Robert Lozar, Pogledi

Ne vem, ali si Crnkovič še vedno doma nabija Sonic Youth ali Ramones. Sam si še vedno včasih rolam zgodnje Van Halen, Winger, pa skupine, za katere je slišalo pet ljudi. (Na primer Vain z albumom No Respect - njihov prvenec je zame eden izmed desetih najboljših rockalbumov vseh časov. Ali kdo to pozna?) Gre pač za zabavno glasbo. Na splošno pa sem se vsega tega naveličal že pred desetimi leti. Danes me zanima kompleksna sodobna glasba, Haas, Staud itd.

S prestola so 'umetnost' vrgle zgodovinske avantgarde. Precej natančno lahko postopek 'metanja s prestola' (sam prestolu rečem kon-tekst) spremljamo v tekstih in izjavah neoavantgard iz šestdesetih let 20. stoletja. Iz besedil umetnikov in teoretikov je mogoče deducirati tisti zaključek, ki sem ga že večkrat zapisal (heglovska antiteza): Rembrandt, Bacon ali Brdar so brezvezni. Kon-tekst je tisto, kar te prepriča, da so tile velika umetnost. Torej so te fante vrgli s prestola. Ampak prestol je ostal. Zasedli so ga razni Warholi, Fluxusi, Beuysi, OHO-ji, Potrčeve, Danh Voji, Aj Vejveji, Andreji, Naumani v sukcesiji ali simultano. Tale zadnja dva sta 'velikana minimalizma' (ljubka oznaka!). Zdaj si ju lahko ogledate v MSUM-u na skupinski razstavi. Andre kaže lesene, Nauman pa litoželezne klade. Menda ni treba posebej razlagati, da gre za generične trivialnosti. Zdaj me bo nekdo poučil, da je prav generičnost srž minimalizma. Ja, saj prav zato je minimalizem po svojem bistvu trivialen.

Na splošno pa vidim za umetnost od tu naprej dve možnosti: ena je, da vržemo stran še prestol (kon-tekst). To pomeni dokončno preseganje, odstranitev vsakršnega umetnostnega sistema (kon-teksta). To pomeni, da bi na vso umetnost pogledali, kot da jo vidimo prvič: predstavljajte si avtocesto in ob njej dolgo vrsto umetnin iz vseh časov.

Druga možnost je vrnitev kralja (kompleksne umetnosti) na prestol (v kon-tekst). Ta možnost je zabavna prav toliko, kolikor je utopična. Sodobni umetnostni sistem se namreč vzdržuje z ideološko zadrtostjo, in zato se njegovi akterji zunanjemu opazovalcu pogosto zdijo vsaj nekoliko trapasti (kot kakšni scientologi?). Prav zaradi te zadrtosti v 'sodobni umetnosti' tudi ni ocenjevanja. Kdor sesuva (pa čeprav s pomočjo preproste, robustne logike), je označen za konservativnega bebca.

*dodal avtor kolumne