Kolumne
(2)
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 3.2 od 11 glasov Ocenite to novico!
Peter Mlakar
Peter Mlakar. Foto: BoBo

Dodaj v

Politika je skrb ... za skupno slabo

Kolumna Studia City
4. maj 2015 ob 21:36,
zadnji poseg: 4. maj 2015 ob 22:35
Ljubljana - MMC RTV SLO

Politika je skrb za skupno dobro. Pa ali je res? Neki publicist je zapisal, da je med politiki ogromno psihopatov, sam pa bom pristavil, da je njihov užitek ljudem greniti življenje ali še kaj hujšega.

Tako bi bila lahko politika skrb za skupno slabo. Analize slovenske poosamosvojitvene politike ugotavljajo, da so bile v tem času storjene hude napake ali celo kriminalna dejanja v gospodarstvu, na področju financ, pravnega reda itd. (V EU in Nato namreč prideš, tudi če ljudje živijo slabo.) Pravim - kriminalna, ker so kupčkanje s firmami, grabljenje denarja zase, brezobzirni egoizmi in uničevanje podjetij vodili v uboštvo tisoče, ne pa da bi se s strukturnimi reformami ter etično zavestjo vsemu temu izognili.

Slišati je, da sta bili naši najmočnejši ekonomski sili ob osamosvojitvi farmacija in prehrana. Prehrambna industrija, od katere je odvisen velik del Slovencev, danes praktično ni več naša. Tujca sicer moramo ljubiti kot samega sebe, a ljudje opažajo, da začenjajo v Mercatorju prevladovati hrvaški proizvodi. Kar bo udarilo pa naših dobaviteljih. In prodaja Žita. Bo kupoval našo pšenico novi lastnik, ker ima svoje dovolj? Ne. Politika bi lahko rešila Žito ali Mercator, kot je rešil Obama General Motors, vendar ni hotela.

Zato je delala v slabo našega ljudstva. Da pa politika vsaj malo pokaže, da ne samo mrcvari, naj sprejme zakon, po katerem država ljudem, ki nimajo za preživetje nič, plača položnice (kot se to dela v Nemčiji) in zakon, ki nujno zagotavlja človeku streho nad glavo. Kajti človeka, ki mu vzameš dom, lahko ubiješ.

Peter Mlakar, Studio City
Prijavi napako

Mnenje avtorja ne odraža stališča uredniške politike RTV Slovenija.
Komentarji
mend055
# 05.05.2015 ob 10:11
Vse kar zapisano zgoraj o tovarni sladkorja in njeni prodaji (zamenjavi!?) drži tudi zame. Ob tem sem se spomnil mojega pogovora s prijatelji kolegov iz Portugalske - bilo je leta 2001 - , ki so se jezno in besno pridušali, kako jih je EU ''potegnila/nategnila'' s svojimi kvotami in zahtevami. Omenjeni so bili namreč kmetje, in po vstopu Portugalske v EU so se namreč - ve se po čigavem diktatu - morali odpovedati obdelavanju svojih njiv (določenih pridelkov) in vzreji živine (ne spomnim se katere). V zameno so dobili veliko denarja, ki pa so - meni nič tebi nič - mnogi uporabili za nakupe ali gradnjo novih velikih hiš in dragih avtomobilov. Lepega dne je mnogim zmanjkalo tega EU denarja in nekateri niso imeli niti za bencin/nafto za svoje DRAGE EU AVTOMOBILE niti za vselitev v hiše.
Pa tudi produkcijskih in materialnih sredstev ni bilo več saj so jih ODDALI/PRODALI/ZAHAZARDIRALI z EU-jem. Z blagoslovom lastne države. Kar nekaj teh ljudi je moralo vse prodati - komu pa če njim - bankam. Jasno da njim.
Nas to morda še čaka ali pa že deluje tudi na primeru sladkorne repe. Ali kdo pozna kakšen primer?
Anar Hija
# 05.05.2015 ob 21:50
"Deložacije (kot tudi izvršbe) bi se dalo brez večjih prepihov in pravniškega rukanja vsaj začasno, za nekaj let, ustaviti.
Kar se pa prodaje prehrambenega tiče, se je pa začelo s tovarno sladkorja v zameno za izpolnitev zahtev za vstop v EU in NATO. Kapitulirali smo torej že zdavnaj. Zdaj žanjemo sadove političnih analnežev. Tako je, kot smo govorili takrat: eni bodo dobro poskrbeli zase. In so. Z izjemo dveh Janezov: eden je (žal) pokojni, drugi si na trenutke verjetno želi, da bi bil ker ve, kaj vse ga še čaka. Ostalim pa ni hudega."
Kazalo