Seznam imen iz sveta glasbe, filma in umetnosti, ki so se poslovili letos, je dolg kot že dolgo ne. Mediji so vznemirjeni, med ljubitelji tega ali onega umetnika pa je sploh čutiti grozo in neprikrito željo, naj zakleto leto že mine. V 2017 bo po njihovem mnenju umrlo veliko manj legendarnih zvezdnikov. Nič hudega. Bomo pa mi na vrsti.

In ko se tako krivda vali na prekleto leto 2016, mu je malo le treba stopiti v bran.

Najprej in na začetku. Tudi zvezdniki umirajo. Cinično rečeno, "še raje kot mi ostali", predvsem zaradi telesu škodljivega življenjskega sloga. Zvezdniki namreč niso kot drugi ljudje … V stoletju množične produkcije zvezdnikov je recept danes jasno izoblikovan: anonimen talent si želi slave, ko jo doseže, od nje beži, se umakne v samoto, izda še zadnje antologijsko delo in nato zlomljen od preobilja nesrečen umre!

Ta sicer statistično dokazljiv proces produkcije svetovnega zvezdništva, očitno smrtno nevaren, pa ne odvrne vedno novih in novih rekrutov, ki se prostovoljno poganjajo v mesoreznico svetovnih talentov.

Vse je statistika. Ki pa je izmuzljiva, kolikor je pač statistika lahko izmuzljiva. Nekaj časa so imeli preroki usodnosti veliko veselje z dokazovanjem, da vsi rock zvezdniki umrejo pri sedemindvajsetih. Nekaj jih je res, po drugi strani pa jih večina ni. Nekateri, recimo Keith, pa sploh ne bodo umrli. Tudi pri ostalih "rollingih" matildi slabo kaže. In medtem ko stonesi plodijo zarod in izdajajo albume, ostali zvezdniki umirajo … Kako je to mogoče?
Zadeva je naslednja: zvezdnikov je na planetu vedno več ... Ampak so nekvalitetni in s tem podvrženi umiranju.

Industrija zabave kot vsaka druga industrija teži h kar največjemu profitu, kar zadnja leta dosega z nižanjem stroškov in večanjem proizvodnje. Se pravi, da za čim manj denarja proizvedejo čim več zvezdnikov. Na novo izdelani zvezdniki nato prodajajo ne le svoje delo, temveč in predvsem svojo osebo. Tako je industrija zadnje desetletje ugotovila, da zvezdniki ne potrebujejo več nobenega talenta, da bi bili zvezdniki. Poplava resničnostnih oddaj in pevskih, kuharskih in bog ve kakšnih pogruntavščin še vse producira vedno nove in nove zvezdnike, ki nato prodajajo vse mogoče izdelke: od medijev do šamponov, zavarovanja in novoletnih smrekic.

Te dni v smrti slavimo še zadnje resnične zvezde, kajti ko bodo čez nekaj desetletij umirali današnji zvezdniki, si bodo komaj zaslužili omembo v svetovnih medijih. Povedano drugače; zvezdniki, ki jih pobira te dni, so še zadnje generacije ustvarjalcev, ki so si status zvezdnika zaslužili na osnovi svojega talenta in brez dvoma tudi dela.

Da zvezdništvo v zadnjih desetletjih nekritično narašča, dokazuje preverjanje usod tudi med letos umrlimi. Leonard Cohen je moral za svoj denar in status recimo mnogo bolj garati in njegov umetniški vložek je bil neprimerno večji od tistega, ki ga je v svojo kariero vložil George Michael. Še bolj kot oba navedena pa je moral na primer garati in več hudega pretrpeti Lemmy, legendarni vodja ljubih nam Motorheadov, ki je sicer umrl natanko pred enim letom. Za ljubitelje usodnih prerokb žal še v letu 2015. Dlje v čas in globlje v samo bistvo ustvarjanja korenini pokojni, čistejše je njegovo zvezdništvo.

Ob tem, ko vijemo roke nad umiranjem velikih in pomembnih imen, pa nam fenomen leta 2016 govori še o nečem drugem. V kakšni družbi živimo, če ne bomo mogli, recimo, leta 2036 objokovati nobenih velikih imen? Junaki iz šestdesetih, rojeni takoj po drugi svetovni vojni, ki so v zadnjih letih na udaru starke s koso, so premogli potenco, ki je današnje digitalizirane in cinične generacije niti slučajno ne dosegamo – čeprav si to obupno želimo …

Mogoče smo danes pametnejši, mogoče sposobnejši, bogatejši, bolj civilizirani in predvsem bolj samozavestni, a naše smrti nikoli ne bodo dobile uredniškega komentarja.