Že to, da kajenje ni več kaznivo dejanje, in to, da je posedovanje do 10 g za osebne namene samo prekršek (znesek je isti kot za kajenje), je velik dosežek organizacije Legalize it!. Te dni so ne samo züriški kanton, temveč tudi ženevskega šokirali z izdajo knjižice, v kateri svetujejo, kako se izogniti plačilu prekrška in - če vas je volja - kaditi, kolikor želite.

Včeraj sem slučajno bila poslovno v Zürichu in preverjala, ali in kje je mogoče dobiti knjižico. 5.000 primerkov je bilo razdeljenih in nihče knjižice nima več. Podobno kot so pred letoma razgrabili knjižico o tem, kako se izogniti plačevanju prometnih prekrškov, predvsem tistih, ki se tičejo napačnega parkiranja oziroma tistega dela prometa, kjer policisti v glavnem "kasirajo".

Ženevski novinarji so preverjali, ali so oblasti v Zürichu besne zaradi takih nasvetov, pa so dobili odgovor, da računajo na to, da državljani ne bodo lagali. Namreč pravilo je tako - če te z džojntom zasačijo in nisi redni uporabnik, potem prekrška ne plačaš, če pa si reden uporabnik, prekršek plačaš. Seveda so se oblasti zavarovale in bodo pri ljudeh, ki so res kritični, uvedli posebne ukrepe, preglede, na katerih bodo preverili, ali gre za rednega uporabnika - vsaj tako mi je namignil kolega, s katerim sva želela dobiti knjižico.

Na prvi pogled vse skupaj preprosta zadeva: nevladni organizaciji uspe zlobirati permisivno obravnavanje uživanja lahkih drog, ko to zlobira, se bori naprej - daje nasvete, kako ista pravila, na katera je pristala, kršiti. Pri nas bi bili politiki besni, tako dejanje bi steli za izdajo, v Švici pa je to ustaljen politični boj zadnjih let. Treba je poudariti, da so Švicarji izjemno konservativni, ko gre za odnos do marginalnih skupin, na čelu z ženskami, zato je vsak boj proti ustaljenim pravilom po navadi obsojen na dolge postopke. Vendar, če ste morda prebrali - v rekordno hitrem času so zbrali podpise za referendum za uveljavitev temeljnega dohodka.

Trenutno poteka borba za to, da bi bilo razmerje med plačami v podjetjih v Švici 1:12, da bi namreč najbolje plačani v podjetju imel največ dvanajstkrat toliko kot najnižje plačani, kar pomeni, da bi se plače vodilnih pošteno znižale. 24. novembra bodo odločali o tem vprašanju in desnica se je odlično organizirala v boju proti takim merilom. Pravijo, da bo to odneslo posle v tujino, da bo manj davka pristalo v Švici in da bo to posledično katastrofa za Švico, obenem poudarjajo, da gre za poseg države v podjetja, kar je proti pravilom svobodnega trga.

Starejši se boste spomnili, da je v času socializma direktor predvidoma imel štirikrat več kot najnižje plačani, zato je bil njegov interes, da so bili najnižje plačani dobro plačani, res pa je tudi, da so nekateri do denarja prihajali drugače. Kakor koli že, razlike je treba zajeziti in jaz sem za. V javnem sektorju v Sloveniji je razmerje nižje, vendar je smiselno; kar je pri nas narobe, je to, da je na primer direktor megalomanskega RTV-zavoda plačan toliko kot direktor knjižnice, muzeja ali katere koli druge kulturne ustanove, opraviti pa ima s politiko, delno s trgom in z nadzorniki, ki tudi velikokrat ne razumejo vsega. Pa se ne bi spuščala v to, zakaj je RTV sploh v javnem sektorju, in v to, zakaj so razmerja na neki način krivična. Vrnimo se v Švico.

Fascinanten rezultat zame je bil, ko so na zadnjem referendumu izglasovali, da služenje vojnega roka ostane. Vojska je temelj švicarske družbe in večini se je zdelo, da bodo fantje brez služenja vojnega roka postali drugačni, da ne bo prišlo do iniciacije in podobni pomisleki. Ko se spomnim na nekatere kolege, ki jih je vojska uničila, pa na množico drugih, ki v veseljaškem stanju na koncu vedno obujajo spomine iz vojske, nisem dovolj pametna. Švicarji so se odločili, moški mora v vojsko - konec koncev je ženska na porodniški samo tri mesece in družba spodbuja to, da ostane doma.

Spet ne vem, kakšno mnenje naj si ustvarim - za otroke je to dobro, za žensko pa - velikokrat pogubno. Če jo pri 40-ih mož zapusti zaradi mlajše, je spet na trgu dela in ni ji lahko. Pa se Švicarke ne pritožujejo, zdi se jim, da jim znese, trimesečnega porodniškega dopusta ne gledajo tako črno, kot ga gledam sama, pa čeprav sem sama kot svobodnjakinja z nikakršno porodniško, pravzaprav tudi jaz s trimesečno deklico šla delat.

Pogled Švicarjev na družbo in politiko je drugačen od našega - morda tudi zato, ker so imeli toliko let miru in ker so tako korenito branili lokalno samoupravo. Družba je na prvi pogled zelo konservativna, na drugi pa ni tako. Veliko prostora puščajo predvsem na osebni ravni, ki je najpomembnejši. Dejstvo, da lahko napišeš priročnik, kako se izogniti zakonu - pozor, ne gre za kršenje, ampak za tolmačenje, kar je velika razlika, ter te zato nihče ne preganja oziroma se zdi normalno, da do takih dejanj pride, se mi zdi svoboda, ki je pri nas ni. Pri nas bi cel desni blok pokopal reveža, ki bi pisal, kako se izogniti plačilu prekrška ob konzumiranju marihuane. Linčali bi ga, zažgali na grmadi in si kovali politične točke, narod pa bi seveda sodeloval.

In v tem je razlika med našo in švicarsko politično kulturo. Veliko se moramo še naučiti, predvsem pa bi bilo treba politike najprej poslati v uk - ampak tako, da bi tam delali - od 9.00 do 18.00 z eno neplačano uro za malico, ki bi jo plačali po tržni ceni, najmanj 10 evrov za vegetarijanski krožnik.