Oglas
Zgodovinski roman, s katerim si je Jean-Christoph Rufin leta 1997 prislužil tudi Goncourtovo nagrado za prvi roman, vsebuje vse ključne prvine dobrega poletnega branja: v središču dogajanja je pogumni in pustolovščin željni, a vendar rahločutni moški, čigar največji izziv je osvojitev izbranke njegovega srca. Pa ne zato, ker ga ta ne bi ljubila, ampak zato, ker ju ločujejo v 17. stoletju trdno zasidrane družbene konvencije, ki prepovedujejo 'mešanje' družbenih razredov. Posebna kakovost romana pa je tudi njegova dolžina. Več kot 600 strani namreč zagotavlja, da za kratkočasenje ob romanu, ki se kljub zajetnosti ne vleče, niste prehitro prikrajšani.
Zmoti ga pismo, v katerem mu njegov neposredni nadrejeni naloži pravo diplomatsko delo. Vase hudo negotovi de Maillet se ne razveseli prekinitve monotonega življenja. Še bolj se poti; grozi mu bolezen, vrti se mu, zdi se mu, da je portret iz trenutka v trenutek grši ... Ta odlomek je dovolj, da spoznamo de Mailleta, ki se seveda ne namerava sam lotiti pohoda v nevarno kraljestvo Abesincev, kjer 'odstranijo' vsakega katolika. Nalogo zaupa tistemu, 'ki ga ni škoda', čednemu Jean-Baptistu Poncetu, ki brez diplome, torej nezakonito, opravlja poklic zdravnika. Še huje, zatreska se v de Mailletovo hčer, ki ji skrbni oče seveda nameni precej bolj uglednega snubca, kot je preprosti Francoz brez vsakega porekla sploh.
Iskrivo in prav nič dolgovezno popisan pohod po puščavi razblini marsikatero zmotno predstavo o Sahari kot o neskončnem in praznem peščenem morju – Poncetova karavana, ki jo med drugim sestavljajo prebrisani arabski trgovec, Poncetov poslovni partner prav tako 'nezakoniti' apotekar Juremi in trpljenju zavezani jezuit, naleti na poti do Abesinije na živopisne oaze in celo kraljestva. Še bolj zanimivo pa je prebiranje poglavij o abesinskem kraljestvu, o katerem le redkokdo kaj ve, bila pa je to dolga stoletja eno najbolj cvetočih državnih tvorb afriške celine.
Poncet kot pravi junak nevarno misijo seveda uspešno opravi, zaplete pa se doma, kjer za zaplete ponovno poskrbijo sprijena narava 'civiliziranih' Francozov in Turkov ter politične spletke, v katerih več kot voljno sodelujejo različni cerkveni redovi. Več naj ostane skrivnost. Naj le še zapišem, da Abesinec ni le pustolovščina, obarvana z romantiko; je pravi zgodovinski roman, ki sledi zgodovinsko izpričanim dejstvom, in obenem tudi izkaz Rufinove mojstrskosti v 'risanju' zanimivih in kompleksnih – četudi še vedno karikiranih – značajev.
Polona Balantič
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje