Čeprav je zaslišana že velika večina prihodnjih članov Evropske komisije pod vodstvom Jean-Clauda Junckerja, imamo še vedno ogromno neznank, na katere odgovorov ne bo na zaslišanjih, temveč jih bomo izvedeli šele v prihodnjih dneh, ko se bodo končale te triurne seanse. Ki bi lahko bile tudi krajše, saj se v skorajda vseh primerih dogaja, da se dejansko vse bistveno razkrije in odkrije že v prvi uri, morda malček več. Potem pa se še pogreva in na novo loteva nedvomno (ta beseda lahko vsaj delno poudari tudi cinizem) najbolj izpostavljenih tem, čeprav je bilo poslušalcu že pri prvem odgovoru jasno, da se prihodnji komisar ali komisarka ne bo spustil/a v globlje razpredanje o neki temi.

V teh dneh se v Bruslju govori marsikaj. Češ da so zaslišanja ključna. Kdo bo padel in kdo se bo obdržal? Kako bo z Alenko Bratušek? Stališče je odvisno od tega, koga vprašate in kaj ima tista oseba za bregom.

Evropski parlament ima novih pet minut pozornosti. To je na neki način bistvo te zgodbe. In ne me razumeti napak. Ne odrekam jim teh pet minut, prav tako menim, da so njihova zaslišanja vsebinsko relevantna. A kljub pozivom, naj se poslanci zavedajo, da gre za zaslišanje prihodnjih komisarjev, je očitno, da gre tudi za zaslišanje poslancev. Saj razumete, za tistega, ki sprašuje, in ne toliko za tistega, ki odgovarja. Če pustimo ta del zgodbe ob strani, potem naletimo na novo raven razprave, ki se dotika predvsem vprašanj, kdo je s kom v stranki, kdo je v preteklosti kaj rekel in koga se bodo krepkeje lotili.

Za tiste, ki smo bliže tej bruseljski zgodbi, temu mehurčku v osrčju Evropske unije, prav tako za zainteresirano javnost, so številni poudarki s številnih področij dela morda celo zanimivi, saj dajejo nekakšen splošen vtis o tem, kako naj bi delovala prihodnja Junckerjeva četica komisarjev. Vsebinsko. Ne glede na to, da skušajo kandidati za komisarje na neki način med zaslišanji predvsem ustreči pričakovanjem parlamentarcev. Navsezadnje, ko bodo na sestankih v komisiji odločali, tega ne bodo počeli sami, zato je sorazmerno težko dati neki enoznačen odgovor na izrazito podrobna vprašanja. Razen če o tem že tako ni splošnega stališča. Resnici na ljubo, lahko zares pričakujemo od ljudi, da bodo v treh tednih postali strokovnjaki na nekem področju? Sam postopek je pač tak. Ali je dober ali slab, je drugo vprašanje. Za zdaj na primer še nimamo odgovora na to, kako dejansko bo delovala ta komisija, ki si jo je Juncker zamislil kot projektno, z nekakšnimi superkomisarji na podpredsedniških mestih, medtem ko sami komisarji razlagajo, da gre bolj za organigram kot za resnično delitev pristojnosti, češ vsi kolegi so enaki. Potem se seveda postavi vprašanje, zakaj bi torej ta komisija delovala drugače kot prejšnja.

Eden ključnih odgovorov doslej je bil, da je tokrat drugače. In v tem pogledu je drugačna tudi prizma odločanja o komisarskih kandidatih. V Evropskem parlamentu trenutno vlada nekakšna koalicijska pogodba o nenapadanju med Evropsko ljudsko stranko, socialisti in občasno ter pogojno liberalci. Sklenjena je bila pred evropskimi volitvami, predvsem osredotočena okrog skupnega sovražnika, če mu lahko tako rečem, evroskepticizma in vzpona skeptičnih strank tako z leve kot z desne. Ta proevropska koalicija, kot jo radi imenujejo, je na čelo Evropske komisije pripeljala Jean-Clauda Junckerja, na vrh Evropskega parlamenta pa Martina Schulza. Juncker je pred Schulzev parlament prinesel tak seznam komisarskih kandidatk in kandidatov, kot ga imajo pred sabo. Politične skupine so si dejansko začele nagajati, napadati člane druge politične skupine. Saj veste, naši so vedno dobri. A za zdaj še ni jasno, kako daleč so politične skupine pripravljene iti. Kmalu, mar ne?

Marsikdo v tem obdobju, nemara pa boste tako menili tudi ob prebiranju besedila zgoraj, opleta z besedami Williama Shakespearja. Veliko hrupa za nič. Povsem mogoče.