Največjo bolečina, ki jo čutijo ločeni in ponovno poročeni, je, da nimajo vedno deleža pri zakramentalnem življenju cerkvene skupnosti in tudi, da ne morejo opravljati pomembnejših vlog v Cerkvi zaradi svojega načina življenja. Foto: MMC RTV SLO
Največjo bolečina, ki jo čutijo ločeni in ponovno poročeni, je, da nimajo vedno deleža pri zakramentalnem življenju cerkvene skupnosti in tudi, da ne morejo opravljati pomembnejših vlog v Cerkvi zaradi svojega načina življenja. Foto: MMC RTV SLO
Sestra Romana Kocjančič, voditeljica oddaje Obzorja duha
Družini je res temelje vrednot začrtalo človeško izkustvo. To je bilo veliko prej, pred judovsko-krščansko moralo. Tudi tradicionalno družinsko kulturo danes najbolj ogrožata individualizem in potrošništvo. Foto: MMC/Miloš Ojdanić

Posvetovalna sinoda je bila le spoznavanje razmer, težav, tudi verskih glede življenja družin in zakoncev po vsem svetu. Marsikdo od nas je sinodo z zanimanjem spremljal, čeprav vsi niti ne poznamo cerkvenega nauka o družini. Družina nam je vsem vendarle tista, na kateri stojimo ali propadamo, kot posameznik, verska skupnost in družba.

Zanimivo je napisal kardinal Walter Kasper v knjižici Evangelij družine in nova evangelizacija Evrope: "Družina prestaja globoko kulturno krizo, kakor vse skupnosti in družbene povezave. V primeru družine pa je krhkost povezav posebno resna, ker gre za temeljno celico družbe."
Družini je res temelje vrednot začrtalo človeško izkustvo. To je bilo veliko prej, pred judovsko-krščansko moralo. Tudi tradicionalno družinsko kulturo danes najbolj ogrožata individualizem in potrošništvo. Gospodarske razmere in vojne pa še dodatno otežujejo odnose med družinskimi člani in njihovo preživetje. Vedno več je tudi ljudi, ki se boji imeti družino. Mnogim je zakon propadel. Povečuje se število otrok, ki živijo v neurejenih družinah. "To je izziv za Cerkev, ki naj bi z ljudmi delila veselje in upanje, žalost in tesnobo," pravi kardinal Kasper v svoji knjižici.
Ob sklepu sinode je papež Frančišek dejal, da je Kristusova Cerkev na voljo vsakemu človeku.

Namen izredne sinode je bila le priprava redne sinode, ki bo oktobra prihodnje leto v Rimu. Vsekakor ni bilo na tokratnem zasedanju vprašanje spreminjanja cerkvenega nauka, ampak le razmišljanje o spremembah pastoralnih načinov v delu z zakonci in družinami. Papež je navzoče spodbudil k svobodi govora. Udeleženci le niso bili preveč zadovoljni s poročilom o razpravah, ki ga je pripravila skupina pod vodstvom poročevalca madžarskega kardinala Erdoeja. Toda še bolj so bili presenečeni, da so se v sklepni listini, ki naj bi jo izglasovali, pojavili členi z vsebinami, o katerih so zelo malo ali skoraj nič govorili. Jasno je bilo pri glasovanju. Členi večinskih vsebin so bili 90-odstotno sprejeti. Veliko manj glasov je dobil npr. člen 54, ki govori o smernicah za pastoralno delo z istospolno usmerjenimi ljudmi.

Stoodstotno enotni si udeleženci tudi niso bili glede členov 52. in 53. v sklepnem listini, ki se nanašajo na ločene in/ali ponovno poročene. O tem je govoril na sinodi predsednik Slovenske škofovske konference msgr. Andrej Glavan. V kratkem prispevku je predstavil razmere pri nas: "Vedno več je parov, ki živijo skupaj brez civilnega in cerkvenega zakona, in ljudi, ki niso mogli uresničiti svojih družinskih in zakonskih idealov. Ločeni in razporočeni pa so že desetletja del življenja naših katoliških občestev ... Mnogi razporočeni in vnovič poročeni zakonci ter celo njihovi otroci so zaradi svojega položaja in pastoralne prakse Cerkve pogosto v tako imenovani moralni krizi. Globoko sem prepričan, da bo morala Cerkev najti novo in primernejšo prakso." Msgr. Glavan je zato predlagal boljšo formacijo duhovnikov in pastoralnih delavcev na področju družinske pastorale in spolne etike in bioetike. Prav tako tudi iskanje ustreznih pastoralnih in zakramentalnih rešitev za primere znova poročenih ljudi. Predlagal je poenostavljenje postopkov za ugotavljanje ničnosti zakonske zveze. Verouk pa se naj prenovi tako, da bo postal resnična priprava na zakonsko in družinsko življenje.

Največjo bolečino, ki jo čutijo ločeni in ponovno poročeni je, da vedno nimajo deleža pri zakramentalnem življenju cerkvene skupnosti in da ne morejo opravljati pomembnejših vlog v Cerkvi zaradi svojega načina življenja. Kljub temu so primeri različni, odvisni tudi od presoje duhovnikov, predvsem pa od njihovih lastnih občutkov krivde. Kongregacija za nauk vere je že leta 1984 določila, da ločeni in ponovno poročenih lahko prejmejo duhovno obhajilo.
Predmet številnih razprav pa ostaja zdaj po sinodi, kakšna naj bo pastorala ločenih, ponovno poročenih in tudi istospolnih ljudi. Bomo v tem letu tudi o tem razmišljali na Slovenskem, ko bomo pripravljali pot rednemu generalnemu zasedanju o poslanstvu družine v družbi in v Cerkvi.

V izziv nam bo tudi knjiga O srečanju ljubezni in resnice, pot upanja za ločene in/ali znova poročene. Sicer je izpod peresa bolj konservativnega belgijskega škofa Leonarda, a to ne pomeni, da v njej širina duha svobode božjega otroka, ki je od Boga ljubljen. Sprašujem pa se, ali je visoko gejevski lobi prinesel pri sinodalnem dogajanju kaj dobrega za pošteno in resnicoljubno kulturo življenja mnogih istospolno usmerjenih ljudi.