Prva je privatizacija. Že prodaja Žita je v javnosti sprožila močnejši nemir, odločitev okoli Telekoma pa bo za pri tem neenotno koalicijo v vsakem primeru eksplozivna, sploh če bodo ostale nerazčiščene zadeve okoli podmiznih dogovarjanj Cinvena in Deutsche Telekoma.

Na standardne okope se je medtem že postavil Karl Erjavec, in to tudi pri tej vladi postavlja isto vprašanje kot pri vseh, v katerih je kraljeval upokojenski prvak: kdo je tu v resnici šef? Jeseni bosta na mizi proračuna za leto 2016 in 2017, s tem pa tudi vprašanja o tem, kje in koliko še varčevati. Kar prinaša tudi konflikte s socialnimi partnerji. In seveda s premierjem v senci Erjavcem.

Cerarjev položaj nekoliko krepi dejstvo, da se mora opozicijski vodja Janša po zanj ugodni ustavni patrijski odločitvi ukvarjati z naslednjimi preiskavami. Z njim povezane napetosti na desnici nevtralizirajo možnosti za širšo alternativo. Sreča (v nesreči) Mira Cerarja je še, da ima v koaliciji še stranke, ki zunaj vlade ne morejo preživeti.

Aktualno fronto z zdravniki pred stavko pa politiki na prvo žogo mehča primer Radan, ki usmerja pozornost na še eno pandorino skrinjico erozije podsistemov v državi. Tokrat zdravstvenega, v katerem je ljubljanski UKC realna in simbolna glava, država v malem in zato njena povedna ilustracija. Ministrica zahteva glave. Tudi zato, ker je to lažje, kot pa ugotoviti, da je Radan le simptom širše bolezni sistema in nato sprožiti proces sprememb. Nobena politika do zdaj z napakami, netransparentno igro velikih interesov, korupcijo in nedotakljivimi kastami v zdravstvu ni upala v vojno, kaj šele, da bi tam pognala čistilni servis.

A če se narodu spet zdi, da res nič ne funkcionira, na sceno stopi naš vrhovni poveljnik. Ko se Borut Pahor ob maturantski četvorki pred mladino v mikrofon reži z besedami "Ajde, miška mala, greva, to mi deli'", postane jasno, da stvari v našem malem cirkusu niso tako hude - da ne bi mogle biti še hujše. In da živi predsednik čisto mirno - odklopljen od realnosti.