življenja.

Igral je seveda tudi bolj konvencionalno plemenite junake: šerife, zasebne detektive, zanesljive očete, kitolovce, celo junaškega svetilničarja. V Stezah slave (Paths of Glory, 1957) Stanleyja Kubricka je igral oficirja, ki zastopa svoje vojake, ki so obtoženi zaradi strahopetnosti, bil pa je avtentičen in ganljiv kot sodobni kavboj, zadnji ameriški individualist, v filmu Osamljeni so pogumni (Lonely are the Brave, 1962), ki ga je režiral David Miller po scenariju Daltona Trumba.

Nekako pa razen v Spartaku in Stezah slave ostane v spominu kot neulovljiv in nezanesljiv; kot mož, čigar videz in navzočnost ne pripadata krepkemu in trdnemu junaku, ampak junaku, ki se lahko pred našimi očmi spremeni v nasilneža ali se preprosto sesuje. Če so klasični Hollywood in njegovi zvesti gledalci oboževali zvezdnike, potem je bil Douglas pohabljeni bog.

Andrej Gustinčič, TV Slovenija
Prijavi napako

Mnenje avtorja ne odraža stališča uredniške politike RTV Slovenija.
Komentarji
Micesar
# 09.12.2016 ob 08:28
Vsenajbolše njemu in meni
primos
# 09.12.2016 ob 20:24
Ne bi rekel da sin veliko zaostaja za očetom
ko pogledaš Falling down, Wall street, Game, ...
Michael je odličen
seba goričan
# 09.12.2016 ob 08:40
nam otrokom v začetku 80-tih se je vtisnil v spomin v komediji The Villain, po naše Kaktus Đek...srečno legenda
fuckwad
# 09.12.2016 ob 09:26
Poleg zame enega top 10 filmov vseh časov Paths of Glory priporočam vsaj še Bad and the beautiful in enega najboljših westernov (no, za Wild Bunch, ki je izvenzemeljski) Lonely are the brave.
Legenda, v glavnem!
Mitko
# 09.12.2016 ob 08:46
Velikan filma....posebej v Kubrickovi klasiki.
KovacevaKobila
# 09.12.2016 ob 10:14
Dober članek.
velenjcan
# 09.12.2016 ob 10:44
Hvala za CV in za opomnik na velikega igralca in človeka. Najbrž ga ni, ki mu ne bi želel vse dobro.

BTW je mislim da konec šestdesetih obiskal Ljubljano. Vesna Marinčič ga je v članku opisala približno tako, da 'so njegova ramena v resnici prav tako široka kot na filmu'.
Jernej Cankar
# 09.12.2016 ob 17:10
Kirk, vse najboljše. Hvala vsem za predloge, tuintam, super komentar!
tuintam
# 09.12.2016 ob 16:51
@Vitez
Evo, še to mi je padlo na misel, da spomnim, kar sem pred kratkim slišal. Ko so Franca Jožefa vprašali, kaj dela, je baje dejal, da se mu zdi, da zgolj ščiti ljudstva pred lokalnimi oblastneži in oblastmi...


Mislim, da tole ni nič kaj daleč od tistega najboljšega v ZDA, od Douglasov ipd.
tuintam
# 09.12.2016 ob 16:47
@Vitez
Izjemen igralec. Sin precej zaostaja za fotrom.


Mislim, da to ne drži, in da tudi Michael je garant za dober (smiseln) film. Imaš pa seveda sedaj precej drugačne filme, kakor takrat. Oz. kot si jih imel nekje vmes, ko se je zdelo, da je neka 'bitka dobljena' (ko je očitno ni ali ko postaja vsaj nekaterim očitno, da gre za nek bolj stalen in večni problem, ki se generacijsko ponavlja, na katerega lahko opozoriš na milijone različnih načinov). Marsikateri film se ukvraja s čim (vsaj navidez) manj pomembnim . medtem ko 'elita' problema niti ne vidi niti ga odpreti ne zna... Trdim, da filmi so kar pomembna zadeva. Očitno pa je, mana to te opozarjam, da tudi Kirk Douglas nima problemov s tem, da bi popil kaj bolj ruskega. Razumem, da gre za dobro miselin za življenjski spomin, pa za slavje, ko se zdi, da vsaj zid da je padel. Ne more, dokler ne bomo dojeli vsaj tega, kaj je bistveo vsaj v vsem tem... V nihanju med političnimi sistemi tudi sam sicer trdim, da gre za zelo subtilne razlike, za to, kako se kakšna oblast, Država, kakšen del celote celoti zveže, in če sploh se... Za način ali znanje gre in za to: če se za smoter sploh ve. Za vedenje, skratka. Mislim, da Michael je na kar nekaj stvari izredno dobro opozoril (tudi take, ki se nam zdijo nepomembne, npr. mobing moškega s strani ženske, na nek nov pogled na problem moči; rekel bi, da veličastno). Tako da... Meni se zdi, da gre bolj ta razlike v kinematografiji, da pa kvalitetna sta oba in da nekaj več vesta, Nista pa edina taka. Meni osebno Holliwood ni tako slab, kakor trdijo nekateri (bistveno slabši, bistveno...). Osebno bi dejal, da celom obratno, da je zelo zelo dober in da gre za dobro naložen denar.
Emsho
# 09.12.2016 ob 14:16
I'm Spartacus!
andregino
# 09.12.2016 ob 12:52
Izpostavili bi mogoče lahko še njegovo v še enem noir filmu in sicer Out of the past. Tam igra antagonista ob Robertu Mitchumu. Drugače je pa Ace in the hole njegov, vsaj po mojem mnenju, najboljši film, čeprav je Paths of glory tudi presneto dober.
el CARTEL
# 09.12.2016 ob 12:25
ennui,
fuckwad in
jocohamas

HVALA!
Komaj čakam da si ogledam vaša priporočila ;)
oziris.va
# 28.12.2016 ob 14:10
Ravno prejšnji je bil na RTV-ju film Vikingi. Super zadeva!
milos-donovic
# 09.12.2016 ob 17:11
Simpatican igralec ni lahko docakati tako visoko starost ob tem mu posiljamo cestitke i pozdrave iz Ljubljane.
Vitez
# 09.12.2016 ob 14:49
Izjemen igralec. Sin precej zaostaja za fotrom.
jocohamas
# 09.12.2016 ob 12:15
Spartacus in Paths of glory so itak klasike : )
Zraven paše pa še kakšen Lonely Are the Brave, The Big Sky, The Vikings, soliden mednarodni Ulysses, In Harm's Way, drama Lust for life, zanimiva vojna drama The Heroes of Telemark (kao po resničnih dogodkih), družinski 20,000 Leagues Under the Sea, zanimiv Seven Days in May, za western fane itak obvezni Gunfight at the O.K. Corral, The Way West, Last Train from Gun Hill, in There Was a Crooked Man, dober The War Wagon, pole zabavna komedija Greedy, tudi zabavna komedija Tough Guys...
Neki se jih najde njegovih filmov :) :)
ennui
# 09.12.2016 ob 09:18
@el CARTEL

Ace in the hole in Detective story, recimo. Meni je bil Lust for Life tudi vedno všeč, ampak predvsem zaradi van Gogha, ne Douglasa. :)
el CARTEL
# 09.12.2016 ob 09:10
kot velik fan marolna branda a hkrati nepoznavalec k. douglasa,
a mi lahko nekdo svetuje njegov kak film?

spartacus in paths of glory so že na čakanju.
ennui
# 09.12.2016 ob 09:07
V Paths of Glory je res nepozaben.
tuintam
# 09.12.2016 ob 16:01
Zapisan je v ameriško zgodovino kot eden izmed ljudi, ki so končali protikomunistično črno listo v Hollywoodu, ko je podpisal prepovedanega scenarista Daltona Trumba v filmu Spartak Stanleyja Kubricka, v katerem je Douglas bil ne le zvezdnik, ampak tudi producent. Na fotografiji: Kirk Douglas kot Spartak.

Film Trumbo (2016, celo, se mi zdi) osebno in kot gledalec priporočam. Bolj kritičnim seveda, ker tudi tam ni vse povedano. V ZDA so komunizem dejansko smatrali zanekaj demokratom podobnega in lažno liberalnega češ: obljubi, vzemi denar (z ustavo npr.), nakar obljubljenega ne izpolni (ker nimaš pogodbe z nikomer...).

Podobni pomisleke nad ureditvami, ko celotne države še vedno ne prizna kakšen upravitelj Država npr. (Obamine državne reforme) imajo; tudi ob Musku-u, potem ko je sklenil tisto bilijonsko pogodbo z NASA, da ne bi bil tega pozabil omeniti. Podobne kot so jih imeli tudi ob Letalcu (DiCaprio, Howard Hughes), ki je v tistem filmu dvignil obljubljeno in strahotno drago super letalo v zrak - in z zadnjimi silami dokazal (v filmu te kar zmrazi, pa čeprav je šlo le za tri metre višine nad morjem), da ni kvazi, da ni samo nekaj obljubljal, da drži obljubo, da zadevbo bo nekomu predal (ker naši ne) ... Da ni monopolist.

A Trumbo je res verjel v komunizem. A v tistega boljše vrste 8manj oblastnim naklonjenega, kar v filmu potem ni dobro prikazano). Ker se je vseeno obnašal kot pravi kapitalistični liberalec (liberalno pomeni ne stalno imeti pooblastil in biti na strani vseh, neke celote), ogromno delal in naredil - dejansko pa tudi v ilegali, kar tale članek pa tudi omenja. Ni smel DELATI - a je delal. Ker pri nas marsikdo ne da ne dela, ampak ne sme delati. To še vedno in celo tudi na splošno - ker imajo pri nas upravitelji in oblast še vedno in kar naprej monopol, ker ne priznajo NITI v ustavi celote, družbe kot NEUPRAVITELJICE, da ne bi bilo kakšne pomote in zamenjav s kakšno od naših 'zagovornic družbe' (zagovornivc upraviteljev v bistvu, ponovno neke oblasti...). V tem smsilu se prui nas niti ne da braniti javnih interesov, ki seveda niso državni (upraviteljevi)...

Trumbo je delal na scenariju enega najbolj pomembnih filmov o pomenu družbe sploh. S Kubrickom, jasno. Na Spartaku - ki prikazuje upor sužnjev in gladiatorjev, a tiste sposobne sile v družbi... Podobno bi priporočal film Lincoln (kritika demokratske oz. bolj oblastne logike), in mogoče tudi film Svobodna republika Jones, The Free State of Jones).

Je pa treba vedeti, da v ZDA gre v teh primerjavahg deloma tuidi za 'partizane in Nemce' v smislu 'Jug in Sever' iz Secesijske vojne, ko je bil jug za demokrate, sever pa za republikance - jug za ohrabitev suženjstva, sever pa za njegovo ukinitev.

Je pa razlika ali Država državo opredeli (nova Republika) in prizna ali je ne. V tem smsilu jo z Deklaracijo neodvisnosti, Država državo kot celoto, nekako opredeli in prizna. Že v 18. stoletju, da ne bo kakšne pomote, in že takrat (4. julij). Tudi po zaslugi Francozov, ki so tu, v Novem svetu, uresničili nekaj, kar njim takrat ni uspelo; nakar so Američanom podarili še tisti Kip Svobode. Malo prepletam zadeve, ker se meni to zdi dobro in zanimivo (kaj iz vsega skupaj tudi povzeti, kar bi komu utegnilo koristiti) ...
Mitko
# 10.12.2016 ob 11:34
Če je Michael odličen, potem je foter Kirk fenomenalen.
Sin nima te njegove karizme....žal.
Mitko
# 10.12.2016 ob 11:33
Če je Michael odličen, potem je foter Kirk fenomenalen.
Sin ne premore te karizme...žal.
Andrej Gustinčič
link
Pred oskarji 2017: Všečnost in več
11
24. februar 2017 ob 14:20 Letošnji izbor filmov v tekmi za največjo ameriško filmsko nagrado je eden bogatejših in dragocenejših, ki smo jih lahko videli v zadnjih letih.
Več novic ...
Kazalo