Resnica pa je, da bi lahko ta nesrečna starka imela na mizi telečjo pečenko in volkswagna v garaži, če bi se bogastvo sveta malo porazdelilo. In porazdelilo, da bi ljudje živeli dostojno, bi se lahko. Povsem zagotovo milijarderjem ali multimilijonarjem ne bi bilo nič hudega, če bi se odpovedali delu svojega premoženja, ki je pridobljeno tudi zaradi drugih ljudi, ne pa zgolj zaradi lastnikov tega bogastva (ker smo soodvisni), ta del razdelili med ljudi, ali jim omogočili lastništvo nad proizvodnjo, ki prinaša dobiček. Kajti še vedno bi jim ostalo veliko denarja, a bi lahko VSI lepo živeli.

Če ne bomo zmogli takega univerzalizma, nas čaka krvav, slab konec. Toda ne. Rajši boksar Mayweather kupi 80 rollsroycev, kot da bi kupil enega in preostali denar dal za neki družbeno koristen projekt. Ob do zdaj povedanem je zato treba razbiti eno laž in desakralizirati en tabu: Ni namreč res, da če nekateri pregrešno ne bogatijo, se ekonomija, življenje ustavita.

In patološkost svetovnega ekonomskega reda omogoča edini tabu današnjega časa, svetost lastnine ali lastništva nekaterih nad proizvodnimi silami ali kapitalom. Tu bo treba v prihodnje nekaj storiti. Kajti tudi brez milijard in milijonov si lahko srečen. Finančno bogastvo, gledano radikalno, prinese praznost ali nesmisel vidnih kupljenih stvari, najvišje užitke pa dajejo reči, stkane iz nevidnih, a jeklenih žic duha.