Kolumne
(2)
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 5.0 od 11 glasov Ocenite to novico!
Interpol
V nasprotju s preostalimi žanrsko sorodnimi glasbenimi imeni se Interpol še vedno vešče premika med temo in svetlobo. Foto: EPA
Če je bil predhodni album Interpol v znamenju večinskih Danielovih aranžerskih in tekstovnih akrobacij, se El Pintor sliši kot rutinirano skupinsko dejanje brez odvečnega produkcijskega balasta, gotske patetike in psihoanalitičnih banalnosti.
Če je bil predhodni album Interpol v znamenju večinskih Danielovih aranžerskih in tekstovnih akrobacij, se El Pintor sliši kot rutinirano skupinsko dejanje brez odvečnega produkcijskega balasta, gotske patetike in psihoanalitičnih banalnosti.
Interpol
Vsakršna bojazen, da bodo Interpol »skrenili« z lastne ustvarjalne poti, je bila odveč. Kessler, ki je v nasprotju s preostalimi v tem štiriletnem premoru zamenjal glasbilo s kuhalnico, je kot vselej do zdaj doziral pravšnjo količino melanholije v mrakobno okolje postevolucijskega modernizma. Foto: EPA

Dodaj v

Slikar ali kuhar. O težko pričakovanem El Pintor.

Glasbena kolumna Miroslava Akrapovića
11. september 2014 ob 16:47,
zadnji poseg: 11. september 2014 ob 17:33
Ljubljana - MMC RTV SLO

El Pintor, peti studijski album skupine Interpol, ki ga je ta še pred uradnim izidom ponudila v (pre)poslušanje na medmrežju, dopolnjuje in nadaljuje zvokovno in vsebinsko noto njihovega studijskega predhodnika Interpol, izdanega pred štirimi leti.

To je (raz)vidno že iz samega naslova, ki kljub boemski slikarski dekoraciji preprosto predstavlja anagram samega imena Interpol. Prepričan sem, da se bodo nekateri zli jeziki, zla peresa, tisti, ki jim newyorški rokerji ne dišijo preveč, spotaknili ob tej besedni igri. A resnici na ljubo skupina Interpol ni nikoli slovela po megalomaniji ali izumetničenosti. Daleč od tega, da bi njihovo perfektno zunanjo podobo in vizualno sporočilnost označevali kot narcisoidno ali egoistično.

Kar se pač tiče glasbe je bilo povsem iluzorno pričakovati, da bo Daniel Kessler, prva violina skupine v njenem skladateljskem obsegu in dometu, poskušal podoživljati daljno "boljšo preteklost" skupine. Seveda je mišljena boljša preteklost le pogojno, kajti Interpol se še kako spoštljivo in prav nič preračunljivo postavljajo do svoje lastne zgodovine (beri: diskografije). Kessler, Banks in Fogarino ločujejo čas pred Carlosom Denglerjem in po njegovem odhodu s položaja basista skupine. Ko se danes najbolj goreči privrženci skupine, samooklicani kronisti, biografi, nostalgiki in analitiki z rahlim žalovanjem vnovič spominjajo prvenca Turn On The Bright Lights iz leta 2002, je to dejanje popolnega nesmisla, latentnega nerazumevanja ali ne sledenja glasbenega razvoja skupine Interpol. Mislim, da je bilo za skupino, ki je z omenjenim studijskim debijem podedovala nehvaležno primerjavo s skupino Joy Division in čez noč postala zastavonoša kitarske reanimacije postpanka, vprašanje El Pintora pravzaprav vprašanje solističnih in projektnih izletov posameznih članov skupine. V kolikšni meri bo "zunanji" zvok krojil današnjo zgodbo Interpola. Koliko barvnih odtenkov bosta s seboj prinesla solist Paul Banks (aka Julian Plenti) in bobnar Sam Fogarino, ki skupaj z legendarnim kitaristom Duane Denisonom iz Jesus Lizard in basistom Brandonom Curtisom iz Secret Machines, krmari nadvse zanimiv rockovski projekt Empty Mansions. Toda vsakršna bojazen, da bodo Interpol "skrenili" z lastne ustvarjalne poti je bil odveč. Kessler, ki je v nasprotju s preostalimi v tem štiriletnem premoru zamenjal glasbilo s kuhalnico (op. avt. odprl je kulinarični obrat v Brooklynu), je kot vselej do zdaj doziral pravšnjo količino melanholije v mrakobno okolje postevolucijskega modernizma.

Rezki zvok njegove kitare je nadomestilo nadvse romaneskno okolje (All the Rage Back Home, Ancient Way) v katerem je - kot nikoli do zdaj - zablestel Paul Banks, katerega ekspresionističen vokal se najboljše zrcali v lastni liriki (My Desire, My Blue Supreme). Če je bil predhodni album Interpol v znamenju večinskih Danielovih aranžerskih in tekstovnih akrobacij, se El Pintor sliši kot rutinirano skupinsko dejanje brez odvečnega produkcijskega balasta, gotske patetike in psihoanalitičnih banalnosti. V nasprotju s preostalimi žanrsko sorodnimi glasbenimi imeni se Interpol še vedno vešče premika med temo in svetlobo. Niso veliki, da bi jih mikalo stadionsko koncertno vzdušje. So pa zagotovo eni redkih novodobnih rockovskih izvajalcev, ki jim ni treba skrbeti za prihodnost lastne diskografije.

Miroslav Akrapović
Prijavi napako

Mnenje avtorja ne odraža stališča uredniške politike RTV Slovenija.
Komentarji
Jurčič
# 12.09.2014 ob 15:05
meni prva dva nedosegljiva za ostale bande, tretji nadpovprečen v primerjavi z ostalimi, četrti poslušljiv, vendar bolj slab za njih, tale pa je kar spodoben, jst bi ga primerjal s tretjim...se pravi, da gre puščica definitivno gor :P
MilesD
# 12.09.2014 ob 09:27
"So pa zagotovo eni redkih novodobnih rockovskih izvajalcev, ki jim ni treba skrbeti za prihodnost lastne diskografije."

No ja, po vrhunskem prvencu, dobrem drugem albumu, komajda spodobnem tretjem in zadnjima dvema precej poraznima kaže njihova diskografija dokaj zaskrbljujoč trend...
Kazalo