Kolumne
(9)
Takšno tradicionalno značko dobi vsak markacist PZS-ja. Foto: Nino Fijačko
Na parkirišču pogledam malo naokrog, da vidim, ali si je kdo domislil kakšen nov pripomoček za markiranje, saj opažam, da markacisti nenehno nekaj izumljajo za lažje opravljanje dela na terenu. Že npr. banalna zadeva, kot je način nošenja orodja. Foto: Nino Fijačko
Delo markacistov je merljivo in se kaže v litrih porabljene barve, v kilometrih urejenih poti, v številu prehojenih korakov in osvojenih višinskih metrov, v številu žuljev itd. Foto: Drago Kurent, načelnik markacistov PD Ožbolt Kapla
Zakaj sem se odločil da postanem markacist?
 .
Razlogi so različni - glavni razlog je bil v pomanjkanju markacistov v PD Matica Maribor do katerega čutim veliko pripadnost in mi veliko pomeni. Postranski razlog, ki pa se je razvijal in rasel v meni pa tiči v vzorniku – tj. Mariborčan Ivan Šumljak. Osebno me zelo moti dejstvo, da poveličujemo "tujce" kot je npr. bil Julius Kugy, na slovenske junake kot je Ivan Šumljak pa pozabljamo. Res je, da je Kugy veliko naredil za Julijske Alpe ampak nekdo, ki je naglas poudarjal, da je Slovenec samo po rodu in slovenske gore opisoval v nemškem jeziku si po mojem skromnem mnenju ne zasluži tolikšnega pompa (spomenik na Vršiču, žig v dnevniku slovenske planinske poti itd.). Ivan Šumljak je zame velika ikona na področju slovenske planinstva. Je idejni oče slovenske planinske poti (do katere čutim posebno ljubezen - slednjo sem pretekel v enem zamahu leta 2014) in z njim delim podobne interes kot so velika ljubezen do slovenskih gora (je bil planinec, markacist), ljubezni do znanosti (raziskovanja, poučevanja) in do članstva v enem od najstarejšem planinskem društvu na štajerskem tj. Matica Maribor. Menim, da njegov spomenik pri Mariborski koči ni dovolj in da si zasluži vsaj žig na slovenski planinski poti!

Dodaj v

Postal sem markacist

Markacistov dnevnik
29. junij 2018 ob 08:10
Ljubljana - MMC RTV SLO

Uradno sem postal markacist. Pripravništvo za markacista, ki je trajalo dve leti, sem uspešno opravil. Sodeloval sem na številnih delovnih akcijah (kot markacisti radi pravijo svojim manifestacijam), ki so pogoj, da te sprejmejo v red markacistov krovne Planinske organizacije Slovenije.

Do zdaj sem svoj prosti čas namenjal delu, študiju in gorskemu teku, zdaj pa najdem tudi čas za prostovoljstvo v obliki označevanja in vzdrževanja planinskih poti. Očitno se staram, saj je statistično značilno, da markacist postaneš v zrelih letih. Že na začetku bi rad poudaril, da je delo markacistov prostovoljno in predstavlja enega izmed stebrov slovenskega planinstva. Kljub temu markacistom grozi izumrtje.

Zato se je treba vprašati, ali gremo v pravo smer. Ali bodo imele prihodnje generacije tudi vzorno označene in vzdrževane poti, kot jih imamo zdaj, ali pa jih bo narava sama za seboj "izbrisala"? To se sprašujem zato, ker sem v času pripravništva opazil, da se mlajše generacije redkeje odločajo za to obliko prostovoljstvo. Sam sem ponosen, da sem akter akcije "Planinske poti za prihodnje generacije", s katero želimo privabiti mlajše v markacistično udejstvovanje ter jih opozoriti in jim predstaviti delo, ki ga opravljajo markacisti.

Menim, da se širša javnost premalo zaveda, kakšen je obseg dela markacistov. Dobro bi bilo, da bi vrhovne organizacije poročale o stvareh, ki na prvo žogo niso dovolj jasne. Krovne organizacije bi morale delo, ki ga opravljajo markacisti, pogosteje promovirati na sodobnih družbenih omrežjih, kot so Facebook, Instagram in Twitter, saj to prav gotovo pripomore k prepoznavnosti. Škoda je tudi, da v klasičnih medijih v zvezi s planinstvom najdemo večinoma poročila o gorskih nesrečah, kaj drugega pa ne.

Zato sem vesel pobude Očistimo gore, ki želi v tej sezoni osvetliti delo markacistov. Poleg drugih dejavnosti in programov, ki jih pripravljajo na to temo, je potekalo glasovanje za naj planinsko pot.

Planinke in planinci so največ glasov dali krožni planinski poti Planina Blato – Planina pri Jezeru – Planina Dedno polje – Vrata (pod Zelnarico) – Prehodavci – Dvojno jezero – Štapce – Ovčarija – Planina pri Jezeru – Planina Blato. S tem so dali priznanje tudi markacistom, ki skrbijo, da je pot varna in vzdrževana.

.

Planinska zveza Slovenije predlaga da za markaciste lahko z majhnim prispevkom nekaj naredite tudi vi.


Če ni markacistov, ni planinskih poti
Delo markacistov ni samo barvanje s čopičem, ampak zajema širok spekter delovanja, in sicer od "naravno vzgojnega" delovanje, kot je pridiganje o redu in disciplini v naravi (Odnašajte smeti s seboj v dolino, Ne trgajte gorskega cvetja itd.), do zelo pomembne dejavnosti, kot je prenos aplikativnega znanja na potencialne generacije markacistov.

Vrnimo se malo v preteklost, mogoče dve desetletji nazaj. Na podlagi opazovanja lahko potrdim hipotezo, da je planinsko društvo pot, ki jo je prizadela naravna katastrofa oz. je bila samo potrebna obnove, v preteklosti zaradi večjega števila angažiranih markacistov hitreje vrnilo v prvotno stanje. Danes pa ni več tako. V današnjem času se dogaja, da se zaradi pomanjkanja markacistov poti tudi brez vpliva naravnih katastrof zapirajo, saj v društvu ni usposobljenih markacistov, ki bi pot ponovno naredili prehodno. Če ni markacistov, ni planinskih poti za prihodnje generacije. Začasna rešitev se je našla v povezovanju med planinskimi društvi (npr. med štajerskimi in koroškimi markacisti). Ta vez je pomemben člen v tej dejavnosti, saj omogoča medsebojno sodelovanje in pomoč za skupen cilj, ki pa je, da so planinske poti vzorno vzdrževane in označene. Prav tako se med markacisti spletejo dobra prijateljstva, ki ostanejo za celo življenje.

Enačba je preprosta, in sicer, če želimo ohraniti kulturo označevanja in vzdrževanja planinskih poti, je treba vzgojiti markaciste, ki to delajo s srcem, saj verjamejo v to, kar počnejo. Edino takšen planinec lahko s svojim znanjem in izkušnjami prepriča nekoga, zakaj je smiselno svoj prosti čas nameniti markiranju ter kakšne spretnosti, veščine in vrednote lahko vzkalijo pri slehernem markacistu.

Ko gredo markacisti na delo
Naj predstavim delo, ki ga opravljajo markacisti. To so delovne akcije. Preden se izvede kakšna delovna akcija, je treba veliko pisarniških organizacijskih ur v obliki sestankov, dogovarjanja, analize planinske poti in seveda ne manjkajo tudi številni formularji za takšna in drugačna dovoljenja, prebiranje zakonov itd.

Po tej nujno potrebni birokraciji pa se gre pred vsako delovno akcijo na tako imenovano "izvidnico" oz. ogled terena. V času zelenja hodim po kozjaških poteh in opazujem delo številnih generacij markacistov, ki so svoj prosti čas pustili v naravi zato, da so današnje planinske poti lepo vzdrževane, smiselno speljane, bogate z naravnimi in tudi drugimi (kulturnimi, zgodovinskimi) znamenitosti.
Glede na zahtevnost terena (lahka, zahtevna, zelo zahtevna planinska pot) in delovanja narave (žledolom, vetrolom itd.) si v spomin zapisujem različne informacije, ki jih bom potreboval za organizacijo delovne akcije. V groben računam, koliko skupin bom oblikoval, kakšna orodja bomo potrebovali, računam, koliko ur bomo porabili za določen odsek itd. Hkrati pa se spominjam besed izkušenega markacista (naj mu bo ime Peter) s prejšnjih skupnih akcij, ki je z ekstravagantnimi prispodobami opisoval delo markacista. "Veš, biti markacist je biti kot risar Bojan iz risanke, ki s čopičem in prefinjenimi občutkom okrasi svet/naravo zato, da prispemo do želenega cilja."

Odločil sem se, da bom za predvideni odsek poti sestavil dve ekipi. V vsaki bodo po en markacist in po dva pomočnika. Označevanje in vzdrževanje lahkih planinskih poti v sredogorju je čisto preprosto. Eden je odgovoren za čiščenje poti s škarjami, sekiro in drugimi potrebnimi orodji. Njegova naloga je, da je markacija vidna od daleč. Druga dva pa skrbita, da je markacija narisana na novo oz. obnovljena. Se pravi, na začetku se stara markacija pobrusi ali z grobo ščetko ali z brusnim papirjem. Tukaj lahko dodam eno sočno markacista Petra, in sicer: biti markacist je biti kot ljubimec, ki točno ve, kako močno "pritisniti", da se drevo ne začne jokati (smola). Najprej se nariše bela pika, doda se rdeč kolobar in "voila" nova Knafelčeva markacija je narejena. Imela bo mir do naslednje akcije.

Tako se na dan delovne akcije dobimo na standardnem mestu na jutranji kavici. Ob sproščenem pogovoru nas zmoti ura. Čas je, da gremo na delo. Iz večjih posod si prelijemo barve in pregledamo, ali imamo vse potrebno orodje. Izkušen markacist bo barvo dan prej dal "prezračiti". To pomeni, da bo barvo odprl, da se bo čez noč "napolnila" s kisikom zato, da jo bo lažje uporabil na terenu.

Nekaj o iznajdljivosti, solidarnosti in medgeneracijskem sodelovanju
Na parkirišču pogledam malo naokrog, da vidim, ali si je kdo domislil kakšen nov pripomoček za markiranje, saj opažam, da markacisti nenehno nekaj izumljajo za lažje opravljanje dela na terenu. Že npr. banalna zadeva, kot je način nošenja orodja. Fotografije povedo dovolj.

Premišljujem, da je za takšne zadeve treba imeti žilico iznajdljivosti, ki ne izhaja iz nobenega venskega pleteža, ampak jo osvojiš z udejstvovanjem na številnih delovnih akcijah kot markacist. Delo poteka brez zapletov – Janez vrti sekiro, jaz rišem belo piko, Franc pa rdeč kolobar. In tako naprej do zastavljene točke obrata, kjer bomo vajo ponovili še v obratni smeri. Markacije so vedno na desni strani smeri hoje v razmiku nekaj metrov.

Ko hodimo po macesnovem gozdu, na glas povem še eno poučno markacista Petra: Biti markacist je biti kot svizec, ki pozna les kot punčico svojega očesa in ve, da če dodamo klinu macesen, bo držal kot neostik. Vendar klini, jeklenice itd. se uporabljajo v visokogorju. Tam se zahteva od markacista specifično znanje in izkušnje. Zato izkušeni markacisti že premišljujejo o profesionalni ekipi, ki bi bila potrebna za označevanje in vzdrževanje planinskih poti v visokogorju. Ampak o tem raje drugič. Tukaj se razvije debata, da v tujini ne uporabljajo macesna, ampak nekaj drugega, in njihovi klini ne držijo tako močno kot pes ježa. Po uspešno končani akciji uredimo orodje, prelijemo barvo, počistimo čopiče in pripravimo opremo za naslednjo akcijo ter gremo v bližnji planinski dom pod Žavcarjevim vrhom na zasluženo kosilo.

Delo markacistov je merljivo in se kaže v litrih porabljene barve, v kilometrih urejenih poti, v številu prehojenih korakov in osvojenih višinskih metrov, v številu žuljev itd. Po drugi strani pa delo poteka v pozitivnem okolju, saj se markacisti med seboj cenijo in spoštujejo ter dokazujejo, da so lahko uspešni pri svojem delu zaradi medsebojne solidarnosti in medgeneracijske povezljivosti.

Udejstvovanje kot markacist pa ima tudi širšo zgodbo in ne pomeni samo preživljanje časa v idilični naravi, ampak posamezniku daje znanje in pozneje izkušnje v obliki ročnih spretnosti, ki jih mlajši generaciji primanjkuje, prejšnje pa so jih s pridom uporabljale.
Zato upam in si močno želim, da bo širša javnost delo markacistov bolj cenila in spoštovala. Pa tudi, da bomo v prihodnosti doživeli "baby boom" markacistov in da bodo planinske poti ostale za prihodnje generacije.


Nino Fijačko je markacist PD Matice Maribor

Nino Fijačko, markacist
Prijavi napako

Mnenje avtorja ne odraža stališča uredniške politike RTV Slovenija.
Komentarji
Krtomir
# 29.06.2018 ob 09:01
Hoja v hribe je zastonj samo na videz, ker izkorišča prostovoljstvo takih ljudi. Zato je treba prispevati kjer lahko, da denar najde pot do markacistov in drugih zaslužnih za ohranitev enega od temeljev slovenskega turizma.
zigak13
# 05.07.2018 ob 08:50
@skiro123:
Bom samo dopolnil g. Skoka.
Izobraževanje in podaljševanje licenc je zgolj formalnost za markaciste A.
Markacisti C so tisti ki nadelujejo najbolj zahtevne poti. Od teh pa vsekakor moramo zahtevati vrhunsko znanje kar se tiče vgradnje jeklenic, klinov in podobne opreme poti, ki je ob nepravilni montaži lahko hitro smrtno nevarna.
Lahko se temu reče tudi elitizem ali prostozidarstvo, jaz bi pa temu rekel zdrava kmečka pamet.
hehet
# 30.06.2018 ob 13:23
Slovenček ne razume Kugyevega prispevka goram in se še vedno obnaša kot da smo v vojni z Nemčijo, ja potem pa smrt fašizmu, svoboda balkanu
angel2
# 29.06.2018 ob 18:42
Dokler v to vejo planinstva ni bilo vmešano ministrstvo za izobraževanje znanost in šport, je obstajal nek kolektivni duh, pod vodstvom na žalost pokojnih legend, mi je bilo v veselje vzeti dopust med tednom, v veselje med vikendom vihteti kramp rovanco, nositi jeklenice, kline, agregat, vrtalno mašino,..., za klobaso in prenočišče, tim spirit!
Dans rabim obnavljati licenco, ne znam po njihovih standardih rokovati ne z motorko krampom vrtalko.....
Na žalost rajši svoj prosti čas izkoristim po svojih priljubljenih planinskih poteh.
Iz vsega srca pa spoštujem vse prostovoljce, ki še vedno delajo na vseh poteh!!!
Tomaz Gorec
# 04.07.2018 ob 21:32
Najprej sem prebral marksist :)
Franci Skok
# 02.07.2018 ob 09:08
Pa kakšen elitizem in prostozidarstvo, lepo vas prosim. To je zgolj nakladanje posameznika, ki nima pojma kako stvar v praksi funkcionira!
V našem PD-ju, smo veseli vsakega, ki ima voljo in čas nameniti tej dejavnosti.
Glede izobraževanja in licenc je pa tako, da neki standardi in pravila pa vsekakor morajo biti. Kako bi pa izgledalo, če bi vsak , ki ima pet minut časa, malo mazal in rovaril po planinskih poteh. Poleg tega gre tudi za odgovornost markacistov do uporabnikov poti, kakor tudi za zavarovanje nas, ki se udejstvujemo na takih akcijah, za kar skrbi naša krovna organizacija, osnovni pogoj je pa seveda primerna usposobljenost.
In iz lastnih izkušenj lahko povem, da so naše akcije bistvo tega prostovoljstva, izobraževanje in podaljševanje licenc pa zgolj formalnost, katero lahko vsak, ki se želi ukvarjati s tem, brez težav opravi.

Skratka, biti markacist je res en "fajn šport", po katerem ima človek "na koncu dneva" dober občutek, da nisi naredil nekaj dobrega samo zase, temveč tudi za javno dobro!

Lep planinski pozdrav,
FS
skiro123
# 29.06.2018 ob 14:47
Bere se lepo, ko pa se zadevo malo pobliže pogleda, dobi človek občutek, da se markacisti združujejo v neke vrste lože... (https://kpp.pzs.si/besedilo.php?pid=10)

Moj namen ni obtoževati markaciste prostozidarstva in elitizma, ker sicer zelo cenim njihovo delo, menim pa da je način "selecije" staromoden in kaže na to, da jim ni v interesu pridobiti nove delovne sile, ampak graditi na njihovi pomembnosti.

Je res treba najprej 30 ur izobraževanja in nato 2 leti pripravništva, da ti dovolijo urejati planinsko pot? Kaj bi planinske poti izgubile, če bi markacist objavil na FB, da je delovna akcija jutri tam-in-tam in da prinesite sekiro in škarje, vsa ostala navodila pa dobite sproti? Nič razen egotov nekaterih...

Zato bom raje kot se pridružil markacistom še naprej "na črno" skrbel, da bodo planinske poti urejene...

s.
bralec#62990
# 29.06.2018 ob 11:13
Hvala!
Optimist99
# 29.06.2018 ob 20:06
Sem eden taksnih, ki bi me to zanimalo. Dober predlog bi bil, da bi pri manj zahtevnih obnovitvenih delih, ciscenju itd lahko pomagali tudi amaterji. Iz tega bazena bi pridobili veliko novih markacistov.

Seveda ni smiselno, da gre na akcijo 20 prostovoljcev in dva izkusena. Ekipe 2 izkusena in dva novinca, ze zaradi varnosti in hitrosti dela, bi bile uspesne. Nekateri bi takoj videli, ce so za to, ali bi odnehali. Tretji bi se ze naslednjic prijavili za kandidata in uraden postopek. Dober glas seze v ...
Kazalo