V prvem letu je iz vlade odšlo pet ministrov, nekateri tudi zaradi manjših prekrškov. V primeru Dušana Mramorja pa je pretehtala učinkovitost nad moralo, celo nad zakonom. Očitno brez zdajšnjega finančnega ministra ne bi prav dolgo preživela niti vlada.

Med ključnimi razlogi, zakaj želi predsednik za vsako ceno obdržati v ekipi Dušana Mramorja, je še vedno tudi strah pred odzivi Bruslja in finančnih trgov. Cerar je večkrat poudaril, da je finančni minister spoštovan v tujini. Če je imel premier na politični tehtnici odziv domače javnosti, v kateri so se v zadnjih mesecih kopičili pozivi k odstopu Mramorja in na drugi strani priznanja iz Bruslja in Berlina, je zdaj jasno, kateri strani je dal večjo težo. Vendar ga zato tudi ne bi smelo presenetiti, če bo razumevanja za poteze vlade doma še manj kot doslej.

Minister je kljub seriji napak politično preživel, a sence spornih odločitev se ne bo znebil tako zlahka. Kaže, da so namigi o rekonstrukciji vlade zdaj dokončno pokopani, da pa se stopnjujejo spori v koaliciji, zlasti med največjo in najmanjšo stranko. Premier, ki po novem sporoča, da »ne jamra, ampak išče rešitve« in ki zagotavlja, da vlada ne bo padla, je očitno tudi v zadnji aferi našel prstne odtise političnih zaveznikov.

Kar pa vendarle ni opravičilo za to, da so se znova zabrisale meje med prav in narobe. Minister bo vrnil tisoče evrov nezasluženega dodatka, toda politična cena, ki jo bo zato na koncu plačal predsednik vlade s svojo stranko, utegne biti mnogo, mnogo višja.