Émilie Dequenne in Tahir Rahim z otroki. Foto:
Émilie Dequenne in Tahir Rahim z otroki. Foto:
Zgodba o mladi Francozinji Murielle, ki se poroči z Maročanom Mounirjem in se znajde v situaciji, veliko bolj komplicirani in peklenski, kot si je lahko predstavljala, ko se je vselila k njemu in njegovemu francoskemu očimu Andréju, gre po neizogibni in neizprosni poti do tragedije, ki je naznanjena že na začetku.
Murielle odkrije vse dimenzije Andréjeve moči: ne samo, da je posvojil Mounirja, da bi ta dobil dovoljenje za bivanje v Franciji, temveč se je poročil z Mounirjevo sestro, da bi tudi ona dobila dokumente, obenem pa išče ženo za Mounirjevega mlajšega brata iz istih razlogov.
»Razjezila si nas.«
Arestrup je strašna pojava: entiteta, ki kot da se je vrinila v kadre, v katerih bi morala biti le mlada družina.
Morda je najbolj pretresljiva prvina filma prav ta srep pogled na človeka, ki nima moči, da bi se uprl. Malo stvari je tako težko gledati kot sesuvanje nekega človeka.

Zgodba o mladi Francozinji Murielle, ki se poroči z Maročanom Mounirjem in se znajde v položaju, veliko bolj kompliciranem in peklenskem, kot si je lahko predstavljala, ko se je vselila k njemu in njegovemu francoskemu očimu Andréju, gre po neizogibni in neizprosni poti do tragedije, ki je nakazana že na začetku.

Najini otroci (À perdre la raison, 2012) se lahko interpretirajo na razne načine. Film lahko doživimo kot sliko žene, ki znori pod neusmiljenim pritiskom mizoginije, z drugimi besedami kot film o temni strani »moške solidarnosti«. Lahko ga doživimo tudi kot študijo moči, tako na osebni kot na simbolni ravni, moči, ki jo ima bogati Zahod nad arabskim svetom; tudi kot sliko nenaravnih, skoraj incestnih odnosov v družini. Najini otroci so psihološki portret propadanja ženske, ki se ne znajde v sovražnem moškem svetu.

To je film o patriarhalnem fanatizmu, ki zahteva od ženske, da rojeva ne glede na posledice; je film, v katerem besede »noseča sem« zvenijo kot smrtna kazen. Je tudi anatomija grozljivega zločina, ki se zgodi na koncu, čeprav bo gledalcu že v prvih minutah filma jasno, kam pelje zgodba.

Predvsem pa se zdi, da je Lafossov film popolno izdelan stroj za povzročanje nelagodja in strahu pri občinstvu. V svoji zmožnosti, da povzroči močan, neprijeten odziv pri gledalcu, tisti neprostovoljni zajem sape, je Joachim Lafosse podoben Alfredu Hitchcocku in Michaelu Hanekeju. Lafossov film obuja obe različici Hanekejevih Funny Games (1997 in 2007) s svojim neizogibnim tokom dogodkov in mankom preobrata, ki bi preprečil katastrofo.

Film se začne v bolnišnici. Mlada ženska, vsa iz sebe, sprašuje, ali bo pogreb, ne vemo čigav, v Maroku. Vidimo starejšega moškega, ki sedi na hodniku. Pride mlajši, raztresen mož, ki ga starejši objame. Vidimo štiri krste, ki jih natovorijo v letalo.

Rez odkrije ljubimca v strastnem objemu. Mlada ženska in mož iz bolnišnice. Začenja se zgodba, ki nam bo pojasnila, kako je prišlo do mučne situacije, ki smo jo videli na začetku. Sledijo kratko dvorjenje, poroka in potem neustavljiv niz otrok, vse pod sovražnim očesom Andréja, ki prezira ljubko, nasmejano Murielle in ji zameri, da je prišla med njega in Mounirja. »Ljubezen ni razlog, da se poročiš s prvo žensko, ki ti je fafala,« je nasvet, ki ga da svojem pastorku, ko mu ta pove, da bo se poročil.

Murielle (Émilie Dequenne, ki je leta 1997 odigrala glavno vlogo v filmu Rosetta bratov Jean-Pierra in Luca Dardenna) odkrije vse razsežnosti André jeve moči: ne samo, da je posvojil Mounirja, da bi ta dobil dovoljenje za bivanje v Franciji, poročil se je celo z Mounirjevo sestro, da bi tudi ona dobila dokumente, obenem pa išče ženo za Mounirjevega mlajšega brata iz istih razlogov. Starejši mož je tudi njihov družinski zdravnik. André počasi v družini marginalizira in izolira vse bolj zmedeno in nebogljeno Murielle. Mounir pa se vse bolj postavlja na njegovo stran, medtem ko Murielle začne drseti v obup in norost.

Mounirja in Andréja igrata Tahar Rahim in Niels Arestrup, ki sta odigrala podoben odnos v filmu Prerok (Un prophète) Jacquesa Audiarda leta 2009. Tam je Rahim mladi zbegani Arabec, ki ga pod svoje okrilje v zaporu vzame pošasten korziški gangster. Igra ga Arestrup. Le da v Preroku učenec na koncu pretenta svojega brutalnega nadomestnega očeta in sam postane gospodar. Rahimov Mounir pa je kot študija vazalstva. »To je še vedno njegova hiša, veš,« pove svoji ženi, ko se ta pritoži. Te besede izgovori naduto, na način, ki po eni strani izraža vso njegovo slabotnost in odvisnost od skrbnika, po drugi izraža gnev nad osebo, ki je šibkejša od njega.

Lafossov način ustvarjanja tesnobe je jasen od samega začetka in ni prav subtilen. Rez med krstami in prvim objemom ljubimcev, ki ga vidimo, je značilen primer. Ni se mogoče prepustiti čaru mlade ljubezni, saj smo tik pred prvim objemom videli krste. Ti zgodnji kadri, ki naznanijo tragedijo, mečejo senco čez ves film.

Režiser spremeni prvine, ki bi morale biti tolažilne, v vir groze. Prizor, v katerem André pomiri dojenčka, ki ga mati ne zmore utišati, je tesnoben, ker vemo, da predstavlja še en korak do Andréjevega minimiziranja njenega mesta v družini. Otroški jok postane grozljiva prvina, ki se vleče iz prizora v prizor. Arestrup je strašna pojava: entiteta, ki kot da se je vrinila v kadre, v katerih bi morala biti le mlada družina. Ko Murielle leži v bolnišnici z novim otrokom, Arestrupova masa dominira v kadru. Ko se mladi mož in žena igrata v bazenu, rez odkrije njegovo nezadovoljno figuro, ki sedi blizu.

Film pri gledalcu povzroča veliko občutkov in vsi so neprijetni. Murielle malo spominja na junakinje gotskih romanov, ki jih ljubezen ali zakon postavi v tesnobne situacije. Ampak v nasprotju s samostojnimi in iznajdljivimi junakinjami Charlotte Brontë je Murielle slabotna, zmedena in uboga. »Ali razumeš, kako se počutijo otroci, ko te vidijo takšno,« jo vpraša André . Ona kot odgovor ponuja le svoj nesrečen obraz. »Razjezila si nas,« ji pove mož in odstrani zadnji dvom o tem, na čigavi strani je on in koliko je ona osamljena.

V filmu je dolg prizor, v katerem gledamo, kako Murielle vozi. Že nekaj časa je le senca veselega dekleta iz prvih prizorov. Posluša popevko, v kateri Julien Clerc poje o tem, da ljubi ženske. Nekaj časa poje tudi ona, dokler se ne sesuje v solzah in mora ustaviti avto. Gledalec je v neprekinjenem posnetku soočen z njeno bolečino in le z njeno bolečino. Očitno je, da režiser z njo sočustvuje. Ne ponudi pa gledalcu junakinje, ki bi bila kos situaciji, v kateri se je znašla. Morda je najbolj pretresljiva prvina filma prav ta srep pogled na človeka, ki nima moči, da bi se uprl. Malo stvari je gledati tako težko kot sesuvanje nekega človeka.