Po uradni evidenci za prvega videasta velja Nam June Paik. Ta se je konec šestdesetih kot prvi poigral s televizijsko sliko. Menda je sicer že leta '65 Andy Warhol hodil okoli z nekakšnim port-o-pakom. Je bil torej Andy prvi? Kdo ve.

Kako bi video lahko bil žanr? Nam June Paik je bil sicer šolan pianist. V Nemčiji se je družil s skladateljem Stockhausnom. Stockhausen velja za utemeljitelja elektronske glasbe. Ste že povezali? Tako kot Stockhausen velja za tistega, ki je prvi manipuliral z elektronsko generiranim zvokom, velja Nam June Paik za tistega, ki je prvi manipuliral z elektronsko generirano sliko. Vzporednica je popolna.

In če peljemo tole linijo še naprej, kaj dobimo? Obstajajo elektronski žanri v zvočnih umetnostih in obstajajo elektronski žanri v vizualnih umetnostih. Žanri! Torej video ni medij.

Video je imel svoje otroštvo v sedemdesetih, ko je bila tehnologija strašno štorasta. Imel je svoje raziskovalno obdobje v osemdesetih, ko je tehnologija napredovala do točke, ko se je dalo znotraj elektronske slike razmišljati, poskušati. Že na začetku devetdesetih je bilo tega konec. Potencial, ki ga je imel video kot medij, se je iztrošil. Vpeli so ga v instalacije. Hja, morda je bilo prav na tej točki spet očitno, da video ni medij.

In če bi naredili nekakšno sintezo, bi morali reči, da se je video razvijal v treh smereh. Prvo smer zastopajo videasti, ki (še vedno) raziskujejo njegov jezik in možnosti, ki jih video ponuja. Druga smer je komercialni video. Govorimo o videu, s katerim opremljajo produkcijo popularne glasbe. Ali nasploh televizijsko produkcijo. Ja, lahko rečemo, da je video postal jezik televizije in nasprotno. Tretjo smer lahko opazujemo na velikih razstavah sodobne umetnosti. Tu vidimo video, ki se uporablja za dokumentiranje. Po domače: nekdo nekaj počne, nekdo drug pa to snema.

Ljudje, ki se z videom še vedno ukvarjajo raziskovalno, so v izraziti manjšini. Eden teh je v Sloveniji Miha Vipotnik. Že pred leti je precej presenetil s postavitvijo v takrat še Mali galeriji v Ljubljani. Prostor je napolnil z gibljivimi in statičnimi slikami in lučjo in vse skupaj povezal v nekakšno mrežo. Potem je prostor zaklenil in na zunanja okna namestil leče, s katerimi je bilo mogoče videti noter. Učinek je bil osupljiv, totalna tujost, optična gostota.

Zdaj je velik del tega načina razmišljanja prenesel v promocijski video Slovenskega etnografskega muzeja. Poglejte si Čas alikvotnih delcev!