Od tod lahko izpeljemo dva sklepa. Zaupanje javnosti v delo kriminalistov, tožilcev in sodnikov je škandalozno nizko. Volilna izbira je bila katastrofalna, če je bil odziv volivcev tako ignorantski, da med kandidati niso našli svojega predstavnika. Pri čemer se je vrh cinizma dogodil v Mariboru, kjer sta se v drugi krog uvrstila na vstajah odstopljeni Franc Kangler in Andrej Fištravec, vstajniški heroj, ki pa že po enem letu mandata spominja na Kanglerja v najslabši izvedbi.

Toda ali ni še bolj v oči bijoče verovanje, da v številnih velikih mestih ni bilo drugega kroga županskih volitev, ker da so kandidati preslabi? Na ravni države je denimo zmagala stranka Mira Cerarja z neznanimi kandidati, torej s kandidati, ki sami po sebi niso pomenili malodane nič. Kako da je njej uspelo, protikandidatom Šrota, Jankovića in Popovića pa ne? Odgovor je preprost, spomniti se velja samo na obdobje Titovega režima, ko si večina sploh ni znala predstavljati, da bi državo razen njega lahko vodil še kdo drug. To stanje duha so ustvarili mediji z maničnim poveličevanjem Titovega dela.

In na las podobno je danes, ko mediji dnevno slavijo obnovljene ulice, mostove in drevorede, ki jih preračunano postavljajo lokalni veljaki. Skratka, pozor, v hipu, ko na volitvah ne verjameš, da je razen vladajočega župana še kdo sposoben uspešno voditi mesto, si že ujet v medijsko propagando, ki v svoji biti onemogoča demokratične volitve.

Zato so še najspodbudnejše volitve v Mariboru, kjer se je na hitro dogodil preobrat: ljudski župan Fištravec je postal mandarinsko aroganten, nekoč avtoritarni Kangler pa govori v nenavadno tolerantnem jeziku. Zgolj predvolilna maškarada? Nikakor, to je najdragocenejša lekcija volitev, kjer nekdanji poraženci v želji po ponovni zmagi spremenijo svojo politiko.

Še dobro, da ima Slovenija Maribor, v Ljubljani so se volivci že četrtič zapored odpovedali drugemu krogu volitev in s tem pravici do volilne izbire.