Boštjan Jurečič je po izobrazbi akademski slikar in ekonomist, sicer pa tudi novinar oddaj o kulturi na TV Slovenija. Foto: MMC RTV SLO
Boštjan Jurečič je po izobrazbi akademski slikar in ekonomist, sicer pa tudi novinar oddaj o kulturi na TV Slovenija. Foto: MMC RTV SLO

Zagovorniki "sodobne vizualne umetnosti" radi omenijo množice mladih, ki se zgrinjajo v galerije, odkar imamo Damiena Hirsta in sodobnike. No, mlade je v galerije pripeljal že Andy Warhol pa še kdo pred njim. Ampak to ni preveč pomembno.
Pomembno je, da Warhol ali Hirst mlade vlečeta v galerije… tako kot Rolling Stones ali Madonna vlečeta te iste mlade na koncerte svoje muzike.
Ko nasprotniki "sodobne umetnosti" očitajo zagovornikom "sodobne umetnosti", da so izdelki "sodobne umetnosti" brez izvirnosti, zagovorniki rečejo, da prav za to gre. Zagovorniki rečejo, da izvirnost ni več v igri.
Natanko tako kot pri popularni glasbi. Tudi glasba Madonne, Rolling Stones ali Sex Pistols in nepregledne množice drugih glasbenikov ni prav v ničemer izvirna. Pri glasbi teh glasbenikov gre za glasbene obrazce, ki jih obvlada vsak študent kompozicije v prvem ali drugem letniku študija.
Ko nasprotniki "sodobne umetnosti" očitajo zagovornikom "sodobne umetnosti", da so izdelki "sodobne umetnosti" mimobežni, zagovorniki rečejo, da prav za to gre. Zagovorniki rečejo, da trajnosti ni več v igri. Zagovorniki rečejo, da izdelke "sodobne umetnosti" na hitro pogledaš in greš naprej.
Natanko tako kot pri popularni glasbi. V popularni glasbi imamo poletne hite, pa zimske hite, ki jih MTV ali radijske postaje drajsajo tri mesece, potem pa nikoli več.
Nasprotniki "sodobne umetnosti" očitajo zagovornikom, da so izdelki "sodobne umetnosti" banalni in brez veze. Zagovorniki rečejo, da to drži. Zagovorniki razložijo, da je bistvo "sodobne umetnosti" v "tekstu", ki se dodaja artefaktom. Še več, "tekst" je celo najpomembnejši del sodobne umetniške produkcije.
Kaj je torej tisto, kar je v zvočnih umetnostih simetrično "tekstu" v vizualnih umetnostih?
Dolgo časa prav tule namreč nisem našel ustrezne vzporednice. Zadnjič sem napisal, da Michaela Jacksona nikoli niso opremljali s "tekstom". Nikoli mu niso dodajali pomenov, tako kot se to počne ob izdelkih "sodobne vizualne umetnosti".
Tisto, kar so dodajali Jacksonu in nasploh trivialni glasbi skozi čas, je … produkcija.
In tu se skriva tudi razlog, zakaj je v področju "zvočnih umetnosti" manj zmede. Jacksona pač ni mogoče preproducirati v sodobnega Beethovna. Medtem pa je vendarle mogoče Jeffa Koonsa opremiti s tekstom, v katerem piše, da je Koons Michelangelo sodobnosti.