Ta je danes sicer drugačen, kot je bil v obdobju prve Janševe vlade pred skoraj desetletjem, ko sta Šrotov SLS in Erjavčev DeSUS zaustavila prvi poskus prodaje državnega ponudnika telekomunikacijskih storitev.

A dileme so enake, ker so enaki tudi interesi, ki poganjajo vse bolj iracionalne ideološke spopade nasprotnikov in zagovornikov prodaje državnega premoženja. V tem primeru sicer politika ni ključni akter dogajanja, ampak le podaljšana roka pravih igralcev, ki lahko v primeru takšne ali drugačne odločitve vlade računajo na velike dobičke ali dramatične izgube. Kljub temu pa bo zadnjo odločitev morala sprejeti vlada, s tem pa bo seveda prevzela tudi odgovornost in politične posledice. Te bodo v vsakem primeru pogubne, a le za predsednika vlade Mira Cerarja.

Nobenega dvoma ni, da bo ob nasprotovanju SD-ja in taktiziranju DeSUS-a o prodaji Telekoma odločila ekipa ministrov SMC-ja. Ta bo morala slediti svojemu predsedniku. Če bo Cerar za, bo postal osrednja tarča levega političnega pola, predvsem pa večjega dela javnosti, ki prodaji premoženja tujcem že v izhodišču nasprotuje. Mediji bodo iz arhivov potegnili njegove predvolilne izjave o privatizaciji in s tem dokazovali njegovo dvoličnost. Protestniki ga bodo pred vladno palačo pozivali k odstopu. Politični tekmeci bodo ob vsaki priložnosti, še posebej pa v predvolilnem času, spomnili, da je to tisti premier, ki je prodal pomemben del družinske srebrnine.

Če pa bo Cerar glasoval proti, bo s tem nesorazmerno okrepil moč in vpliv najmanjše partnerice v koaliciji, kar lahko postane nerešljiva težava že jeseni pri sestavljanju proračuna. Zaprl si bo vrata do zavezništva z zmerno desnico, ki ji je SMC, to je zdaj že očitno, v številnih točkah bližje od SD-ja, pa tudi od Desusa. V delu javnosti, ki podpira popolno privatizacijo, bo dokončno obveljal za še eno politično lutko lobijev, ki svojih bankomatov v državnih podjetjih nikakor ne izpustijo iz rok.

Čeprav bodo v štabu na Gregorčičevi v prihodnjih dneh zagotovo skušali najti kompromisno rešitev, zasilnega izhoda predsednik vlade tokrat pravzaprav nima. Odločitev o prodaji Telekoma sicer ne bo zrušila vlade in koalicije, bo pa lahko usodna za politično kariero Cerarja in njegove stranke. Ali kot je že napovedal izkušeni socialnodemokratski poslanec Matjaž Han: Po odločitvi o Telekomu "nič več ne bo, kot je bilo". Pri tem ne gre spregledati tudi prvih javnih prask Cerarja s finančnim ministrom Mramorjem, ki ga je prav tako povzročila privatizacija, le da je v tem primeru šlo za sporni manever slabe banke. Če je bila to napoved rahljanja zavezništva Cerar-Mramor, ki kljub koalicijskim turbulencam brez dvoma določa smer vladne politike, bo tudi to bistveno spremenilo razmerja v koaliciji in še dodatno oslabilo položaj predsednika vlade.

Pri prodaji Telekoma seveda notranjepolitična razsežnost ne bi smela biti najpomembnejša, je pa bila vedno doslej odločilna. Navsezadnje je privatizacija zrušila nekaj predhodnic Cerarjeve vlade, njihove napake pa država še vedno plačuje, tudi s prodajo premoženja. Zato se zdi sporna poteza nadzornikov SDH-ja na svojevrsten način pravična kazen. Sprenevedanja, da o prerazporejanju družbenega bogastva odloča stroka in ne politika, je zdaj konec. Ironija pa je, da najvišje cene ne bodo plačali tisti, ki so vlekli napačne poteze in zdaj v zavetrju opazujejo Cerarjeve muke, ampak politik z enoletnim stažem, ki je volitve dobil z obljubo o drugačni, pravičnejši in bolj pošteni politiki.