Gledalcem, ki so v Rothkovih monumentalnih platnih razbirali pomirjujoč učinek, je ta pomemben kolorist prejšnjega stoletja odgovarjal, da so spregledali bistvo, saj je v svojih slikah upodabljal vso dramo in tragičnost življenja. Foto: EPA
Gledalcem, ki so v Rothkovih monumentalnih platnih razbirali pomirjujoč učinek, je ta pomemben kolorist prejšnjega stoletja odgovarjal, da so spregledali bistvo, saj je v svojih slikah upodabljal vso dramo in tragičnost življenja. Foto: EPA

Tudi sam večkrat obsedim tam.
Rothko je na začetku spadal v tako imenovano newyorško šolo skupaj s Pollockom, De Kooningom in številnimi drugimi. Dolga leta se je mučil z nekakšno figuraliko in nadrealizmom, da bi šele v sredini svojih štiridesetih let prišel do lastnega sloga. Na slikah z njegovega vrhunca ni ničesar prepoznavnega. Ni figur. So samo bloki barve, ki med seboj reagirajo na specifičen način. Rothko se je odločil, da bo slikal naravnost z barvo, zato – tako lahko sklepamo – je najprej preučil lastnosti posameznih barv. Njegovi barvni bloki so sestavljeni iz različnih barvnih frekvenc. Te različne frekvence so včasih rezultat svetljenja ali temnjenja bloka barve, včasih gre za različne gostote nanosa. Višje barvne frekvence so potisnjene na obrobja blokov. Tu nastopijo 'konkurenčni' barvni bloki. Ti so drugačne barve, vendar istih ali bližnjih frekvenc. Rezultat teh interakcij je značilno 'trepetanje' njegovih platen. Barvni bloki kot da odstopijo od nosilca. Rezultat so izjemno 'lepe' slike. To so slike za ljudi, ki enostavno radi uživajo v 'čisti lepoti'.

Kakih 25 let pozneje je francoski skladatelj Gerard Grisey intenzivno razmišljal o zvoku in o glasbi na splošno. Evropski povojni glasbeni serializem je bil že dolgo v krizi. Zdel se je hladen in pust. Kako ven iz krize?
Grisey je spustil zvok tona E iz pozavne skozi spektrogram. E in drugi toni na splošno niso singularni, pač pa so sestavljeni iz spektra frekvenc. Tem posameznim frekvencam rečejo partiali. Grisey je distribuiral posamezne partiale med druge instrumente. Tako je dobil bloke zvoka, ki niso akordi, pa vendar med seboj reagirajo na specifičen način. Harmonij ni, je pa v tej glasbi trdna struktura drugačne vrste. Grisey je glasbo začel pisati naravnost z zvoki. Višje frekvence so potisnjene na rob 'zvočnih blokov'. Njegova glasba se razvija počasi, namenjena je občutljivim poslušalcem. Zveni vsaj nekoliko akuzmatično, kot da prihaja iz nekega drugega sveta. To je glasba za ljudi, ki radi uživajo v 'čisti lepoti'.

Kaj pravite, je vzporednica smiselna? Je Grisey Rothko, raztegnjen v čas?
PS: @Aleksandrova: Pavšalni zaključki? Hm … Sam si rad domišljam, da se grem sintetično mišljenje.