Poskušajo se znajti vsak po svoje, občutek imajo, da jih je novi sistem postavil pred izzive, na katere nimajo odgovorov, saj jim zlepa ne uspe priti na zeleno vejo. Pretikajo se od poraza do poraza, prepričani o končni zmagi. Že v prvencu je Predinov zaščitni znak postal prvoosebnost, ki je blago posmehljiva do vseh vpletenih. Gre za dobrohoten humor, ki se napaja iz razlike med pomočenostjo oseb v njim nerazumljive situacije in nekoliko odmaknjeno pripovedno instanco.
Drugi roman Učiteljice, govori o zagatah z odraščanjem iz obrnjene perspektive. Pripovedovalec je tokrat učitelj, razpet med pričakovanja zbornice in nemogoča vprašanja učencev, poleg tega pa še literarni fantast in sanjač o pisateljski slavi.

V sedmih letih od prvenca in Učiteljic, obvoda v drobovino šolskega sistema in odtujenosti vzgojnih idealov, se je marsikaj spremenilo. Najprej menjava generacij; prej mu je mama govorila, da bodo finančno zadihali in so potem naredili vse, da bi se to zgodilo, a se ni. Danes to sam obljublja svojemu otroku, ko ga deponira pri materi in gre na pogovor za službo, čeprav z lažnim upanjem. Prihodnost d.o.o. se začne precej črnogledo; prijateljem, ki so se udeležili mariborskih protestov, grozi zapor. Sina, ki je tik pred puberteto, mu zaradi njegove brezposelnosti želijo vzeti socialne službe. Vse skupaj rešuje pripovedovalčeva mama z vedeževanjem, zato se pripovedovalec v stiski oprime tega; napovedovanje prihodnosti stranke toliko bolj potrebujejo, kolikor je sedanjost brezupna. S pomočjo klape odprejo vedeževalnico na črno in ob tem duhovito poskrbijo, da se nekatere od prerokb tudi uresničijo; odigrajo naključja, malo z manipulantskimi nameni za promocijo firme, malo pa tudi v družbeno dobro, kadar gre za stikanje osamljenih src.
Seveda se takoj vmeša mafija, oni pač služijo s prisesavanjem na vse pollegalne zaslužke. Opraviti imamo tudi z duhovitim prepoznavanjem očeta in sina; in tisto, kar mu ves čas grozi, namreč duh umrle žene ob belem dnevu in v treznosti, se počasi umika novi ljubezni. Na koncu namreč ugotovijo, da so prerokovali brez ključne karte v nizu, brez podobe Ljubezni.
Predinovemu pisanju se pozna, da je vezano na Maribor, mesto heroj. Maribor, ki je precej pred Ljubljano, a ne zaradi morebitnega gospodarskega okrevanja ali novih delovnih mest, nasprotno; pred prestolnico je v napredujočem razsulu gospodarstva, po razpasenosti korupcije in po nezavidljivem položaju mladih. To, da je pripovedovalec oče samohranilec, daje pisanju sentimentalno noto in ob večni eksistencialni stiski podčrtuje še eksistenčno. Zaostruje situacijo, saj se nenadoma pojavijo potrebe otrok, ki so bolj zavezujoče kot lastne. Zdi se, da bo življenje, ki je komaj znosno, z odvzemom otroka postalo dokončno zavoženo in da bo krivda protagonista izmaličila, mu poškodovala samospoštovanje in posegla v samopodobo. Da bo postal eden izmed šankistov, da se bo svoboda prelila v svobodo do samodestruktivnosti; že primorski kritični romantik Franjo Frančič je bife imenoval začasno osvobojeno ozemlje.
Vendar ne; druščina, ki marsikatero ušpiči in je njeno benigno in zabavno prikrajanje prihodnosti drugih samo način družbenega delovanja, vzame stvari v svoje roke. S protesti za kolege, ki so pod prikrojenimi obtožbami v zaporu zaradi protestništva. Z zastrupitvijo, ko ob obisku vladne delegacije, ki pride v Maribor bolj na slavnostni kot na delovni obisk, nahranijo člane mestnega sveta s purgativom. Predvsem je zbiranje ljudi, čeprav maloštevilnih, odločilno v trenutku, ko se junak znajde v zaporu, brez obtožbe, bolj kot opomin in morda kot grožnja z novo represijo. Na kup, vsak šteje! bi lahko povzeli Predinovo sporočilo. Roman Prihodnost d.o.o. nas opozarja, da smo ob spoznanju, da smo vse skupaj predolgo prepuščali raznim samooklicanim in voljenim elitam, dolžni nekaj storiti za lastno in za prihodnost otrok. Z udeležbo v javnem življenju, s prekinitvijo brezbrižnosti in zmotnega prepričanja, da bo kdor koli poskrbel za nas. Da moramo delovati v skladu z ugotovitvami, da tisti, ki delajo v našem imenu, ne delujejo nujno tudi za naše interese.
Prihodnost d.o.o. je angažiran roman. Vendar to zakriva s sklicevanjem na tisti tip romana, ki postavlja v ospredje druščino, locirano pretežno za šank, ki ušpiči marsikatero zafrkljivost. Gre za obliko pikaresknega romana, z vsemi drobnimi nategi in zvijačnostmi, le da je okolje novoklateštva bolj stacionarno, vpleteni pa bolj prepleteni in zapleteni v odnose. Predinov roman veselo druščino in tudi kakšno gorjupo iz njenega življenja in njene ravse z lokalnimi nasilneži popiše z lahkotnostjo in naivnostjo, ki je sploh Predinov zaščitni znak. Zdi se, da so v novonastalih razmerah vsi izgubljeni, da jih usoda suklja in navija, vendar roman izzveni v napotilu, da je treba usodi omogočiti, da nam pomaga. Da je treba Ljubezni in Sreči s svojim delovanjem pustiti naslov, če bi se kdaj odločila in nas poskušala obiskati. Protesti in opozarjanje na družbene nepravilnosti so v tem pisanju očitno že en tak poskus opozoriti usodo nase in zahteva po preobratu.
Matej Bogataj, iz oddaje S knjižnega trga na 3. programu Radia Slovenija (ARS).