Istočasno premier krepi kabinet, za državnega sekretarja je pripeljal spornega nekdanjega prvega nadzornika NLB-ja Antona Žuniča, tja se seli dosedanji generalni sekretar SMC-ja Erik Kopač. Če zgoščevanje interpelacij kaže na dvig predvolilnih obratov v opoziciji, pa vladni premiki izrisujejo fronte, okoli katerih bodo tekli ključni politični konflikti.

Na dnevni red prihaja potencialno najbolj eksplozivna prodaja – NLB. Poleg lobijskih spopadov v SDH-ju in slabi banki je ta ključna za obvladovanje zadnje faze privatizacije. Druga, še veliko pomembnejša fronta so vprašanja množičnih migracij, medkulturnega in mednacionalnega dialoga, varnosti, politične umestitve države znotraj geopolitičnih premikov, kot jih ni bilo od padca berlinskega zidu. Če je bankrot Lehman Brothersa stresel kapitalistični sistem, so vojna v Siriji, z njo povezane napetosti in seveda begunski val začeli dramatično preoblikovanje politične, obrambne, varnostne, pa čisto življenjske realnosti, posledično tudi rehabilitacijo populizma, ki spretno druži nacionalistično in socialistično demagogijo.

In mi? Ob globalni finančni krizi smo bili država brez razvojnega koncepta, vizije, tudi dovolj verodostojnih, prepričljivih političnih liderjev. In v nove krizne spirale, se zdi, vstopamo podobno. Kot pravzaprav EU v celoti. Kot skupnost, ki nima realnega načrta za plovbo v viharju nepovratnih, tektonskih družbeno-ekonomsko-političnih transformacij, nismo plejerji, ampak le statisti, ki jih zanaša sam in tja na šahovnici, kot jo preurejajo nove geopolitične silnice. Te svet spreminjajo v polje militantnih avtoritarnih režimov. Nas zaposlujejo lokalne zgodbe: privatizacija, nedelujoči državni podsistemi, zdravstvena reforma in tako dalje. Te niso nepomembne, nasprotno, a kažejo, kje se je, medtem ko se zadnje desetletje svet nepovratno spreminja, pri nas ustavil čas. In čemu se bomo čez leta spet spraševali, zakaj v odločilnih momentih nismo nič prav razumeli.