Kolumne
(5)
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 4.0 od 13 glasov Ocenite to novico!
Peter Mlakar
Peter Mlakar. Foto: BoBo

Dodaj v

Svetost lastništva kapitala

Kolumna Studia City
1. junij 2015 ob 21:21,
zadnji poseg: 1. junij 2015 ob 21:46
Ljubljana - MMC RTV SLO

Ko se zapira ljubljanska tržnica, kaka uboga, zgrbljena ženica pobira po tleh ostanke napol gnile solate in krompirja za svoje ubogo kosilo. Morda ima pokojnine 250 evrov.

Resnica pa je, da bi lahko ta nesrečna starka imela na mizi telečjo pečenko in volkswagna v garaži, če bi se bogastvo sveta malo porazdelilo. In porazdelilo, da bi ljudje živeli dostojno, bi se lahko. Povsem zagotovo milijarderjem ali multimilijonarjem ne bi bilo nič hudega, če bi se odpovedali delu svojega premoženja, ki je pridobljeno tudi zaradi drugih ljudi, ne pa zgolj zaradi lastnikov tega bogastva (ker smo soodvisni), ta del razdelili med ljudi, ali jim omogočili lastništvo nad proizvodnjo, ki prinaša dobiček. Kajti še vedno bi jim ostalo veliko denarja, a bi lahko VSI lepo živeli.

Če ne bomo zmogli takega univerzalizma, nas čaka krvav, slab konec. Toda ne. Rajši boksar Mayweather kupi 80 rollsroycev, kot da bi kupil enega in preostali denar dal za neki družbeno koristen projekt. Ob do zdaj povedanem je zato treba razbiti eno laž in desakralizirati en tabu: Ni namreč res, da če nekateri pregrešno ne bogatijo, se ekonomija, življenje ustavita.

In patološkost svetovnega ekonomskega reda omogoča edini tabu današnjega časa, svetost lastnine ali lastništva nekaterih nad proizvodnimi silami ali kapitalom. Tu bo treba v prihodnje nekaj storiti. Kajti tudi brez milijard in milijonov si lahko srečen. Finančno bogastvo, gledano radikalno, prinese praznost ali nesmisel vidnih kupljenih stvari, najvišje užitke pa dajejo reči, stkane iz nevidnih, a jeklenih žic duha.

Peter Mlakar, Studio City
Prijavi napako

Mnenje avtorja ne odraža stališča uredniške politike RTV Slovenija.
Komentarji
SamoRes
# 01.06.2015 ob 22:52
Potrebna bo svetovna revolucija in porazdelitev nakradenega bogastva.
PRPA
# 02.06.2015 ob 10:31
In patološkost svetovnega ekonomskega reda omogoča edini tabu današnjega časa, svetost lastnine ali lastništva nekaterih nad proizvodnimi silami ali kapitalom.

Res je pod pretvezo svobodnega trga vlada patologija lastnine, premoženja. Žalostno. Je pa že dolgo tako: fevdalna, državna, občinska, gospodarska (cerkvena), zasebna lastnina,.. Lastnina. Na skupno, družbeno lastnino smo hitro pozabili, ko smo zakorakali nazaj v zgodovino.
Z definicijo, vlogo lastnine in dedovanje bo treba v prihodnje res nekaj storiti. Če ne bomo zmogli takega univerzalizma, nas čaka krvav, slab konec. Zgodovina to dokazuje.
MatjazP
# 25.11.2015 ob 16:45
Lastništvo kapitala, finančni instrumenti, nasledstvo - so največje zavore človeštva.

Večje kot bolezni, lakota, vojne. Te nas delajo močnejše.

Kapital pa nas je samo potihem zasužnjil in zadrgnil v pat-pozicijo.
Tisti, ki imajo vse, zavirajo spremembe; tisti, ki nimajo nič, jih ne morejo uveljaviti.

Propad demokracije, družbe in humanizma.

Verjetno lahko samo še večja katastrofa vzpostavi nek nov, morda boljši red.
Zato pa so tudi holivudski filmi zadnje čase o apokalipsah in zombijih ter o potovanju na Mars.
Vsi normalni so situacijo spregledali, kaj pa bo prineslo naslednjih 20 let, pa ne vem.
izo
# 03.06.2015 ob 14:56
mlakar, hiltica in dildo. samo še to reši slovenijo.
DrMatilda
# 02.06.2015 ob 04:33
Problem porazdelitve kapitala je v njegovi vrednosti, dokler je skoncentriran v rokah posameznikov, njegova vrednost narašča sorazmerno s kompulzivnimi potrebami potrošnikov, če se enakomerno porazdeli, popusti tudi odvisnost in mu vrednost zato pade. Denar je nekaj vreden zato, ker ga nimamo, če bi imeli ljudje denar, bi se povečala tudi razvrat in korupcija. Seveda bi se lahko razdelilo med ljudi več, ampak se ne sme, zaradi morale, ki je tista nevronska mreža, v kateri se zaveda svojega obstoja družbena zavest. Kolektivna volja pa je nujen predpogoj za vsak družbeni projekt, sploh če gre za utrjevanje temeljnih etičnih vrednot, ker potem deluje taka ekonomija kot perpetum mobile. Če družba proizvaja samo dobro in razkraja vse slabo, imamo po končanih poslovnih ciklusih, kot nacionalna celota, vedno več kot smo imeli na začetku, tudi ali predvsem, če se je več razkrojilo kot ustvarilo.
Najboljše stvari na svetu so še vedno zastonj, dostopne so zato, ker jih ni mogoče omejevati na praktičen način, ne moreš recimo izpumpati iz neke regije zrak, prisiliti vodo, da se ne bo stekala proti navideznemu središču gravitacije planeta ali zakriti sonce tako, da bi nad celo državo, sredi dneva nastala noč. Lahko pa o tem debatiramo, mogoče sta dan in noč isto, holistično gledano, za britance recimo sonce nikoli ne zaide in vsako uro nekje znova odprejo borzo.
Če uboga stara ženička ve, da je na enem koncu takega imperija tržnica prodala vso solato, lahko na drugem koncu pokupi vse delnice solate takoj, ko jo odprejo, z istim funtom, s katerim lahko kupuje iz domačega naslanjača, ki se nahaja poljubno nekje med točkama A in Ž. Morda ji sploh ni treba kupovati nobenih lastniških deležev, tudi če sploh ne bi imela penzije, bi se ji takorekoč v hipu nabralo napol gnile remitende zelenjave in krompirja dovolj za celo ozimnico.
Mar ne bi bilo lepo, če bi postale univerzalne človeške vrednote plačilno sredstvo, potem bi si lahko vsi ljudje pomagali med sabo, saj bi z vsakim benevolentnim dejanjem oplemenitili svoj kapital in še dodatno zaslužili. Ker pa človek ne more biti povsod naenkrat prisoten in ne bi bilo praktično ves čas vlačiti s sabo celo duhovno zakladnico, obstaja zato denar, slike na bankovcih in kovancih so naša zasebna zbirka abstraktnih umetniških del, ki nam dajejo navdih in inspiracijo.
Kaj je sploh upodobljeno na denarju, verjetno kaj takega, kar vsi ljudje spoštujemo enako, ena sama ikona ali simbol je vreden neprimerno več od nominalne vrednosti valute, na katero je odtisnjena. Narišimo na denar serijske morilce ali sredstva za množično uničevanje, pa se bo lastnišvo nad takim kapitalom hitro enakomerno porazdelilo, po načelu prostih trgov, najmanjši bi dobili največ, ker je treba tam zapolniti največjo praznino.
Kazalo