Kolumne
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 4.1 od 47 glasov Ocenite to novico!
Kongresni trg
Kongresni trg je največji javni trg v Ljubljani in kot (sicer pomožno) prizorišče proslav ob dnevu državnosti tudi prizorišče simbolnega potrjevanja Slovenije kot demokratične in odprte države. zato ograde, ki jih postavljajo ob gala oziroma spektakelskih dogodkih v organizaciji Festivala Ljubljana, še toliko bolj motijo. Foto: BoBo
       Za Carmino Burano je bilo izdanih 964 vstopnic prve kategorije (39 €). Od tega je bilo 727 vabil. Prodanih je bilo tudi 683 stojišč. Skupaj je bilo izdanih 3127 vstopnic. Poleg tega je zunaj ograjenega prostora Carmini Burani prisluhnilo še okvirno 3000 ljudi. Za Rekviem je bilo izdanih 560 vstopnic prve kategorije (59 €) in 436 vstopnic druge kategorije (39 €). Skupaj je bilo izdanih 1980 vstopnic. Po naših ocenah si je na stojiščih koncert ogledalo 4000 ljudi. Pri Carmini Burani je bilo izdanih 77 akreditacij, pri Rekviemu pa 39. Brezplačnih vstopnic ni bilo, sponzorske vstopnice so del sponzorskih pogodb.       
 Festival Ljubljana
Kongresni trg
Letošnji Festival Ljubljana je odprl spektakel Carmina Burana skladatelja Carla Orffa. Foto: Miha Fras
       Zaprtje Parka Zvezda omogoča, da tudi socialno šibki in mimoidoči uživajo v vrhunski kulturi. Maestro Muti je sam izrazil željo, da bi Verdijev Rekviem izvedel na Kongresnem trgu in tako omogočil čim več ljubiteljicam in ljubiteljem kulture užitek v izjemnem koncertu. Zapora parka pa je tudi nekakšna zaščita pred hrupom za tiste, ki bodo kupili dražje vstopnice in sedeli na Kongresnem trgu.       
 Hermina Kovačič v članku Obiskovalci za ograjo: je vstopnina za "ograjene" javne površine rešitev?
Riccardo Muti
Veliki dirigent Riccardo Muti je izrazil željo, da bi lahko Verdijevemu Rekviemu prisluhnilo čim več ljudi. Verjetno smemo dvomiti, da v njegov 'koncept' javnega koncerta sodi ograjevanje javnega trga. Foto: Festival Ljubljana
       Arhitektura sama na sebi ni zločin, zločin pa so razmere, katerih nastanek ta arhitektura sproži.       
 Léopold Lambert
Zid na zahodnem Bregu
Zid, ki ga Izrael gradi med judovskim in palestinskim predelom države in ki naj bi bil na koncu dolg okoli 700 kilometrov, je poleg zidu med Mehiko in ZDA največji objekt, ki ga je možno označiti za simbol koncepta 'weaponized architecture' oziroma uporabe arhitekture kot sredstva v vodenju vojne ali v strategiji obrambe države. Foto: Boris Vasev
       Čisto vseeno mi je, za kakšno pot ob zidu se bodo odločili politiki – pomembno je le, da jaz lahko hodim z ene strani na drugo.       
 Brigadni general Šimon Naveh
Izraelski vojaki
Izraelska vojska že vrsto let spodbuja študij urbanizma, ki naj bi vojski omogočil uporabo mikrourbanih situacij v boju proti Palestincem. Cilj je poznavanje urbanih struktur, ki bi vojakom omogočilo 'nevidno' premikanje po urbanem tkivu. Foto: Boris Vasev

Dodaj v

(Verdijev) Rekviem za javni prostor in kaj ima izraelski koncept inverzne geometrije s tem

Po spektaklih Ljubljana Festivala na Kongresnem trgu
19. julij 2014 ob 06:29
Ljubljana - MMC RTV SLO

Naj na začetku pojasnim bistveno – zaračunavanje vstopnic za koncerte je seveda legitimno, celo več, nekaj najbolj normalnega. V tem drobnem zapisu gre za nekaj drugega in tudi zato, zakaj je pomemben razmah študija urbanizma med izraelskimi vojaki.

Moralo je biti julija 1991. Prvič po izbruhu desetdnevne vojne sem šla z mamo v center. Verjetno je bila sobota. Šli sva na trg; čez Kongresni trg. Prav s tem je povezan eden mojih najtrdnejših spominov na proces osamosvajanja Slovenije … Pravzaprav je tukaj potrebna korekcija. Ne vem, ali je to res spomin ali pa je pod vtisom spremljanja poznejših poročil o vojni na Balkanu 'prirejen' in lažni spomin. Torej spomin govori tako: na dnu Kongresnega trga stojijo trije unproforjevci ob nekem modrem oklepniku in na čeladah so imeli napisano UN. Ampak to v resnici ni bilo mogoče, saj so modre baretke mandat za nadzor razmer na Hrvaškem in v Bosni in Hercegovini dobile šele leta 1992, v Sloveniji pa jih sploh ni bilo. Morali so torej biti bodisi slovenski policisti bodisi – bolj verjetno, ker se spominjam, da so bili tujci opazovalci, ki jih je po podpisu Brionske deklaracije v Slovenijo poslala Evropska skupnost. Ampak ti niso bili modri … sladoledarji so jim menda pravili … zaradi belih oblačil in belih avtomobilov; ne pa oklepnikov. Torej huda zmeda …

Za potrebe tega zapisa je sicer vse to precej obrobno. Pomemben je emocionalni spomin, občutek, ki spremlja ta moj spomin; občutek, ki je najbolj povezan z mojo tedanjo obsesijo opazovanja vojaških letal in učenja prepoznavanja različnih tipov po zvoku njihovega motorja. In ta obsesija je bila pri mojih tedanjih še ne desetih letih povezana z velikim strahom pred temi istimi letali, z občutkom nemoči pred njimi. Z občutkom, da je nekaterim dovoljeno več. In ta isti občutek me spreleti, ko pomislim na 'neunproforjevce' v Kongresnem trgu …

In me je ponovno spreletel pred približno 20 dnevi. Tudi na Kongresnem trgu.

Pravi eksces pretiravanja bi bil, če bi se razglasila za redno poslušalko in oboževalko klasične glasbe. To nikakor nisem. Tudi nisem poznavalka. Obstajajo pa dela, ki so mi zares všeč. Verdijev Requiem med drugim. Tudi zaradi neke moje in s samo glasbo prav nič povezane romantične simpatije do dela, ki je posvečeno osebi, povezani z italijanskim gibanjem za združitev Italije oziroma Risorgimentom …

In tako sem se 7. julija po končanem delu odpravila na Kongresni trg. Nekaj čez osmo uro zvečer je bilo. Nisem zaprosila za akreditacijo in nisem kupila vstopnice. Niti nisem nameravala ostati do konca koncerta. Želela sem le malo poslušati izvedbo slavnega Riccarda Mutija. Pa je potem nisem. Zaradi … ograj. Ko sem namreč na Kongresni trg vstopila z Wolfove, torej ravno tam, kjer so pred 23 leti stali 'neunproforjevci', me je ob pogledu na z žičnato ograjo obdan celoten parkovni del Kongresnega trga spreletel tisti isti občutek nelagodja ob spoznanju, da smo tukaj mi in da so tam oni. Zato sem odšla. Zdelo se mi je namreč popolnoma nemogoče, da bi koncert spremljala izza ograje. In enako nemogoče se mi je zdelo, da bi kupila vstopnico za 'stojišče' oziroma za vstop v parkovni del in tako kot nekakšen privilegiran eksponat v relaciji do tistih zunaj ograde poslušala Rekviem.

S kolesom sem zaokrožila okoli Kongresnega trga in napredujoč navzgor po Vegovi opazovala prihajajoče. Želim se ogniti nesramnemu tonu kot tudi prehitrim sklepanjem; vendar sem v tistem trenutku pomislila, kdo od 'njih', od katerih so nekateri tako rekoč inventar 'ta pravih' družabnih dogodkov in ki obenem zagotovo ne spadajo med kakor koli socialno ogrožene, je iz strasti kupil vstopnico; poudarek je na kupil, in ne toliko na strasti …

Kot sem že čisto na začetku poudarila, nikakor se mi ne zdi problematično, da se za koncerte zahteva vstopnina; niti da se zahteva visoka vstopnina za dogodke, na katerih nastopajo zares velika imena svetovne umetnosti, kar Riccardo Muti nedvomno je. To se mi zdi več kot legitimno; zdi se mi normalno; je normalno. Problematične so druge stvari, predvsem tudi sprevračanje (po mojem mnenju) želja nastopajočih, pa kazanje popolnega prezira do javnega prostora kot vrednote in pa retorika organizatorjev o 'prinašanju kulture k ljudem', ki prav glede na Rekviem, še bolj pa na uvodni dogodek ljubljanskega festivala (Ljubljana Festivala) meji na neokusno demagogijo. Zakaj?

Ista izvedba Carmine Burane, kot je odprla letošnji Ljubljana Festival, je bila dan prej izvedena v Trstu; tudi na prostem, le da je bil tam ogled brezplačen. V Ljubljani je bilo za najdražje sedeže treba odšteti 39 evrov, 'stojišča' v parku so ocenili na 9 evrov. Cena je po mojem mnenju sicer povsem sprejemljiva, vendar se logika gradacije ljudi, zaradi česar sta se mi Requiem in Carmina Burana za visokimi ograjami in z varnostniki na vseh vhodih v park zdela kot nekakšna smešna novodobna parafraza kakšnih fevdalnih plemiških iger z nobleso znotraj in rajo na obrobju, kaže v politiki vstopnic.

Carmina Burana: 964 vstopnic prve kategorije, od tega 727 vabil
Če mora ljudstvo plačati, dasiravno skromno ceno 9 evrov, je na drugi strani nenavadno, da desetine in desetine izbrancev karto dobijo zastonj. Novinarske akreditacije – OK, medijski partnerji – tudi OK, sponzorji – se razume. Ampak podatek, ki mi ga je posredovala služba za odnose z javnostmi Festivala Ljubljana, je zanimiv: "Za Carmino Burano je bilo izdanih 964 vstopnic prve kategorije (39 €) – od tega je bilo 727 vabil. Prodanih je bilo tudi 683 stojišč. Skupaj je bilo izdanih 3127 vstopnic. Poleg tega je zunaj ograjenega prostora Carmini Burani prisluhnilo še okvirno 3000 ljudi."

Festival Ljubljana, ki prinaša kulturo med ljudi, več kot 700 ljudi izbere, da poslušajo spektakel na najboljših sedežih; sedijo za ograjo in postanejo del spektakla v spektaklu na javnem trgu; sedijo na odru v pogledu onih, ki so ostali zunaj. Že to, da je bilo za stojišča, kjer je zvok vsaj na robu enak tistemu tik za ograjo, le da je tam dosegljiv brezplačno, prodanih manj vstopnic, kot pa je bilo izbranih prejemnikov najboljših kart, in pa to, da je za ograjo Carmino Burani poslušalo več kot štirikrat toliko ljudi, kot jih je bilo pripravljenih zakupiti stojišče, bi bilo lahko smernica organizatorjem pri naslednjih dogodkih.

Preprosto je vsaj neestetsko videti vse skupaj. Če želite kulturo vnesti med ljudi, potem, kot v Trstu, odprite trg in v tem primeru tudi izbranci na sedežih, ki bodo le sedeči del zadovoljne množice, ne bodo (v mnogo primerih gotovo po krivici) izpadli kot jara gospoda in vzvišena elita za ograjo. Elitizem oziroma organizacija elitnih dogodkov v Cankarjevem domu ali v Križankah ne moti, moti pa vzpostavljanje nekakšne gentrifikacijske situacije na pravzaprav osrednjem javnem trgu v Ljubljani.

Žičnata ograja kot zaščita pred hrupom
V tem pogledu se mi zdi posebej problematična tudi izjava predstavnice Festivala Ljubljana, ki smo jo že objavili v nedavnem članku na podobno temo: "Zaprtje Parka Zvezda omogoča, da tudi socialno šibki in mimoidoči uživajo v vrhunski kulturi. Maestro Muti je sam izrazil željo, da bi Verdijev Rekviem izvedel na Kongresnem trgu in tako omogočil čim večjemu številu ljubiteljic in ljubiteljev kulture užitek v izjemnem koncertu. Zapora parka pa je tudi nekakšna zaščita pred hrupom za tiste, ki bodo kupili dražje vstopnice in sedeli na Kongresnem trgu."Kako je lahko bolj luknjava kot ne ograja iz žice zaščita pred hrupom, jaz ne vem; osnovno poznavanje valovanja zvoka, v ključno z lomljenjem zvočnih valov in posledičnim nastajanjem interferenčnih valov in podobnih pojavov, mi tega ne razkriva … In maestro Muti zagotovo ni predvideval (to je moja domneva), da bi lahko njegova želja, da bi omogočil užitek v Verdijevi glasbi čim več ljudem, vključevala neokusne ograde in razdeljevanje ljudi na tiste, ki so (stojijo) noter, in tiste, ki so (stojijo) zunaj; meter vstran.

Pri Rekviemu vabil sicer ni bilo. Podelili pa so 39 novinarskih akreditacij (za Carmino Burano 77). Število sponzorskih vstopnic je poslovna skrivnost in ugibanja si tukaj tudi jaz nikakor ne morem privoščiti. In – seveda – tudi sponzorske vstopnice so legitimne in tudi to, da so to vstopnice za najboljše sedeže, za katere je bilo v primeru Rekviema treba odšteti 59 evrov (izdanih je bilo 560 vstopnic). Rekviemu je sicer po podatkih oziroma oceni Festivala Ljubljana na stojiščih prisluhnilo okoli 4.000 ljudi (ta številka – predvidevam – vključuje tako plačljiva stojišča 'noter' in brezplačna 'zunaj'). Prav ta očitno mnogostotera množica za ograji pa je po mojem mnenju Verdijev Rekviem spremenila v Rekviem za javni prostor, s katerim se tudi v našem mestu ravna vedno bolj malomarno, ekskluzivistično in nedemokratično.

Inverzna geometrija in urbana strategija izraelskih vojaških sil
Naj si namesto sklepa privoščim še drobno zastranitev, ki osvetli ali pa vsaj na še en način nakaže problematičnost postavljanja 'zidov' v javnem prostoru in njihovo mikropolitično vlogo. K odločitvi za ta ekskurz me je spodbudila trenutna vojna v Izraelu. Prav izraelska vojska, ki že vrsto let med svojimi člani spodbuja študij urbanizma (sijajno knjigo o tem je napisal Eyal Weizman: Hollow Land: Israel's Architecture of Occupation), je kot enega od načinov stalnega boja proti Palestincem razvila strategijo 'inverzne geometrije'. Pojem je brigadni general Aviv Kočani po napadu na mesto Nablus leta 2002 opredelil kot "reorganizacijo urbane sintakse preko vrste mikrotaktičnih akcij".

In če je ena plat taktike permanentnega boja izraelske vojske proti Palestincem 'nevidna' penetracija njihovih naselij, je druga plat strategija ograjevanja, seveda monumentalno manifestirana v velikem zidu na Zahodnem bregu, ki naj bi bil po koncu gradnje dolg kar 700 kilometrov. Kot v članku Invasion of Gaza: Architecture's Violence at Work v svojem blogu The Funambulist – Bodies, Design and Politics piše francoski arhitekt Léopold Lambert, stoji zid na Zahodnem bregu v tradiciji vzpostavljanja ideoloških spektaklov groze, kakršni so bile na primer starorimske gladiatorske igre. To vsaj posredno potrjujejo skupine Izraelcev, ki si ponoči na hribe ob meji z Gazo prinesejo stole in pokovko in vsakič, ko zagledajo eksplozijo bombe v daljavi, vzklikajo kot ljudstvo na tribunah amfiteatra v trenutku, ko lev odgrizne glavo gladiatorju (če smo malo klišejski in v tem še pretiravamo …).

Na to, da izraelska vojska izrablja 'demonstrativno in politično moč' zidov, namiguje tudi izjava brigadnega generala Šimona Naveha o gradnji zidu: "Čisto vseeno mi je, za kakšno pot ob zidu se bodo odločili politiki – pomembno je le, da jaz lahko hodim z ene strani na drugo." Kolikšen pomen strateškim potencialom manipulacij z (javnim) urbanim prostorom namenja izraelska vojska, pa potrjuje tudi to, da je prav tako Naveh omenil, da izraelska vojska interpretira koncepte prostora, ki sta jih razvijala francoska filozofa Deleuze in Guattari. S tem ekskurzom želim le na drug način in naslonitve na dogajanje v seveda neprimerljivo bolj zaostrenih in drastičnih razmerah, kot je ljubljanski Kongresni trg opozoriti, da ima postavljanje 'militarizirane arhitekture' (če je tako mogoče prevesti izraz weaponized architecture) močno ideološko-politično konotacijo; tudi če ta ni v izhodišču načrtovana. Oziroma kot z oziroma na razmere v Gazi zapiše Lambert: "Arhitektura sama na sebi ni zločin, zločin pa so razmere, katerih nastanek ta arhitektura sproži."

Polona Balantič
Prijavi napako

Mnenje avtorja ne odraža stališča uredniške politike RTV Slovenija.
Komentarji
KovacevaKobila
# 19.07.2014 ob 15:00
Ne vem, kaj je bilo v mojem zapisu tako problematičnega, da si je zaslužil izbris. V upanju, da bo tokrat preživel cenzuro poskušam še v drugo:

V teh ograjah ni ničesar "logičnega".

Če je razumljivo, da so sponzorji deležni 700 zastonj vstopnic, se je potrebno vprašati, zakaj tudi davkoplačevalci RS niso deležni 700 zastonj vstopnic? Kolikor vem, je namreč Festival Ljubljana izdatno subvencioniran s strani države in mestne občine.

Imamo shizofreno situacijo, ko se enim sponzorjem dvakrat vleče denar iz žepa, druge pa se obmetava z nesmiselnimi, pretiranimi privilegiji. Odločitve organizatorjev je pač težko drugače interpretirati, kot da davkoplačevalcem ni potrebno izkazovati hvaležnosti za njihov prispevek k uresničitvi dodgodka, medtem ko je treba podjetja nositi po rokah. Zakaj točno je javni denar samoumeven, denar zasebnikov pa ne?
ZeK
# 19.07.2014 ob 14:30
odličen zapis!
Tine Maza
# 19.07.2014 ob 09:26
Morda je bila analogija z izraelskim zidom res 'over the top', ampak sporočilo je močno. Kako si naša 'elita' predstavlja približevanje vrhunske klasične glasbe 'masam' je naravnost bizarno...
hizli tren
# 19.07.2014 ob 08:49
zapora celotnega JAVNEGA kongresnega trga ob koncertu je bila prava sramota !
Rockos
# 19.07.2014 ob 11:45
Ključno stvar pri pobiranju vstopnine je avtorica seveda pozabila napisati.

Vstopnina za stojišče se je pobirala do 21h ure po 9 EUR. Potem pa so organizatorji in redarji dobili ukaz: "odprite vsa vrata in ljudi spustite brezplačno na trg do ograje, ki jih ločuje pred sedišči."

Ups! Kaj pa sedaj s tistimi nekaj sto obiskovalci, ki so že kupili vstopnice za stojišča? Seveda so se nagnetli takoj na vhod in zahtevali denar nazaj, prijazna gospodična, ki je vstopnice računa na enem od vhodov, pa je blagajno takoj zaprla in ob spremstvu redarjev oddrvela iz prizorišča, rekoč "dogovorite se na festivalu Ljubljana".

Tam so na elektronsko pošto takoj odgovorili in obljubili, da bodo vrnili denar, gotovo pa ne tudi stroškov, da bodo ljudje prišli na blagajno Križank denar dvignit. In spet smo pri delitvah, pri izjemno slabi organizaciji, pri katastrofalni prodaji vstopnic, pri even makingu za politike, itd... Ampak to je realnost naše organizacije in naše mestne in državne politike.

Beda in blišč torej ostajata. Beda v glavah slovenske levice in blišč v oblačilih, vzvišenosti prihoda in medsebojnih vabilih na dogodke, ki jih pač financirajo drugi, da mi in naši lepo imamo. Hvala raja, da smo se na vaš račun še enkrat več lepo imeli! Hvala za 75% podporo na volitvah, da bo tako še dolgo ostalo! Za domovino, s Tit... al kako že gre.

Karavana gre dalje, pri nas pa še psi ne lajajo več.
ZeK
# 19.07.2014 ob 15:05
KovacevaKobila

tudi sam sem zgrožen, da so ti izbrisali odličen komentar!
kulturno in argumentirano predstavljeno stališče.
daryankoff
# 19.07.2014 ob 08:51
Vsa čast, da ste našli povezavo med ogrado na Kongresnim trgom in izraelskim zidom.
ZeK
# 19.07.2014 ob 14:33
zadnjih 10 let:

27.405.475,55€ (vir supervizor).
kapu
# 19.07.2014 ob 08:08
Huda zmeda res! Tole je pa bla droga.
R.O.G. Skatepark
# 21.07.2014 ob 11:10
Edina večna je sprememba in tu gre, če se le da, le na bolje :) Sicer pa razumem, kompleks je velik, idej je ogromno, pride do trenj...temu rečem clash titanov.

ZeK power on. Sej ne vem, ste še aktivni?
ZeK
# 19.07.2014 ob 20:01
R.O.G. Skatepark

z rogom imam izkušnje kot ustvarjalec in kot obiskovalec.
iz razlogov, ki jih v dobro skupnosti, ki tam deluje, ne bi želel navajati javno, me v rogu že nekaj časa ni bilo.
srečno pa seveda še naprej vsem srčnim.
R.O.G. Skatepark
# 19.07.2014 ob 15:56
Ready to accept a challenge, ZeK? ;)

ZeK
# 19.07.2014 ob 15:19
R.O.G. Skatepark

že dolgo nič več.
R.O.G. Skatepark
# 19.07.2014 ob 15:06
Pridite raje v Roga, tam vse deluje na prostovoljni prispevek in...no ja, deluje.
uiophjk
# 19.07.2014 ob 09:23
Še kakšnega Quassama naj izstreli med poslušalce, pa bo analogija z izraelskim zidom popolna.
tootoo
# 19.07.2014 ob 08:38
CD, seveda. :)
MIRNČAN
# 19.07.2014 ob 12:40
Na žalost je tole čisto zgrešeno razmišljanje. Verdijev rekvijem z Muttijem je taka kvaliteta za katero v tujini dajo brez težav 100 evrov. Mi ne spoštujemo take glasbe zato bi jo radibslišalibzastonj.
tootoo
# 19.07.2014 ob 12:18
Da padeš dol. 1. Ricardo Mutti ne pride zastonj. 2. Marsikaj se organizira na javnih prostorih, pa se tudi marsikaj zaracunava (recimo startnine na raznoraznih maratonih ipd), pa to nikogar ne moti. 3. Kdor brije norca iz gospodične na blagajni, ki pač sama ne more odločati o vračanju denarja, je malo skregan z realnostjo. Šmorn z odpiranjem parka pozneje so spekli organizatorji, ki se tu res niso izkazali kot najbolj premišljeni, torej je treba pritožbe nasloviti nanje. 4. Žal ima vrhunska klasična glasba svojo ceno. Mutti pač ne pride zastonj. V tem smislu je rantanje na temo približevanja vrhunske klasike pač malo mimo.
tootoo
# 19.07.2014 ob 08:35
Nekdo ima očitno malo preveč takih in drugačnih travm. Kako pa naj bi pobirali vstopnino, ne da bi ogradili prostor? Sploh se mi pa zdi smešno tole nabijanje. "Malo sem samo hotela poslušati." Me zanima, če bi lahko recimo jaz šla s tem argumentom malo brezplačno prisluhniti Jevgeniju Kissinu v CK. Ker v Muttijevem primeru so ograje kot zidovi CK. Mogoče bi avtorico manj zmotilo, če bi zagonili primerno vsoto za ograditev z rožicami?
Kazalo