Kolumne
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 3.1 od 19 glasov Ocenite to novico!
Igra in podoba pokojnega Velimirja Bate Živojinovića sta bili trnasti. S svojo močno navzočnostjo, fizično in duhovno robustnostjo  je takoj vzpostavil  stik z občinstvom. Bilo pa je tudi nekaj bodečega in nelagodnega v tej njegovi prisrčnosti.  Na fotografiji: Bata Živojinović
Igra in podoba pokojnega Velimirja Bate Živojinovića sta bili trnasti. S svojo močno navzočnostjo, fizično in duhovno robustnostjo je takoj vzpostavil stik z občinstvom. Bilo pa je tudi nekaj bodečega in nelagodnega v tej njegovi prisrčnosti. Na fotografiji: Bata Živojinović.
Bata Živojinović v filmu Breza.
Bata Živojinović v filmu Breza.
Ko se recimo pojavi kot podeželski srbski kavboj (»Zakaj naš narod ne bi imel svojih kavbojev?« vpraša) v filmu Pes, ki je ljubil vlake, ne vemo, ali bo svobodoumen junak, robati nekonformist, ki ga bomo vzljubili, ali navaden goljuf in baraba (izkaže se kot drugo). Na fotografiji: Pes, ki je ljubil vlake.
Ko se recimo pojavi kot podeželski srbski kavboj (»Zakaj naš narod ne bi imel svojih kavbojev?« vpraša) v filmu Pes, ki je ljubil vlake, ne vemo, ali bo svobodoumen junak, robati nekonformist, ki ga bomo vzljubili, ali navaden goljuf in baraba (izkaže se kot drugo). Na fotografiji: Pes, ki je ljubil vlake.
Lahko je pa, kot v filmu Sledovi  črnolaske, v stranski vlogi drvel kot divji pes skozi film. Ko je ubit, razumemo, da je le tako mogoče ustaviti tega človeka. Na fotografiji: Sledovi črnolaske.
Lahko je pa, kot v filmu Sledovi črnolaske, v stranski vlogi drvel kot divji pes skozi film. Ko je ubit, razumemo, da je le tako mogoče ustaviti tega človeka. Na fotografiji: Sledovi črnolaske.
V filmu Konec vojne igra enorokega maščevalca, ki skupaj z majhnim sinom išče in  ubija ustaše, ki so mu ubili ženo. Je 'mrcina'; hodeča personifikacija neizprosnega sovraštva. Na fotografiji: Konec vojne.
V filmu Konec vojne igra enorokega maščevalca, ki skupaj z majhnim sinom išče in ubija ustaše, ki so mu ubili ženo. Je 'mrcina'; hodeča personifikacija neizprosnega sovraštva. Na fotografiji: Konec vojne. Foto: Promocijsko gradivo
Z likom komunista iz egejske Makedonije, ki je po porazu v državljanski vojni evakuiran v Sovjetsko zvezo, je ustvaril močnega in izmučenega človeka. Stoičnega, ampak tudi zmožnega gneva in nasilja.  Na fotografiji: Rdeči konj.
Z likom komunista iz egejske Makedonije, ki je po porazu v državljanski vojni evakuiran v Sovjetsko zvezo, je ustvaril močnega in izmučenega človeka. Stoičnega, ampak tudi zmožnega gneva in nasilja. Na fotografiji: Rdeči konj.
V jugoslovansko domišljijo se je v Kozari Veljka Bulajića vtisnil kot žilavi partizan Šorga, ki skupaj s sinom poskuša preživeti kozarški genocid. Na fotografiji: Kozara.
V jugoslovansko domišljijo se je v Kozari Veljka Bulajića vtisnil kot žilavi partizan Šorga, ki skupaj s sinom poskuša preživeti kozarški genocid. Na fotografiji: Kozara.
Boris Dvornik ga roti, naj napade. Bata ga zavrne. Držal se bo svojega načrta, da ne napade, dokler njegovi vojaki popolnoma ne obkolijo četnikov. Ta človek, nam govori film, nosi usodo naroda na svojih ramenih, stoično prenaša odgovornost in ne dopušča osebnim občutkom, da bi ga zmotili. Na fotografiji: Boris Dvornik in Bata Živojinović v Bitki na Neretvi.
Boris Dvornik ga roti, naj napade. Bata ga zavrne. Držal se bo svojega načrta, da ne napade, dokler njegovi vojaki popolnoma ne obkolijo četnikov. Ta človek, nam govori film, nosi usodo naroda na svojih ramenih, stoično prenaša odgovornost in ne dopušča osebnim občutkom, da bi ga zmotili. Na fotografiji: Boris Dvornik in Bata Živojinović v Bitki na Neretvi.
Bosanec Hajrudin Krvavac  je iz njega izoblikoval superjunaka v filmih, kot so Diverzanti, Most, Partizanska eskadrilja in še posebej v Valter brani Sarajevo (1972). To niso bili realno razcapani partizani iz filmov do takrat, ampak  junaki v slogu Hollywooda,  dobro oblečeni, redkobesedni in privlačni. Na fotografiji: Walter Brani Sarajevo.
Bosanec Hajrudin Krvavac je iz njega izoblikoval superjunaka v filmih, kot so Diverzanti, Most, Partizanska eskadrilja in še posebej v Valter brani Sarajevo (1972). To niso bili realno razcapani partizani iz filmov do takrat, ampak junaki v slogu Hollywooda, dobro oblečeni, redkobesedni in privlačni. Na fotografiji: Walter Brani Sarajevo.

Dodaj v

Trnasta prisrčnost Bate Živojinovića

Filmska kolumna Andreja Gustinčiča
13. junij 2016 ob 17:33
Ljubljana - MMC RTV SLO

V filmu Breza Anteja Babaje je prizor, v katerem Bata Živojinović razkaže svojo veliko igralsko moč.

Igra zagorskega kmeta Marka Labudana, ki je grob in ravnodušen do svoje nežne, mlade žene, umirajoče po izgubi otroka. Drugi kmet želi, da bi bil Labudan zastavonoša na njegovi poroki. Marko se izgovarja na ženino bolezen. "Če mi žena umre prav na ta dan, potem mi bo nerodno iti na poroko," pove. Ko pa njegov oče definitivno zatrdi, da Marko ne bo šel, vidimo Bato v bližnjem posnetku. To je obraz otroka, presenečenega in nejevoljnega, da bo zamudil vso zabavo, ki jo ponuja vaška svatba. Molk naenkrat prekine z živahnejšim glasom in gibanjem. "Če bo mogoče, pridem," zatrdi. Žena mu umre in on pride. V nekaj prizorih sta nam režiser in igralec pokazala bistvo sebičnosti in nezanesljivosti; portret možatega, a slabotnega moškega.


Trnasti sta bili igra in podoba pokojnega Velimirja Bate Živojinovića. S svojo močno navzočnostjo, fizično in duhovno robustnostjo je takoj vzpostavil stik z občinstvom. Bilo pa je tudi nekaj bodečega in nelagodnega v tej njegovi prisrčnosti. Imel je zmožnost največjih filmskih igralcev, da ustvari občutek, da je kamera le naključno tu in ga snema. Nismo pa nikoli mogli biti gotovi, kakšnega človeka gledamo.

Junak ali baraba
Ko se recimo pojavi kot podeželski srbski kavboj ("Zakaj naš narod ne bi imel svojih kavbojev?" vpraša) v filmu Pes, ki je ljubil vlake (Pas koji je voleo vozove, 1977, Goran Paskaljević), ne vemo, ali bo svobodoumen junak, robati nekonformist, ki ga bomo vzljubili, ali navaden goljuf in baraba (izkaže se kot drugo). Imel je zmožnost biti topel in zaščitniški, kar ga je delalo popolnega filmskega partizana. Lahko pa je, npr. v filmu Sledovi črnolaske, (Tragovi crne devojke, 1972, Zdravko Randić) v stranski vlogi, drvel kot divji pes skozi film. Ko je ubit, razumemo, da je le tako mogoče ustaviti tega človeka. V filmu Konec vojne (Kraj rata, 1984, Dragan Kresoja) igra enorokega maščevalca, ki skupaj z majhnim sinom išče in ubija ustaše, ki so mu ubili ženo. Je »mrcina«; hodeča personifikacija neizprosnega sovraštva.

Njegove najboljše vloge so bile vloge kompleksnih, močnih ljudi, pogosto žrtev zgodovine. Med stotinami filmov in televizijskih serij nekatere vloge takoj izskočijo. V filmu Hip (Tren, 1978) Stoleta Jankovića čutimo, kako vsa vojna groza, ki jo doživi, pušča sled na liku partizana, ki ga igra. V Vrnitvi (Povratak, 1966) Živojina Pavlovića igra z robato resigniranostjo »Al Kaponeja«, nekdanjega beograjskega gangsterja, ki poskuša spremeniti svoje življenje, a ga nekdanji pajdaši vlečejo nazaj vanj. Ena njegovih najboljših vlog je v impresivnem prvencu Stoleta Popova Rdeči konj (Crveniot konj, 1981). Z likom komunista iz egejske Makedonije, ki je po porazu v državljanski vojni evakuiran v Sovjetsko zvezo, je ustvaril močnega in izmučenega človeka; stoičnega, ampak tudi zmožnega gneva in nasilja. Vidimo njegovo prisrčnost s tovariši. Smeje se kot človek, ki bi mu Srbi rekli "lafčina": možat in prisrčen. In gledamo ga, kako se počasi spreminja v trdega in nepopustljivega človeka, čigar izbruhi nasilja presenetijo celo njega samega; človeka, čigar ponos je tako močan, da je na koncu zaradi njega ubit. Znal je igrati ljudi, ki v sebi nosijo močne občutke.

Partizani
Glavna pomanjkljivost dokumentarnega filma Cinema komunisto (2010) srbske režiserke Mile Turaljić je, da pušča vtis, da so se v Jugoslaviji snemali le partizanski filmi in da je Bata Živojinović igral samo v takšnih filmih. Ne moremo se pa izogniti temu, da je bil to popularen in z ideologijo nabit žanr, da je bil Bata Živojinović filmski obraz titoistične legende Jugoslavije, ustvarjanja Jugoslavije v vojni, tako kot je bil John Wayne filmski obraz osvajanja Divjega zahoda in ustvarjanja ameriškega naroda.

V jugoslovansko domišljijo se je v Kozari (1962) Veljka Bulajića vtisnil kot žilavi partizan Šorga, ki skupaj s sinčkom poskuša preživeti kozarški genocid. Bulajić je iz Bate naredil titoistični spomenik. V njegovi Bitki na Neretvi (1969), verjetno najboljši partizanski superprodukciji, so na starem bogomilskem pokopališču četniki obkolili skupino partizanov (in to kakšno skupino, med drugimi so tu Ljubiša Samardžić, Sylva Koscina in Pavle Vujisić) in jih lahko reši le Batova divizija. Boris Dvornik ga roti, naj napade. Bata ga zavrne. Držal se bo svojega načrta, da ne napade, dokler njegovi vojaki popolnoma ne obkolijo četnikov. Ta človek, nam govori film, nosi usodo naroda na svojih ramenih, stoično prenaša odgovornost in ne dopušča osebnim občutkom, da bi ga zmotili.

Ampak igral je tudi partizana na begu v filmu Tri (1965) Aleksandra Petrovića; partizana, ki ga Nemci lovijo kot žival skozi močvirje, ki lahko le nebogljeno kriči v nebo, ko mu ustrelijo edinega pajdaša. Bil je partizan, nor zaradi tifusa in brezupno izgubljen v snežni nevihti v Bulajićevem Pogledu v zenico sonca (Pogled u zijenicu sunca, 1966); v sicer spodletelem Bulajićevem Velikem Transportu (1983) pa je bil tip partizana, ki ga še nismo videli v jugoslovanskem filmu: partizan kot gozdni človek, stalinist, a tudi individualist, neprilagojenec, čigar neurejen videz in samozadostno vedenje zavračata vsako disciplino, tudi partijsko. Ko ga partizanka vpraša, kako je lahko ubil nemške ujetnike, ji odgovori, da jih ni. "Pravičnost jih je ubila," pove. "Jaz pa sem vojak pravičnosti." Predstavlja nekaj divjega in neobvladljivega sredi Bulajićevega majavega poskusa, da ponovi uspeh Bitke na Neretvi.

Bosanec Hajrudin Krvavac je iz njega izoblikoval superjunaka v filmih, kot so Diverzanti (1967), Most (1969), Partizanska eskadrilja (1979) in še posebej Valter brani Sarajevo (1972). To niso bili realno razcapani partizani iz filmov do takrat, ampak junaki v slogu Hollywooda, dobro oblečeni, redkobesedni in privlačni. "Kot Flash Gordon," je pripomnil Živojinović.

Valter je bil živahna stripovska pustolovščina o superpartizanu Bati, ki, kot naslov pove, preganja Nemce po Sarajevu. Na vrhuncu filma, med bojem na vlaku, ki prevaža nemško gorivo, Bata soborcema Ljubiši Samardžiću in Slobodanu Dimitrijeviću zabiča: "Pazita, da ne vžgeta goriva predčasno!" Potem se pogledajo in se kot stari pajdaši nasmehnejo. Partizani so postali kralji jugoslovanske popkulture.

Zbogom, Valter
Valter brani Sarajevo je največji jugoslovanski kultni film. Utrjeval je Živojinovićevo junaško podobo, in kot nemški oficir na koncu pove, je samo mesto Sarajevo pravzaprav Valter ("Das ist Walter"), mesto jugoslovanskih narodov, združenih v boju proti sovražniku. Posledično je bilo veliko Sarajevčanov razočaranih, da ni vsaj z besedo zaščitil Sarajeva, ko se je začelo bombardiranje mesta leta 1992.

Ko so spomladi leta 1992 Sarajevčani zborovali na ulicah v brezplodnem poskusu, da preprečijo širjenje vojne v Bosno, so to storili pod parolo "Vsi mi smo Valter". V mislih so imeli tistega filmskega Valterja, ki je bil veliko bolj znan od partizanskega komandanta Vladimirja Perića - Valterja, ki je filmskemu služil kot zgled. Sarajevčani so šli na ulice z jugoslovansko zastavo in slikami Tita; šli so z legendo Jugoslavije proti grenki resnici razpadajoče Jugoslavije. Kaj pa je v tem času počel Bata, veliki filmski varuh mesta? V Srbiji je snemal novi del popularne komične franšize in zastopal stranko Slobodana Miloševića v skupščini. To je bilo srce parajoče za tiste, in ni jih bilo malo, ki so Bata enačili z njegovo junaško partizansko podobo. Ko so ostrostrelci Radovana Karadžića 6. aprila streljali na množico v Sarajevo, so njihovi streli kruto razkrili jugoslovansko popkulturno iluzijo.

"V Bosni sem posnel veliko filmov," je pred nekaj leti Živojinović povedal nekemu hrvaškemu novinarju. "Ko sem izstopil iz hotela Evropa (v Sarajevu), so me ljudje pozdravljali s 'kje si, car?'. Potem ko sem med vojno snemal na Palah, so mi nekega dne rekli, da imam klic iz Sarajeva. Bil je neki človek, ki se ni predstavil. 'Kaj ti, Valter,' je vprašal. 'kaj delaš z njimi, p*der?' No, med tema dvema pozdravoma je bila vsa moja kariera, vse moje življenje." Lahko bi dodali, da sta med tema dvema pozdravoma vzpon in padec Jugoslavije.

Živojinović je povezan s podobo Jugoslavije bolj kot kateri koli drugi igralec. Upodobil je njeno karizmo, bahavost, nacionalistično in ideološko trdoglavost ter tudi genialnost. Znal je iz najmanjše vloge narediti lik, ki ostane v spominu. V melodrami Lutalica oziroma Potepuhinja (1987, Zoran Čalić) igra lastnika točilnice, ki je na skrivaj zaljubljen v barsko pevko. Ko se poroči z drugim, se zapre v točilnico in se kot dober balkanski (filmski) lastnik lokala obkroži z romskimi glasbeniki; s tihim glasom in cigareto v roki nam »Gazda Daca« razgrne svoje življenje. Govori o svojih letih strežbe po svetu, garanju, da bi si zgradil lokal, hišo, da bi imel streho nad glavo, o tem, kako je lovil ženske. »In na koncu nič,« reče s tihim, premišljajočim glasom. "Če bi lahko začel znova, bi zagotovo šel po drugi poti. Nekje sem naredil napako. J*bem ti to moje upravljanje." Vse to z ustnicami, ki jih stiska skupaj, da bi preprečil jok. Pred nami sta razkrivanje nekega življenja, sesuvanje neke življenjske iluzije - tako stvarno, kot da je ta človek izbral prav gledalca, da bo priča tej strašni epifaniji. To je velik umetnik na delu.

Andrej Gustinčič
Prijavi napako

Mnenje avtorja ne odraža stališča uredniške politike RTV Slovenija.
Komentarji
ata
# 13.06.2016 ob 19:15
Je bil "trmasto prisrcen" tudi, ko je lezel Milosevicu v rit in bil del njegove morilske propagande?
monsun
# 13.06.2016 ob 21:14
Dober rezimski igralec, drugace pa velika seljacina.
RJSlo
# 13.06.2016 ob 18:07
No ja. Če že, potem je bil Dragan Nikolić boljši igralec. Lahko se pa oba skrijeta pred Borisom Dvornikom.
seba goričan
# 13.06.2016 ob 18:18
Dvornik je res pred obema,tu ni dvoma
montenegrina
# 16.06.2016 ob 13:05
P.S. Zgodba se dogaja in je posneta v Črni Gori na Skadarskem jezeru :-)
montenegrina
# 16.06.2016 ob 13:04
alex, to bo pa črnogorski film Čudo nevidjeno iz leta 1984. V njem je v enih glavnih vlog na kratko zasijala tudi Slovenka Savina Geršak. Toplo priporočam tudi druge filme režiserja Živka Nikolića.
alex_l
# 14.06.2016 ob 17:28
A ve kdo mogoče, kako je naslov stare komedije, ko nekje v Bosni kopljejo predor iz jezera do morja, da bi izsušili jezero... vendar se inženir zmoti, morje je višje od jezera, voda v jezeru se na koncu dvigne... Mislim, da Bata igra pravoslavnega popa...
Sem gledal film, ko sem bil majhen, vendar nikakor ne najdem naslova...
Hik
# 14.06.2016 ob 00:38
Da povzamem zadnja dva: velika seljacina = PRAVI moski. Vse ostalo je Haso, nesreča, ata i 3pm.
fantasycamp
# 13.06.2016 ob 17:58
Tip moškega ki v današnji sissy left wing regressive družbi nima kaj iskati, obtožen bi bil ker ima preveč testosterona in jajc, ima preveč rad ženske in ne da veliko na politično korektnost...

Svaka ti čast Bata, bio si veliki, neka ti je laka zemlja...
alex_l
# 20.06.2016 ob 08:35
O super, sem že pogledal film na youtube-u. Bolj logično da se dogaja v Črni gori, ja... :-)
Hvala in lep pozdrav!
dejneseri
# 14.06.2016 ob 11:43
ah ti nesreca ti, omejenost nekaterih je brezmejna
Haso
# 13.06.2016 ob 18:28
Koga briga ta miloševičevec in sovražnik Slovencev. Samo čakam daj boste spet pogrevali poturico Steva Žigona.
Celjan27
# 13.06.2016 ob 21:50
Zadnji PRAVI moski
nesreča
# 13.06.2016 ob 19:15
Brez juge vam živeti ni, al kako??? Imamo dosti dobrih slovenskih igralcev, pa o njih pišite!
Andrej Gustinčič
link
Pred oskarji 2017: Všečnost in več
11
24. februar 2017 ob 14:20 Letošnji izbor filmov v tekmi za največjo ameriško filmsko nagrado je eden bogatejših in dragocenejših, ki smo jih lahko videli v zadnjih letih.
Več novic ...
Kazalo