Kolumne
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 3.6 od 12 glasov Ocenite to novico!
Šolarji, otroci
In potem pride prvi šolski dan. Nasmejani otroci z iskricami v očeh, polni pričakovanj. Foto: BoBo
Jožica Frigelj
Jožica Frigelj je učiteljica razrednega pouka. Foto: Osebni arhiv

Dodaj v

Šola naša vsakdanja

Kolumna učiteljice razrednega pouka
14. september 2017 ob 06:36
Ljubljana - MMC RTV SLO

Učenje je čudovita igra; vsi otroci se rodijo s tem prepričanjem in ga ohranijo toliko časa, dokler jih ne prepričamo, da je učenje naporno in neprijetno delo. (iz knjige Revolucija učenja)

Dejstvo je, da večina naših otrok ne mara šole. Delček tega "nemaranja" gre po mojem mnenju pripisati favorizaciji hedonizma, ki je zadnjih 15 let v Sloveniji prevladujoča filozofija, a vendar – želja oz. potreba po raziskovanju in učenju je naravna, primarna potreba.
Vedno znova me prevzamejo silne študije o tem, kako motivirati otroke za šolsko delo, čeprav bi se vse skupaj moralo preimenovati v strategije vsiljevanja odraslih otrokom tistega, za kar smo se odrasli odločili, da je zanje dobro in prav. Je že kdaj kakšen otrok potreboval motivacijo za učenje materinščine v zgodnjem otroštvu, ne glede na to, da je učenje jezika trdo in naporno delo. Ali pa za opazovanje mravljišča v gozdu? Ali pa za učenje spretnosti, kot je, recimo, hoja ali plezanje na drevo? Še več – ponavljajo, utrjujejo, vadijo zaradi lastnega interesa. Otroci enostavno želijo vedeti, otroci želijo znati.

V šoli pa moramo nenehno ustvarjati neke umetne situacije, da otroke zmanipuliramo do te stopnje, da naredijo tisto, kar smo predvideli za tisti dan (oz. je zapisano v učnem načrtu). Kolikokrat upoštevamo njihove želje, njihove potrebe? Kolikokrat jih smiselno vpletemo v načrtovanje "obravnavane snovi", jih vprašamo za mnenje, jim zaupamo samoocenjevanje? Šola, pouk, ocenjevanje – vse to so procesi, ko nekdo nekaj z njimi dela. Pa saj jih niti ne moremo vključiti: pri tako obsežnih učnih načrtih in hiperreguliranosti res ni časa še za otrokove interese.

Seveda vedno ne gre izkustveno in z neposrednim opazovanjem, a zaradi pomanjkanja zanimanja za šolsko delo bi kazalo otroke vključiti tudi v same priprave na proces. In ne pozabimo – otroci želijo! Pred leti sem izvedla zanimiv poskus: dovolila sem otrokom, da delajo, kar želijo. Eno uro so se igrali, da so bili čisto penasti. Naslednjo uro so se nekateri še vedno igrali, nekateri so se prepirali, nekateri so brali, poslušali glasbo, risali, nekateri so iz svinčnikov, radirk in žličk sestavljali vzvode. Tretjo uro pa so bili že vsi naveličani in so prišli na dan z idejo, da bi se pa zdaj kaj učili. Seveda so imeli različne predloge in s kompromisom smo dosegli, da v enem tednu ugodimo vsem željam, tudi učiteljičinim. Na koncu tedna pa smo v pogovoru uzavestili predvsem dvoje: učenci so spoznali, da se pravzaprav želijo učiti, učitelj pa, da pridobimo tudi smiselnost, če otroke aktivno vključimo v vse faze procesa, od načrtovanja do izvedbe in zaključka.

In smo že zakorakali v novo šolsko leto, a me še vedno nekje v malih možganih kljuvajo vsakoletne konecavgustovske udarne novice o bližajoči šoli, koncu brezskrbnih dni, dragih šolskih potrebščinah, nepotrebnih učbenikih ter posledično težkih torbah in trpečih, ukrivljenih hrbtenicah. In kot vsakič v zadnjem desetletju, sem se tudi letos prijela z glavo. Saj ne more biti res! Vsako leto eno in isto. In s kakšnim namenom? Glede na to, da se nobena zgodba ne razvije do konca, nobena težka torba ali drag učbenik še ni doživel epiloga, je lahko namen samo en: ustvarjanje in potenciranje šolofobije. Dokazov za to trditev je pravzaprav v drugi polovici avgusta nebroj.

Prižgem radio: "Dragi šolarji, dobro izkoristite zadnje počitniške dni, še malo pa bo tu šola, učenje, domače naloge, ocene ... uf. Naužijte se brezskrbnosti, dokler se je še lahko!" Vsak dan isto, in to čepav je tam nekje od sredine avgusta Facebook poln objav šolarjev v slogu "dc :(" (dc = "dolgcajt").

Časopisne naslovnice polnijo naslovi, kot so "Spet ta šola" ali pa "Veliko otrok s strahom pričakuje začetek šole". In to čeprav se zadnje dni avgusta vedno več otrok zbira pred šolo, navdušeno pozdravlja svoje učitelje, ki že pridno hodijo v službo, in se veselijo sošolcev, novih knjig, koprnijo od pričakovanja.

Televizijski program polnijo intervjuji s starši, ki omenjajo visoke vsote, ki so jih dali za nakup novih šolskih potrebščin. Čeprav je bila lanska šolska torba še cela, kupujejo novo, čeprav so bili zvezki napol prazni, kupujejo nove. Seveda ne vsi, nekateri res težko zmorejo ta strošek, ampak tisti so bolj racionalni. Že dobro desetletje poučujem angleščino učence v 2. triletju. Čeprav jim vsako leto celo priporočam, naj napol prazen zvezek iz 4. razreda prenesejo v 5. razred (iz dveh razlogov: ker je skoraj prazen in ker je v njem zbrano osnovno besedišče), se to zgodi le izjemoma. Pravzaprav bi vse, ki so to storili, lahko naštela na prste ene roke.

In potem pride prvi šolski dan. Nasmejani otroci z iskricami v očeh, polni pričakovanj. TV-kanali, polni posnetkov kričavih otrok in čepečih novinarjev, ki jim rinejo mikrofon pred usta z vprašanjem: "No, otroci, kaj imate raje: brezskrbne počitnice ali spet te naporne šolske dni?" Halo! A smo mi vsi idioti in ne spregledamo te prozaične manipulacije?

In za nameček še radijska domislica na drugi dan šole: "Ne skrbite, dragi otroci, le še 36 dni do zasluženih počitnic." Še nič se ni zgodilo, še nič niso naredili, pa si že zaslužijo počitnice. Sporočilo je nedvoumno: šola je bljak, šola je napor, šola je travma in stres, učitelji so grozni, ker jih silijo hoditi v šolo, kjer morajo celo nekaj delati.

Malce prispevajo tudi starši, ki pospremijo otroka v šolo z besedami: "Pa lepo se imej." Osnovni namen šole ni, da se imajo otroci lepo, sploh, ker je pojem lepo res subjektiven. Osnovni namen je posredovati znanje, pomagati otrokom pri usvajanju tega znanja, ki je lahko prijetno, večinoma pa je to trdo in naporno delo. Že zelo dolgo nisem slišala nobenega starša reči: "Pa dobro delaj." ali pa "Veliko novih spoznanj ti želim." ali pa "Veliko sprašuj." Ne, vedno le – lepo se imej.

Otrokom sta blizu dve vrsti učenja: učenje s posnemanjem in učenje s pogojevanjem. Učenje s pogojevanjem je, žal, postalo prevladujoča oblika, saj je večina človekovega delovanja že na podlagi pogodbe: če boš odličen, ti kupim kolo, če odneseš smeti, dobiš 5 evrov, če ne pišeš testa 5, ves teden ne vidiš računalnika ... V dobi potrošniške miselnosti je to izjemno enostavna in hitra rešitev, ki pripelje do rezultata. Žal je učinek kratkotrajen, a kljub temu so pogodbe na podlagi nagrajevanja in kaznovanja postale glavni del naših življenj (in se potem – mimogrede – čudimo, ko tak način uporabijo tudi otroci in "se učijo le, če je za oceno"). Na učenje s posnemanjem oz. na modelno učenje smo skorajda čisto pozabili. Pravzaprav nismo pozabili, a ta način je bistveno težji, saj mora v tem primeru odrasli služiti kot model, ki ga otrok posnema. Preprosto povedano – če ne želim, da moj otrok sreba juho, potem je tudi sama ne smem srebati. Nikoli. Zelo zahtevno, kajne? Ampak otroci se še kako učijo s posnemanjem. Oče pretepa mamo, torej otrok pretepa sošolce. Mama ne reče nič, ne joče, ne kriči, torej je prav, da tudi jaz ne pokažem, kaj čutim, starejši brat veliko bere, torej berem tudi jaz.

Zakaj torej kdor koli pričakuje, da bodo otroci radi hodili v šolo, če pa je splošno prepričanje, da je šola nekaj brezveznega, pretežkega, nesmiselnega? Zakaj kdor koli misli, da bodo otroci imeli znanje za vrednoto, če se pa največji "frajerji" z milijardnimi zaslužki hvalijo, da so ponavljali razred ali celo obesili šolo na klin? Po drugi strani pa od otrok zahtevamo lepe ocene, visoko izobrazbo. Kako otroku pojasniti tako dvoličnost, kakšno sporočilo mu s tem prenašamo? Si predstavljate zmedo v njihovih glavah, ko jim govorimo eno, delamo in živimo pa nekaj čisto drugega?

In nam je uspelo otrokom zagnusiti njihovo naravno dejavnost – učenje. Šolofobija je tu in se širi kot virus. Kaže se v najrazličnejših oblikah: jutranja slabost, pri manjših otrocih jok, pri starejših zamujanje, "špricanje", vrsta odločb o usmeritvi z diagnozo "dolgotrajno bolan otrok", pri čemer noben živ krst ne ve, katera ta bolezen je niti kako se zdravi. Skoraj bi si upala sem uvrstiti tudi ADHD, med šolofobijo namreč. In vse tiste strese, bruhanja pred ocenjevanjem. Kot pravi definicija fobije: bolezenski strah.

Vendar je "bolezen" ozdravljiva. Potrebuje le pozitivno "kampanjo". Lahko mi lansiramo: "Juhuhu, šola je spet tu"? Morda bi pokazali navdušenje nad novim znanjem, ki ga otroci dnevno pridobijo v šoli, morda bi domača naloga lahko postala nagrada in ne nebodigatreba, kot je zdaj. Morda. A v tej pozitivni kampanji bi morali sodelovati vsi. Mediji bi lahko veliko pripomogli, celo toliko, kot so v zadnjih letih odmogli. Starši v sodelovanju z učitelji pa tako in tako lahko ustvarjajo čudeže. A dokler je "več znaš, več veljaš" le splošno uporabna floskula, šolofobija ostaja. Ne le obstaja. Raste!


Jožica Frigelj je učiteljica, profesorica razrednega pouka in članica civilne iniciative Kakšno šolo hočemo.

Jožica Frigelj, profesorica
Prijavi napako

Mnenje avtorja ne odraža stališča uredniške politike RTV Slovenija.
Komentarji
pozitiva
# 14.09.2017 ob 07:01
Želja po učenju je primarna in je v vsakem človeku! Vprašati pa se je treba, če javno šolstvo uči otroke potrebnih stvari? Javni šolski sistem, kot ga poznamo pri nas, ne spodbuja kreativnosti, otroke, ki imajo umetniško žilico zavrača in jih postavi na stranski tir kot "zasanjane" in na splošno umetnostne in kulturne vsebine potiskajo v "izbirne" in "lahke" kategorije. Predmeti, ki so na voljo ne povzemajo vsega znanja tega sveta, narejeni so za industrijsko revolucijo in poklice, ki jih je le ta potrebovala, danes pa je svet precej bolj drugačen, poklici pa tudi. Šola vzgaja individualizem, intelekt in učni uspeh (če želiš kaj postat) in se ne ubada s tem ali je otrok uresničil vse svoje potenciale, ali zna skupinsko reševati težave in biti v odnosu z ljudmi. Koliko podatkov se moraš v šoli naučiti pa jih nikoli več v življenju ne boš potreboval? Verjetno da okrog 90% ali več. Koliko od teh odvečnih podatkov je dejansko napačnih, saj izhajajo iz obdobij slabih ali nepopolnim meritev ali poznavanj. Ure, ko učenec frontalno posluša predavatelja 6x ali 7x po 45 minut so preživet sistem, domače naloge tudi. Celoten koncept šolanja je potrebno zamenjati, nato se bo zelo na hitro spremenil tudi pogled na učenje. Tam kjer profesorji (seveda, v dodatnem obšolskem pouku in krožkih) sodelujejo z učenci in izdelujejo vse možne stvari in izvajajo eksperimente, tam so otroci tako visoko motivirani, da jih nič ne odvrne od aktivnosti in učenja - ker vidijo smisel!
RJSlo
# 14.09.2017 ob 07:28
No ja. Gospa profesorica verjetno ni med mlajšimi, toda vprašanje, če se spomni slik, ki so jih včasih slikali tiskani mediji? Cvileč otrok, ki ga mati za roko vleče v vrtec ali otrok, ki joče na vse viže, ker mora v šolo? In takšna predstava se ohranja desetletja.

Moj pubec je komaj čakal, da gre v vrtec. Hodila sva peš in se pogovarjala, nosil sem ga "štuporamo" in se je nasmejal, vozil sem ga z avtom in je bilo super. Tako je skozi smeh, zabavo in razgovor spoznal celo naše mesto. Jokal je, ko smo ga izpisali in vpisali v osnovno šolo. Tu pa so se začeli problemi. Že kar prvi dan in so bili točen pokazatelj tega kaj vse se bo dogajalo osem ali devet let.
blue_house
# 14.09.2017 ob 07:16
Lepa kolumna, pri nas je pac sola negativna stvar. No, morda pa se bo tudi nas prijel vceraj opisani finski model.
Lintver
# 14.09.2017 ob 10:36
Ok, mitcho. Na kratko.

1. Ideje razsvetljenstva in humanizma so pripeljale do javnega šolstva (pri nas z reformami Marije Terezije in Jožefa II.), pred tem javnega šolstva za vse ni bilo. Poti do izobrazbe so bile samo dve: dovolj dobro finančno stanje družine ali pa odhod v duhovniški stan.
2. Če se hočemo it demokracijo, potem potrebujemo izobražene ljudi. V demokraciji odloča lahko vsak voli, zato je pomembo, da ima vsak solidno osnovno izobraževanje.

Po mojem mnenju te pred sistemom obvaruje samo znanje. Sistem pa je sestavljen iz posameznikov, torej je pomembno kakšno znanje poseduje vsak posameznik. Humanizem predpostavlja, da informiran človek lahko bolje ureja družbo in je bolj zaščiten pred zlorabami.
mend055
# 14.09.2017 ob 07:46
Ne. Mislim, da gornje zapisano od ge. učiteljice ni nek ''suženjski manifest'', kot ''iz tujine trdijo zgoraj''. Je pa zanimivo za nadaljnje razmišljanje, tole o tem manifestu.
Tudi od ge. Frigelj zapisano gre vzeti v nadaljnje razmišljanje in to je to.
Težko bomo premaknili naše šolstvo - ob zavedanju da nikoli ne bodo vsi zadovoljni - če se v to temo ne bo vključevala množica Slovencev. In MMC to hvaležno nudi v odzivanje ...
Mitcho_Buchannon
# 14.09.2017 ob 11:15
Bistvo vsega, začenši s šolo, pa je, da v končni fazi služimo izbrancem, ki so si skozi stoletja nagrabili dovolj premoženja. Hvala za tak sistem, kjer 1% ljudi izkorišča 99% drugih.
Lintver
# 14.09.2017 ob 09:33
Kam pripelje Finski sitsem šolstva s prosto izbiro predmetnika? V izbiranje lažjih vsebin.

In the upper grades, Finland has introduced a lot of freedom for students to select courses. As a result, fewer and fewer students select physics, chemistry and some of the more intensive maths courses. When it comes to university, some are finding that they are not qualified to their faculty of choice.

https://www.theguardian.com/teacher-network/teacher-blog/2013/dec/04/education-finland-pisa
Lintver
# 14.09.2017 ob 08:57
Mitch Buchanon, a pole predlagaš brez stresa in odgovornosti do 18 leta, potem pa hop na trg dela in v odraslost, ki zahtevata odgovornost in odpornost na stres?
Lintver
# 14.09.2017 ob 08:50
Blue_house, mislim, da avtorica članka nikjer ne zagovarja finskega sistema. Se pa popolnoma strinjam z njo. Otrok se rodi nepopisan list in v osnovi mu ni nič težko. Potem pa sliši doma starše, ki komentirajo šolsko delo in prenašajo negativizem na otroka. Na koncu imamo dobimo preobremenjene otroke, čeprav so obremenitve manjše kot pred 20 leti. Percepcija obremenitve in napora je subjektivna in se jo naučimo. Podobno kot v športu. Za enega je 5km preveč, drugi preteče maraton in se počuti manj utrujenega od tistega, ki je pretekel 5km. Če pa slabši trenira, se lahko približa boljšemu. Pri nas pa namesto navajanja na delo težimo k razbremenitvi otroka. Do česa pridemo? Če ne tečeš je tudi 5km hud napor. In podobno je v šoli.
Mitcho_Buchannon
# 14.09.2017 ob 13:22
Razlikujeva se v percepciji sistema in s tem ni nič narobe.

Svoje otroke jaz lahko vzgajam po svoje. Super, če ti misliš, da je vse, kar jim servira sistem v redu. Zaradi takšnih kot si ti sistem tudi dobro funkcionira. Najboljši sužnji so tisti, ki se ne zavedajo, da so sužnji. :)

Glej, viri na tem planetu so hočeš nočeš omejeni. Osnova ekonomije. Rast pa hočejo dosegat vedno višjo. Če malo pomisliš se vse skupaj konča, ko zmanjka virov ane?

Na tem mestu jaz debato končujem, ker sva že zdavnaj presegla okvire te kolumne. Mi je pa vedno v veselje prebrati tudi kontra mnenja, hvala. :)
Lintver
# 14.09.2017 ob 13:04
Sori Mitcho, ampak jih res streljaš.

"Nikogar se ne bi smelo siliti k sodelovanju v tem sistemu. "

Ne vem, če ti kdo v tej državi in tem sistemu prepoveduje, da si ignorant in da kvasiš neumnosti. Za tvoje otroke pa je dobro, da hodijo v javno šolo, ker so s tem zaščiteni pred tvojim nerealističnim pogledom na svet.

Družina nasploh ni nobena zaščita pred sistemom, če starši razmišljajo na takšen način. Pred uvedbo obvezne javne šole na slovenskih tleh, so starši na otroke gledali kot na delovno silo. Ob uvedbi zakona o obveznem šolanju, so se kmetje pritoževali nad tem, da otroci ne bodo več imeli časa za delo.
"Ohranilo se je gradivo osnovne šole Trnovo, kjer je učitelj sredi 18. stoletja zapisoval, zakaj otroci ne hodijo k pouku, in je pogosto zapisal: dela doma, dela v tovarni, ima zlomljeno nogo, nima čevljev …, skratka vidimo, da je bil ta obisk zelo šibak," pojasnjuje Janez Cvirn.

Seveda je tudi Cerkev prispevala svoje:
»Kaj bo z našo vero, če bo premeteni kmet znal brati in pisati«, se je spraševala duhovščina s škofom Herbersteinom na čelu. Tudi grof Kajetan Auersperg je vztrajal, da mora ljudstvo ostati neumno in pobožno.
[url="https://www.rtvslo.si/kultura/drug
o/ko-je-bilo-treba-prvic-sesti-v-solske-klopi-mrtve-pa-so-pokopavali-v-rjuhah/272513"]
https://www.rtvslo.si/kultura/drugo/ko-je-bilo-treba-prvic-sesti-v-solske-klopi-mrtve-pa-so-pokopavali-v-rjuhah/272513[/url]

In seveda, človek v sistemu vedno žrtvuje del svoje avtonomnosti za ugodnosti, ki jih sistem daje. Razlika med nama je samo v tem, da ti osebno meniš, da ti ta sistem da manj kot od njega dobiš. Sam gledam bolj optimistično na to. Živimo boljše kot bilokatera generacija pred nami v zgodovini človeštva.
Mitcho_Buchannon
# 14.09.2017 ob 12:08
Je pa v osnovi življenje zelo preprosto, le sistemu ga je z vsemi svojimi umetnimi pravili uspelo zakomplicirati do konca.
Lintver
# 14.09.2017 ob 10:44
Pa še to s sistemom in šolstvo je del sistema. Sprijazni se: človek ne more živeti drugače kot del sistema. Človek kot biološko bitje potrebuje organizirano družbo.
Lintver
# 14.09.2017 ob 10:10
@Lintver

Kje pa sem napisal, da se spet uvede nazaj komunizem? Vseeno pa ne vem, na podlagi česa trdiš, da je bilo na delovnih mestih več stresa takrat? In zdaj ko imajo namesto male šole že čisto pravi prvi razred je tudi manj stresno?

Mitcho_Buchannon
Napisal sem, da obstajajo alternative, ena od teh so samozadostne skupnosti, ki si pomagajo pri zadovoljevanju svojih potreb. Če ne bi imeli prevelikih potreb po potrošniških igračkah, bi se lahko delalo manj in bi bili pod manjšim stresom, hkrati pa bi po mojem mnenju lahko živeli veliko bolj polno življenje, odvisno pač od prioritet vsakega. Z institucionalizacijo vsega (šolanje, delo, varstvo otrok) pa se dela ravno obratno, razbija se prej povezane skupnosti. Jasen je odgovor - ker je posameznik brez močne socialne mreže veliko bolj ranljiv in odvisen od sistema.

1. Sistem v Jugoslaviji je bil vsaj enako stresen kot sistem danes (tekanje za preprodajalci mark, da si zavaroval svoj zaslužek; vožnja po nakupih v tujino, ker v socializmu baje ljudi niso potrebovali dobrin, prav tako kot danes so ljudje jemali dopust in odhajali v tujino na dodatno delo (trgatev grozdja , pranje in likanje cunj pri bogatih družinah čez mejo ,...))

2. Šolstvo, ki zagotavlja dobro osnovno izobrazbo je najboljša varovalka za to, da se posameznik zna obvarovati pred sistemom. Uvedba državnega šolstva se je rodila iz potrebe po izenačenju izobraževalnih možnosti vseh otrok, ne glede na materialno podlago v družini. Če šola postane igralnica in je v šoli manj učenja, potem mora to učenje nekje nadoknaditi. Kar pomeni še več dela za starše in kar je najpomembnejše: bogati in izobraženi starši imajo veliko večjo možnost pomoči svojemu otroku (llahko sami inštruirajo otroka, sami znajo več,; možnost plačevanja inštrukcij in tečajev..) kot jihi majo revni in neizobraženi starši. Kam nas to privede? Do povečanja družbenih razlik, elite še lažje ohranjajo svoj status in prehodnost družbe se zmanjša. In o tem trenurno razpravljajo na Finskem. Pri nas bomo pa čez 20 let (analogija na primer uvajanja permisivne vzgoje?).

3. Šola je prostor socializacije.
Lintver
# 14.09.2017 ob 09:20
Mitco_Buchanon, a v komunizmu ni bilo stresa v šoli in na delovnem mestu? Šolske reforme se je delalo v 90 zato, ker je bil prejšnji šolski sistem baje preveč stresen za otroka (takrat so ukinili nenapovedano izpraševanje in pisanje testov, prepovedana možnost spraševanja zaradi motenja pouka, itd...). Torej, kako lahko trdiš, da je podivjan kapitalizem kriv za stresnost, če je pa očitno bilo prej več stresa v šoli?
Javorovina
# 14.09.2017 ob 09:18
Manjkajo kakšne konkretnejše rešitve predlogi, kampanije (tisto v zadnjem odstavku ni ravno).
Trenutno stanje je pač tako, da je omenjeni stres (travma, zdravstvene težave (npr. fizične, če hočete)) prisoten in resničen.
Ali si odrasli, eden na drugega emocionalno navezani ljudje v kontekstu odhoda v službo prioritetno govorijo "dobro delaj"?
Delno pa se strinjam.
No, glede učbenikov in dz-jev ne. "Vsako leto eno in isto. In s kakšnim namenom? Glede na to, da se nobena zgodba ne razvije do konca, nobena težka torba ali drag učbenik še ni doživel epiloga, je lahko namen samo en: ustvarjanje in potenciranje šolofobije." Da se ni nič spremenilo/problem ni razrešil, ne pomeni nujno, da problema ni. Problema seveda ne bodo napravili epiloga mediji, učitelji, starši, otroci, tehnično gledano bo to ministrstvo, od prej naštetih pa - posredno - najbolj učitelji! Moji spomini na "težke torbe" so res tečni, ker so se doma zadeve lotevali na napačnem koncu, kot da sem jaz kriva, če rabim, in (zakaj) ne pustim v šoli. Kar pa nisem niti mi ni prišlo na misel, da bi se v šoli tako izgovarjala, med dvema ognjema v glavnem (tipično za oš:)), Enkrat smo celo nek učbenik v celoti skopirali, kar pa se v današnji elektronski dobi zdi brezveze. Vsekakor ne trdim, da bi moralo biti vse elektronsko, pisanje itd., ampak nekakšno pdf gradivo bi bilo zelo dobrodošlo, in še posodabljali bi ga lahko vsako leto. Kaj vsako leto, trikrat na dan!
Nadalje marsikaj, kar se uči v šoli, ni nič kaj dosti podobno "opazovanju mravljišča" itd.
Danes je pomembno najti (katerekoli) podatke, jih razumeti, "obdelati", interpretirati, preleteti, preskočiti. V oš nisem imela kakšnih učnih težav niti ni bilo zahtevno (kar me je v življenju kasneje precej teplo), ena stvar, ki mi je bila res odveč in je nikoli nisem osvojila oz. se kaj dosti trudila v tej smeri, ker ni bilo v tem nobene logike/predstave, so npr. prazgodovinske letnice (za razliko npr. od novoveških zadev-sama se najrajši orientiram glede na Ilirske province, za katere točno vem, kdaj in kakšne so bile, na podlagi tega takoj umestim, kakšno je bilo v določenem času stanje v slovenskih deželah in v Evropi, kaj je bilo prej /pozneje itd.), tisto je res brezveze in še vsake toliko časa se kaj spremeni za par sto tisoč let. :)
Šole v naravi pa sem sploh oboževala, imeli pa smo tudi navado vsako leto iti na sejem Narava-zdravje, Pohištveni in Knjižni, pa so bili pokriti naravoslovni, kulturni in ne vem še kakšen dan, tehniški menda. :)
Mitcho_Buchannon
# 14.09.2017 ob 09:16
@Lintver

Tudi obdobje odraslosti bi se lahko drugače organiziralo, predvsem stran od podivjanega kapitalizma, materializma in potrošništva v smer samozadostnosti in zadovoljstva v stvareh, ki delajo življenje lepo. Z vsem tem pa pride tudi manj stresa.

Toliko na kratko, je pa to široka tema za razpravo, bistveno pa je, da se vsi zavedamo, da obstajajo alternative obstoječemu sistemu in paradigmi, čeprav nas sistem prepričuje, da alternative ni.
Srečni Luka
# 14.09.2017 ob 09:03
Otroke bi morali učiti predvsem samostojnosti, kar najprej pomeni da se jim da takšna domača naloga, da so jo v povprečju sposobni razumeti. Ne pa¸da se že prične da jim starši beremo navodila, ko še ne znajo dovolj dobro brati ali pa sploh nič (odvisno od truda in uspeha staršev, pri učenju abecede in opismenjevanja). In potem jim je še treba dodatno pojasnjevati tista navodila, kar je v osnovi učenje nesamostojnosti in odvisnosti.
mend055
# 14.09.2017 ob 08:58
Sem bil pre-večkrat priča osebam in njihovim besedilom, v katerih so ''znali'' vejice postavljati in se odlično slovnično izkazali, povedali pa NISO NIČ, kar bi bilo vrednega pre-brati.

Saj, saj, je že dobro če znamo vejice postavljati, vendar, ali ni to malce prehuda zahteva za te ''hitre MMC zapise'', ko praviloma misli prehitevajo pravila. V tem primeru slovnična.
Tako da je dobro iskati kaj POZITIVNEGA tudi v tekstih ''s slabo naučenim postavljanjem vejic''.

Sicer pa, spoštovani ''troličnež'', poglejte še malce desneje od zapisa t. i. ''pozitive'', pa boste videli ravno 7 plusov zapisanih, kolikor jih nima nihče od ostalih prispevkov.
VSEBINA, VSEBINA je tista ki šteje. Če je vse slovnično, stavčno skladenjsko in še kaj, super, pa toliko bolje. Saj k temu stremimo, kajne.
PS Hudo pa je če smo pozorni le na stavčno besedne formalnosti, pozabimo pa na vsebino.
Saj saj, zmagovita kombinacija je pa poznavanje obojega... To je pa ideal vsakega pisca.
RJSlo
# 14.09.2017 ob 07:30
P. S. Pardon se opravičujem. Pozabil sem napisati razdaljo od doma do vrtca, 2 km in od doma do šole, 1,5 km.
Lintver
# 14.09.2017 ob 13:08
"Sistem, ki spodbuja neskončno rast na planetu z omejenimi viri,".

Ti jih pa res streljaš. Človek neprestano menja tehnologije in s tem tudi menja vire. A misliš, da je v 18. stoletju ko so kurili skoraj izljučno na premog kdo vedel za jedrski vir energije, solarni, vetrni. Zgodovina bo šla naprej tudi ko jaz in ti umreva in o tem kaj bo vir čez 100 let ne jaz ne ti nimava nobenega pojma.
Mitcho_Buchannon
# 14.09.2017 ob 12:42
Super razmišljanje, alternativi sta samo dve torej - popolni suženj sistema ali pa gozd. :)

Ne bom več prepričeval prepričanega, vsakemu svoje. Živi in pusti živeti. :)
Lintver
# 14.09.2017 ob 12:30
Potem pa pusti vso civilizacijsko kramo in v gozd. Me zanima koliko časa...
Mitcho_Buchannon
# 14.09.2017 ob 12:06
Ni treba biti tako tog, svoje otroke seveda naučiš bistvenih stvari za preživetje, tudi v naravi je tako. Ni pa prav, da nam kdo predpisuje kaj, kje in kdaj moramo delati. Ni prav, da smo s tem, ko se rodimo, avtomatsko del sistema, čeprav se z njim ne strinjamo. Sistem, ki spodbuja neskončno rast na planetu z omejenimi viri, samo zato, da si bogati še bolj polnijo žepe je v osnovi zgrešen in škodljiv. Nikogar se ne bi smelo siliti k sodelovanju v tem sistemu. Šola kot del sistema pa otroke pripravlja na stvari, ki jih bo zahteval šef: uboganje avtoritete, točnost, produktivnost. Fakulteta je direktna specializirana zadnja stopnja priprave na delo. Da pa razumeš stvari na faksu, rabiš predznanje iz osnovne in srednje šole. Najbolj so v interesu izobraženi ljudje delodajalcu, saj prinašajo višjo dodano vrednost. Tudi tako se lahko gleda na pomen šole v družbi.
Lintver
# 14.09.2017 ob 11:18
Pospešeno učenje (šolski proces) je možen samo tako, daosebek, ki več ve(avtoriteta) poda informacijo oz. lahko tudi samo nakaže pot do informacije tistemu osebku, ki ve manj. S pomočjo te metode preko kulture preskočimo celotno zgodovino učenja človeštva. Na kratko. Ni potebno vsakemu posamezniku posebej izumiti obvladovanje ognja, govora, pisave, skratka vsega tistega, kar nas dela človeške. Eno človeško življenje je prekratko, da bi posameznik prišel do vseh teh zaključkov sam. Kot pravi rek: Stojimo na ramenih prednikih, zato lahko vidimo dlje.

Ko npr. tvoj otroke steče na cesto brez pogledat, mu ti najbrž razložiš, da je to nevarno in da se tega ne počne (daš mu informacijo, kaj se lahko zgodi). In ti zanj predstavljaš avtoriteto. Po tvoje bi otrok moral zavračati avoriteto in sam poizkusiti posledice svojega dejanja? Življenje ni tako enostavno kot se zdi.
Mitcho_Buchannon
# 14.09.2017 ob 11:08
@Lintver:
Izhajava pač iz nasprotnih pogledov na stvari. Moj je takšen, da nobena avtoriteta ne more posamezniku vsiljevati, kar misli, da je zanj najbolje. Mislim, da si nihče ne sme jemati te pravice, vsak naj si ureja življenje po svojih željah. To bi pomenilo neko svobodo, zdaj pa imamo od svobode samo to, da izbiramo med 1000 vrstami jogurtov v trgovini, med različnimi delodajalci in to je to. Naše življenje je že začrtano vnaprej. Vsak je samo delček kolesja velikega sistema.
Mitcho_Buchannon
# 14.09.2017 ob 10:23
@Lintver samo toliko, ker nimam časa. Šola je del sistema in kot taka ne more biti varovalka pred njim. Z vpisom v šolo postanemo tudi v praksi del sistema.
Lintver
# 14.09.2017 ob 10:16
Mirko Tipko:

Dr Juha Ylä-Jääski is the president and chief executive of Technology Academy Finland.

http://taf.fi/en/

Imaš prav, je res en brezvezen novinar, ki se "zelo spozna" na pedagogiko!
Mirko Tipka
# 14.09.2017 ob 09:55
težava je v nekaterih starših in nekaterih učiteljih.
1. Starši:
- so bolj pametni od učiteljev tako na področju snovi, kot na področju pedagogike.
- krivdo za neuspeh otroka valijo na učitelje (zakaj je moj otrok dobil slabo oceno? zakaj ne zna?) ... pa niso minutke sedeli zraven otroka ne pri učenji, ne pri domači nalogi
- otroka pred vsemi povišujejo in se spravljajo na otroke vrstnike
- pozabljajo, da so tudi oni bili otroci

2. Učitelji
- premalo se trudijo prijazno podajati snov (pedagogika na zelo nizki ravni)
- ustrahujejo otroke ("fantje ne boste imeli višje ocene kot 2, za punce bomo še pa videli")
- premalo se zavedajo, da se lahko tudi oni zmotijo
- premalo delajo na vzgoji (kljub temu, da je šola danes smo izobraževalna enota)
- otrokom nalagajo nepotrebno znanje in domače naloge
Lintver
# 14.09.2017 ob 09:54
Za vse vernike v finski sistem šolstva in zagovornike nestresnega vzgajanja otrok v stresno odraslost:
[url="https://img.yle.fi/uutiset/osasto/
news/article9079373.ece/ALTERNATES/w960/
8_8_news_pisa.png"]
https://img.yle.fi/uutiset/osasto/news/a
rticle9079373.ece/ALTERNATES/w960/8_8_ne
ws_pisa.png[/url]

https://yle.fi/uutiset/o
sasto/news/schools_report_tens_of_thousa
nds_of_finnish_children_at_risk_of_margi
nalisation/9079359


https://www.washingtonpost.com/local/education/finlands-schools-were-once-the-envy-of-the-world-now-theyre-slipping/2016/12/08/dcfd0f56-bd60-11e6-91ee-1adddfe36cbe_story.html?utm_term=.49eba3
22b269

[url="http://www.helsinkitimes.fi/finlan
d/finland-news/domestic/14397-pisa-results-are-in-finland-s-gender-gap-in-science-scores-wider-than-anywhere-else-in-oecd.html"]
http://www.helsinkitimes.fi/finland/finl
and-news/domestic/14397-pisa-results-are-in-finland-s-gender-gap-in-science-scores-wider-than-anywhere-else-in-oecd.html[/url]

Sosedova trava je resnično bolj zelena.
Mitcho_Buchannon
# 14.09.2017 ob 09:35
@Lintver

Kje pa sem napisal, da se spet uvede nazaj komunizem? Vseeno pa ne vem, na podlagi česa trdiš, da je bilo na delovnih mestih več stresa takrat? In zdaj ko imajo namesto male šole že čisto pravi prvi razred je tudi manj stresno?

Napisal sem, da obstajajo alternative, ena od teh so samozadostne skupnosti, ki si pomagajo pri zadovoljevanju svojih potreb. Če ne bi imeli prevelikih potreb po potrošniških igračkah, bi se lahko delalo manj in bi bili pod manjšim stresom, hkrati pa bi po mojem mnenju lahko živeli veliko bolj polno življenje, odvisno pač od prioritet vsakega. Z institucionalizacijo vsega (šolanje, delo, varstvo otrok) pa se dela ravno obratno, razbija se prej povezane skupnosti. Jasen je odgovor - ker je posameznik brez močne socialne mreže veliko bolj ranljiv in odvisen od sistema.
neterk
# 14.09.2017 ob 09:28
Razlika med teorijo in prakso je to, da je eno teorijo, drugo pa praksa...
Javorovina
# 14.09.2017 ob 09:19
*epiloga problemu ne bodo napravili
Mirko Tipka
# 14.09.2017 ob 09:58
@Lintver
Kam pripelje Finski sitsem šolstva s prosto izbiro predmetnika? V izbiranje lažjih vsebin.


Vsak zna copy/paste iz časopisa...
napisal si samo slabe stvari... enega novinarja, ki se "zelo spozna" na pedagogiko.
Iz svojih izkušenj kaj povej, ne pa ameriško/britansko bluzenje in pluvanje čez vse kar ni njihovo.
trolicnez
# 14.09.2017 ob 08:22
"Pozitiva"

Tebe so predvsem slabo naučili vejice postavljati.
Mitcho_Buchannon
# 14.09.2017 ob 07:33
Tole se pa bere kot nek suženjski manifest... Kako zmanipulirati bodoče sužnje, da se v bistvu ne bodo počutili kot sužnji, ampak da to že od nekdaj hočejo (stres, podrejanje avtoriteti, ...)
Gost
link
Ali vas tako učijo v šoli?
95
14. julij 2017 ob 06:35 Ob devetih zjutraj se, potem ko smo otroke nahranili (včasih se mi zdi, kot da je to najpomembnejša dejavnost šole, saj je ena redkih stvari, ki otroke še zanima – kdaj bodo jedli), odpravimo proti ...
Več novic ...
Kolumne
link
Ni Sloven'c, hej hej hej!
16
19. september 2017 ob 17:09 Danes pa zelo na kratko, kajti vsi skupaj še vedno slavimo košarkarsko zlato. A na drugi dan novega štetja se že lahko vprašamo malo bolj vsebinsko: "Kaj pa je onkraj zmage?"
Več novic ...
Kazalo