Drugo
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 4.7 od 54 glasov Ocenite to novico!
Ena izmed najizjemnejših najdb na območju Viminacija so ostanki amfiteatra, saj gre za neprimerljivo tovrstno odkritje na območju današnje Srbije. Za lažjo predstavo so rekonstruirali četrtino nekdanje antične arhitekture, prostor pa je prizorišče različnih kulturnih prireditev. Foto: Arhiv Arheološkega inštituta Beograd
Na območju arheološkega parka Viminacij so doslej našli skoraj 14.000 grobov. Foto: Arhiv Arheološkega inštituta Beograd
false
Mavzolej se razteza na površini 20 krat 20 metrov in je zgrajen iz kamnitih blokov, betonskih zidakov in okrašenih stebrov. V srednjem delu je grobnica, kjer so umrlega kremirali na mestu samem. Ta tip pokopa, imenovan bustum, je bil zelo redek in posebej izjemen za obdobje, v katerem je nastal mavzolej. Arheologi zato domnevajo, da je bil umrli zelo pomembna oseba. Foto: Arhiv Arheološkega inštituta Beograd
false
V grobnicah se je ohranilo tudi nekaj stenskih poslikav. Med najlepšimi freskami je ženski portret; najverjetneje gre za podobo na tem mestu pokopane ženske, ki je umrla v dvajsetih letih svojega življenja. Foto: Arhiv Arheološkega inštituta Beograd
Viminacij
Na ostanke mavzoleja je na svojem polju naletel neki kmet. Po prvem pregledu terena so arheologi domnevali, da gre za ostanke templja, pozneje se je izkazalo, da je pred njimi del mestnega pokopališča. Foto: Arheološki inštitut Beograd
Viminacij, lobanja ostrogota in gepida
Spredaj ostrogotska lobanja, zadaj deformirana gepidska lobanja. Foto: MMC / M. K.
Viminacij, gepid in rimljan
Levo rimska lobanja, desno lobanja Gepida. Foto: MMC / M. K.
Viminacij
Maketa Viminacija z amfiteatrom. Foto: MMC / M. K.
Rekonstrukcija amfiteatra v Viminaciju.
Ožje jedro Viminacija se je raztezalo na več kot 70 hektarjih, celotno območje naselja z okolico oz. današnje arheološko območje pa pokriva približno 450 hektarjev. Foto: MMC/Maja Kač
Viminacij
V bližini amfiteatra so našli ostanke prostorov, za katere še ne morejo reči, čemu točno so rabili. Trenutno na tem območju potekajo arheološka izkopavanja. Območje je bilo tudi polno kosti živali, od divjih mačk do medvedov in kamel, ki so jih pošiljali v areno. Foto: MMC / M. K.
Terme
Terme niso služile le skrbi za osebno higieno, temveč tudi sprostitvi in druženju. Foto: Arhiv Arheološkega inštituta Beograd
Terme
Stavbo term so gradili v več fazah, in sicer v 2., 3. in 5. stoletju. Foto: Arhiv Arheološkega inštituta Beograd
false
Ostanki mamutke Vike Foto: Arhiv Arheološkega inštituta Beograd
Viminacij
Najdeni ostanki mamutke so zaradi izredno dobre ohranjenosti med najpomembnejšimi na svetu. Mamutka je umrla po tem, ko je obtičala v mulju, ki je njeno truplo pozneje obvaroval pred plenilci. Foto: Arheološki inštitut Beograd
false
Obiskovalci parka lahko prenočijo v Domusu, kompleksu, ki posnema podobo rimske vile. Ta združuje tako del za nastanitev in pogostitev turistov kot prostore za raziskovalno delo. Foto: Arhiv Arheološkega inštituta Beograd
Sobe domusa so razporejene okrog atrija. Foto: Arhiv Arheološkega inštituta Beograd
Konferenčna soba, okrašena z mozaikom iz moranskega stekla in portreti na območju Srbije rojenih rimskih cesarjev. Foto: Arhiv Arheološkega inštituta Beograd

Dodaj v

Arheološki park, kjer na tisoče kosti pripoveduje napeto zgodovino

Ostanki antičnega mesta Viminacij v Srbiji
2. julij 2017 ob 15:06
Kostolac - MMC RTV SLO

Ko stojimo na mestu, kjer je pred dvema tisočletjema stal antični Viminacij, si težko predstavljamo, da je tukaj nekoč ležalo cvetoče rimsko mesto z več kot 30.000 prebivalci, po 1. stoletju eno od najpomembnejših vojaških taborov na tem območju imperija. Danes ga v večji meri prekrivajo polja in travniki, pod katerimi pa v zadnjem obdobju vznikajo ena najdba za drugo.

Viminacij se bistveno razlikuje od večine rimskih naselbin primerljivega pomena, ki večinoma ležijo pod sodobnimi mesti ali pa vsaj v njihovi neposredni bližini. V prvo skupino spada denimo Singidun, na katerem je pozneje zrasel sodobni Beograd. Ostanke antičnega tabora tam nahajamo pod trdnjavo in parkom Kalemegdan, pod tlemi proti Trgu republike pa leži civilni del naselbine. Ker so ostanki torej pod sodobnim mestnim središčem, so načini prezentacije omejeni, poleg tega v srbski prestolnici vsakršna izkopavanja otežuje tudi slab posluh mestnih oblasti in investitorjev za njihovo ustrezno hrambo.

Povsem drugače je bil Viminacij stoletja pozabljeno območje, kjer najpozneje po 15. stoletju ni več sledi poselitve. Danes je najbližje naselje Kostolac, do Beograda se je treba odpeljati še kakšnih 90 kilometrov naprej proti severozahodu. Na površini je torej z nekaj redkimi izkopanimi nahajališči za zdaj malo vidnega, so pa zato najdbe toliko bolj impozantne, predvsem pa razmeroma dobro ohranjene.

Po stari rimski cesti

Članek je bil objavljen v širšem sklopu o arheološkem projektu, ki povezuje štiri mesta nekdanje rimske ceste od Ogleja do Viminacija.
Več o tem lahko preberete tukaj.


Tudi Viminacij je po antiki postal priročen kamnolom za nove gradnje. V 6. stoletju so gradbeni material uporabili za gradnjo tamkajšnje zgodnjebizantinske trdnjave, pozneje v 14. stoletju pa je bil Viminacij skupaj z utrdbo spet uničen, kamenje pa so odnesli za gradnjo smederevske utrdbe. "Antično mesto so rabili kot kamnolom za gradnjo srednjeveških stavb, saj je bil to najlažji način, da so prišli do gradiva. To je bilo že pripravljeno, izklesano … Velik delež utrdbe v Smederevu je zgrajen prav iz kamna iz Viminacija," razloži Goran Stojić z Arheološkega inštituta Beograd. Stroka domneva, da so kamne do tja najverjetneje prevažali po Donavi.

Če izvzamemo manjkajoče klesance, ki so jih odpeljali v Smederevo, pa v Viminaciju v bistvu nič ni izginilo. "Vsaka sprememba konfiguracije na travnikih je primer bolje ohranjene stavbe," razlaga Nemanja Mrđić, strokovni sodelavec Arheološkega inštituta Beograd. Od vseh tovrstnih vojaških taborov na območju nekdanjega Rimskega cesarstva od Velike Britanije do Iraka samo dva stojita na neposeljenem območju, poleg Viminacija je to še Karnuntum v bližini Dunaja.

Neposeljenost in dostopnost olajšuje delo arheologom, na žalost pa tudi plenilcem arheoloških zakladov. Menda je po njihovi zaslugi Viminacij v svetu, zlasti na črnem trgu, skoraj bolj znan kot po rezultatih, ki so jih prinesla strokovna izkopavanja. Okoliško prebivalstvo je bilo z arheološko dragocenostjo Viminacija od nekdaj dobro seznanjeno, zato je marsikaj izginilo, za zidavo pa so ga izkoristili še pozno v 18. stoletju.

Prva izkopavanja v Viminaciju spadajo v čas ustanovitve prvega Srbskega arheološkega društva leta 1883, potekala pa so nekje do prvih let 20. stoletja. Več spoznanj so prinesla sistematična in zaščitena izkopavanja, ki so v sedemdesetih letih 20. stoletja potekala pod okriljem Arheološkega inštituta Beograd, v zadnjih dvajsetih letih pa ta dopolnjujejo z novimi.

Doslej so izkopali približno 3 odstotke nekdanjega antičnega mesta, ki je bil svoj čas prestolnica province Gornje Mezije (Moesia Superior). Ožje jedro velike naselbine se je raztezalo na več kot 70 hektarjih, celotno območje naselja z okolico oz. današnje arheološko območje pa pokriva približno 450 hektarjev. Na teh so se med drugim ohranili ostanki templja, ulic, mestnih trgov, palač, hipodroma, amfiteatra in term.

Območje Viminacija je bilo poseljeno že v 3. stoletju pr. n. št., ohranjeni so predvsem ostanki Keltov, začetki rimske naselbine pa segajo v 1. stoletje n. št. Tudi za to rimsko naselbino je značilna ugodna strateška lega na sotočju rek, Donave in Mlave, več pomembnih cest pa ga je povezovalo z različnimi konci imperija. Vse to mu je omogočalo nagel gospodarski in kulturni razvoj in Viminacij se je razcvetel v kozmopolitsko mesto cesarstva. V resnici spadajo najboljša leta Viminacija, ki je status municipija (mestno upravno središče) dobil pod Hadrijanom, okoli leta 117, v čas, ko je cesarstvo drvelo proti postopnemu propadu. Večkrat se je prav tu razreševalo politično krizo in se odločalo o razporeditvi moči.

Poslednja postaja mladega Hostilijana
Tudi po Viminaciju je korakalo kar nekaj rimskih cesarjev. Med drugim je mesto obiskal Hadrijan, ki so mu ob tej priložnosti v okolici mesta organizirali lov. Dvakrat se je tu ustavil Septimij Sever, na enem od obiskov mesta pa so Karakalo razglasili za cesarja. Med več cesarji, ki so se zaradi tega ali onega razloga zadržali v mestu, sta še Filip Arabec, Dioklecijan in Konstantin Veliki. V nasprotju s Sirmijem se v Viminaciju ne morejo pohvaliti, da je bilo mesto rojstni kraj kakšnega od cesarjev, je pa eden tu sklenil svojo življenjsko pot. Cesar Hostilijan je v Viminaciju preživel večji del svoje kratke, pol leta trajajoče vladavine (vladal je v drugi polici leta 251) in v mestu tudi umrl. Umrla sta oba, Hostilijan in njegova mati Etruscila, domnevno za posledicami kuge, obstajajo pa namigovanja, da so njuno smrt zakrivili zarotniki.

Morda pripada njemu tudi okostje, ki so ga našli v izkopanem mavzoleju. Gre za del nekdanjega mestnega pokopališča, na katerem so našli več kot 300 grobov. Do najdbe je arheologe privedlo naključje. Ko so izkopavali na nekem drugem mestu, je do njih pristopil tamkajšnji kmet, ki da je na svojem polju nekaj našel, se spominja Snežana Golubović, višja strokovna sodelavka na Arheološkem inštitutu Beograd. "Ko smo prišli tja, smo videli enega od teh velikih kamnov. Najprej smo mislili, da gre za ostanek kakšne stavbe, potem ko smo na tako majhnem območju izkopali 17 grobov, pa nam je postalo jasno, za kaj gre." Leta 1997 so izkopavanja prekinili, nadaljevali so jih šele leta 2003, ko se je tudi izkazalo, da gre za zelo pomemben del viminacijskega pokopališča.

Mavzolej in zadnje počivališče pomembnega pokojnika
Ne le, da je območje primerno za prezentacijo, ampak najdbe v mavzoleju pripovedujejo o različnih obdobjih naselbine. V sredini so našli grob s sledmi kremacije na mestu pokopa. To je zelo redek način, značilen za rimsko aristokracijo. "Seveda se je ohranilo veliko kremiranih ostankov, vendar, to je prvi primer kremacijo ob sami grobnici. To je bil zelo značilen primer, eden od treh ali štirih, ki jih imamo tukaj. Očitno je šlo za nekoga zares pomembnega," razlaga arheologinja. Pokojnika so položili na lesen podest in ga na mestu pokopa tudi kremirali. Pri preverjanju domneve, kateri pomembnež bi bil lahko tukaj kremiran, so si poskušali pomagati z ohranjenimi viri, razlaga Snežana Golubović. Hipoteza je, da bi lahko šlo za Hostilijana, pravi. "Viri omenjajo, da sta z materjo prišla v Viminacij, ko sta bila namenjena, da najdeta trupla Hostilijanovega očeta, Etruscilinega moža, in brata, ki sta bila ubita v bitki pri Abritu. Verjetno ju nista nikoli dosegla in sta v Viminaciju umrla zaradi kuge. O tem poročajo zgodovinski viri iz 5. stoletja, se pravi, so dve stoletji mlajši od samih dogodkov, zato je treba biti s podatki seveda previden. "Gotovo je torej tukaj pokopana pomembna oseba, ne moremo pa dokazati, da je v resnici Hostilijan."

Posebnost grobnice je tudi ta, da je bila oplenjena že v antičnem času. Poznejša plenjenja grobov so nekaj povsem običajnega, tako zgodnji primeri pa ne, pojasni. "V enem od grobov smo našli kosti ženske in nekaj ostankov zlatega nakita. Zamislili smo se: če so vse to pustili, kakšna je bila šele dragocenost, ki so jo odnesli s seboj! Očitno je šlo za nekoga zares pomembnega."

Sijajne slikarije grobnic
V 3. stoletju je Viminacij cvetel, v njem so se dvigovale monumentalne in megalomanske stavbe, razlaga arheologinja. Konec 3. in na začetku 4. stoletja je tukaj delovala pomembna delavnica freskantov, o kateri pripovedujejo poslikave v nekaj ohranjenih grobnicah. V eni od teh je najti značilne poganske motive tistega časa, kot so pavi in druge ptice ali cvetlice. Vidi se razlika v kakovosti izdelave, kar nam pove, da so bili učencem zaupani preprosti motivi, glavni mojster oziroma lastnik delavnice pa je naslikal glavni portret. Ohranil se je tudi kristogram, ki nakazuje, da je del grobnic vendarle krščanski. Gre torej za upodobitve, ki ponazarjajo, kako je človek doživel prehod v krščanstvo, pove Snežana Golubović. Na eni strani imamo torej prizor tuzemskega lova, kjer lev predstavlja tisto, kar bremeni pogana, na drugi podobo nebeškega lova, kamor pride človek po spreobrnitvi. Očitno je pokojnik prešel to transformacijo, kar nam pove, da je šlo v resnici za krščansko grobnico.

Skrivnostno dekle na portretu
Leta 1983 so našli čudovito fresko z ženskim portretom, ki se je je oprijelo ime Mona Liza Viminacija. Freska krasi grob, kjer so našli kosti dveh oseb - 60-letnega moškega in 20-letne ženske, za katero domnevajo, da je dama na portretu. Kot so pokazale analize kosti, je umrla zaradi rahitisa. Grobnica spada v isti čas kot omenjena krščanska, tisto, kar bega strokovnjake, pa je naslikan nimb. Očitno gre za žensko iz imenitne aristokratske družine, saj so ob okostju našli tudi veliko zlatega nakita.

Na območju Viminacija so doslej našli približno 14.000 grobov, večinoma rimskih (gre za eno najbolj raziskanih nekropol na območju imperija). Svoje umrle so pokopavali v lesenih, opečnih ali kamnitih sarkofagih. Ohranjene kosti analizirajo v laboratoriju, ki je vključen v raziskovalni del Arheološkega parka Viminacij. Na osnovi izotopskih analiz stroncija poskušajo dognati, od kod so prihajali ljudje, ki so živeli na območju Viminacija. Z analizo stroncija, ki se človeku v zobeh nalaga do polčetrtega leta starosti, je namreč mogoče prepoznati geološko sliko dežele, v kateri se je pokojnik rodil. Analize desetih različnih antropoloških tipov lobanj so pokazale, da gre za ljudi iz različnih okolij, kar potrjuje teorijo o multikulturni sestavi Viminacija, razlaga fizični antropolog Ilija Mikić z Arheološkega inštituta Beograd.

V raziskovalnem središču so začeli izdelovati tudi 3D-modele obrazov umrlih, ki jih sestavijo predvsem ob pomoči podatkov, pridobljenih iz okostja. Na ta način zmorejo rekonstruirati relief obraza, s tem pa si laže predstavljati, kako so bili ljudje videti v preteklosti. Po Mikićevih besedah je bila povprečna življenjska doba približno 30 let, moški so bili v povprečju visoki 165 centimetrov, ženske pa 155 centimetrov. Zanimivo je, da so imeli precej bolj zdrave zobe, kot jih imamo danes, saj njihova prehrana ni obsegala toliko rafiniranega sladkorja.

Deformirane lobanje Gepidov
Našli so tudi približno 30 deformiranih gepidskih lobanj. Deformacija je posledica običaja, s katerim so si z obvezami preoblikovali lobanje. Estetski ideal oziroma navado je to germansko pleme prevzelo od Hunov. Glave so si povezovali predvsem v otroških letih, saj so s tem dosegli izrazitejšo in dolgotrajnejšo deformacijo. Gre za enega najštevilnejših tovrstnih primerov v Evropi in največjega na območju nekdanje Jugoslavije. Nekaj ohranjenih lobanj priča tudi o izvajanju trepanacije, tehnike luknjanja lobanje v zdravstvene namene.

V terme tudi ponoči
Poleg ostankov rimskih ulic, akvaduktov, po katerih so mesto oskrbovali s svežo in hladno vodo, ter odtočnih kanalov, ki so skrbeli za njen odtok, velja med pomembnejšimi najdbami omeniti še eno od nepogrešljivih stavb vseh večjih rimskih mest – terme. Te niso služile le skrbi za osebno higieno, temveč tudi sprostitvi in druženju. Celotna stavba, ki je prav tako doživela več gradbenih faz (2. 3. in 5. stoletja), je bila ogrevana s hipokavstnim sistemom, našli so tudi kanal za praznjenje bazena in pa ostanke latrin. O eleganci stavbe pričajo ohranjeni ostanki fresk in talnih mozaikov. Številne oljenke pa dajo slutiti, da so v terme zahajali tudi ponoči.

V gladiatorski areni
Med bolj atraktivnimi najdbami je del amfiteatra, ki je ležal v vojaškem delu Viminacija, verjetno pa si je gladiatorske igre ogledalo tudi civilno prebivalstvo. Gre za prvo najdeno stavbo te vrste na območju sodobne Srbije, za lažjo predstavo pa so del amfiteatra rekonstruirali. Igram je lahko na tribunah amfiteatra prisostvovalo približno 7.000 gledalcev, ki so se, sodeč po najdenih kosteh, zabavali ob bojih med leopardi, volkovi in medvedi, največkrat pa je šlo kar za domače živali, kot je divja mačka. Na območju amfiteatra so našli tudi kosti kamel, ki se jih je največkrat uporabljalo za tovorništvo, razlaga Goran Stojić. Prirejali so tako borbe med živalmi kot med ljudmi, v areni amfiteatra pa izvajali tudi usmrtitve. Amfiteater so gradili v več fazah; prvi dve sta leseni, tista iz Hadrijanovega časa pa je kamnita. Med izkopavanji so jih presenetile poslikave na notranjih stenah. Amfiteater, ki so ga začeli graditi v 1. stoletju, je bil v uporabi do 4. stoletja, izkopavati pa so na tem mestu začeli leta 2007.

V podobi antične vile
V Viminaciju se z raziskovanjem trenutno ukvarja kakšnih 20 strokovnjakov, od tega je 16 arheologov, ob teh so še fizični antropolog, umetnostna zgodovinarka, konservator in arhitekt. V svoje vrste povabijo tudi podiplomske študente arheologije, ki ne pomagajo le pri izkopavanjih, ampak imajo na voljo tudi študijsko knjižnico. Vse to je urejeno v znanstveno-raziskovalnem centru Viminacij, ki so ga poimenovali kar Domus, saj kompleks posnema videz nekdanje rimske vile rustice. Združuje dve ravni – prva je namenjena turistom, ki lahko prenočijo v sobah, razporejenih okoli ličnih atrijev po zgledu rimskih hiš, in si privoščijo antično pojedino, zgornje nadstropje pa je namenjeno arheologom in drugim strokovnjakom raziskovalnega centra. Ne preseneča, da je Viminacij, kjer so domiselno združili strokovno delo s privlačno prezentacijo javnosti, najbolj obiskan arheološki park v Srbiji in lahko bi bil koristna lekcija marsikaterim drugim tovrstnim ustanovam po svetu.

Zadnje počivališče mamutke Vike
Leta 2009 so nedaleč od Domusa naleteli na najdbo, zaradi katere se je v zadnjih letih obisk parka – tega letno obišče 75.000 ljudi – povečal za tretjino. Ta najdba pripada mnogo bolj oddaljeni dobi. Le tri metre globoko je bilo treba kopati, da so prišli do ostankov kosti sedmih mamutov. Najbolje ohranjeno med njimi so poimenovali Vika: ker je obtičala v mulju, je tako – v primerjavi s preostalimi mamuti – ostala zaščitena pred plenilci. Gre za izjemno najdbo, saj je njeno okostje tako rekoč v celoti ohranjeno v prvotnem anatomskem položaju, kar je redkost v svetovnem merilu. Šlo je za samico, staro 60 let, visoko približno 4,5 metra, dolgo več kot 5 metrov in težko približno 10 ton. Najverjetneje je bil zanjo usoden prav mulj, v katerega se je zagozdila. Danes so mamuti razstavljeni na mestu najdbe v sijajni konstrukciji banjastega oboka, ki ostanke razsvetljuje s povsem naravno svetlobo. Ob mamutih so našli tudi 250.000 let staro deblo in upajo, bodo lahko rekonstruirali habitat, v katerem je Vika živela.

Maja Kač
Viminacij
Viminacij
Viminacij
Viminacij
Prijavi napako
Komentarji
Roky89
# 02.07.2017 ob 20:46
Sem slišal, da so zadnje čase zemljevidi prav in... Mogoče bi lahko tudi MMC kdaj postregel s takšno inovacijo. Vem, da smo tuki bolj staromodno ljudstvo, vendar si bi lahko kdaj privoščili tudi kaj takšnega.
mmcmatto
# 02.07.2017 ob 15:47
Zanimivo. Bomo vsaj tisto, kar je še ostalo uspeli ohraniti za zanamce? Žal dvomim.
mroz12
# 02.07.2017 ob 23:13
@por
Upam, da je od kakšne živali, ki je obležala v čudnem položaju :)

Sicer pa poučen in zelo zanimiv članek! Takoj podpišem za še več takšnih.
Sklonjen
# 03.07.2017 ob 19:17
@Micesar ... Vsi razen tebe že vedo, da v revolucionarni moriji ni šlo (razen v manjši meri in še takrat praviloma brez sodno dokazane krivde) za poboj izdajalcev, temveč za "izbris" razrednih sovražnikov, da bi nato lahko implementirali noro idejo, ki se ji reče socializem, za katero pa vemo kako se je končala!
Če te še kaj zanima vprašaj in pojasnjeno ti bo!
Sklonjen
# 03.07.2017 ob 11:44
Tudi iz naše novejše zgodovine kupi kosti pripovedujejo zamolčano resnico o zločinu komunistov in revolucionarjev nad lastnim narodom!
politik kritik
# 03.07.2017 ob 01:27
Eh, če nebi imelo vsako Italijansko manjše mestece podobno, ali celo več antično rimskih ostankov, bi bilo celo zanimivo iti gledati. Med drugim ima pomoje bistveno več ostankov tudi Emona, ki ima le to nesrečo, da je nad njo danes zgrajena Ljubljana in za namene izkopavanj pač ni praktično podirat hiš (imela je tudi amfiteater).

Skratka grem za 29 € s Flixbusom v Rim.
Matjaz82
# 04.07.2017 ob 18:32
ti pa čestitam, da si še iz 2000 let stare civilizacije uspel priti na komuniste in fašiste, moraš imeti res mirno življenje.
Matjaz82
# 04.07.2017 ob 18:31
@SKLONJEN
Le kako naj zgodovina ne bi vedela za te poboje? Saj so natančno datirani in prešteti. 12.000 domobrancev, 35.000 ustašev in 25.000 četnikov, kmalu po koncu 2 sv, ko se slednji niso hoteli predati in so se borili naprej. Seveda je bilo nekaj napak, toda povej mi eno vojno, ki se je končala gladko?
Razredni sovražniki so padali po celi Evropi, enačiti te minorne številke, ne s celo 2 sv, lahko rečemo samo sistematične poboje Slovencev, saj so nas imeli malo bolje kot žide pa je najmanj smešno. In takim ste se udinjali? in se še vedno...
Btw, liberalni socializem imajo v skandinavskih državah in jim gre precej bolje kot v našem liberalnem kapitalizmu, se strinjaš?
Micesar
# 03.07.2017 ob 19:59
Medtem, ko misliš, da sem sam zaveden, upam, da sam spoznaš svojo zmoto in nehaš verjet lažnivcem.
Micesar
# 03.07.2017 ob 14:07
Sklonjen ta tvoj "lasten narod" je izdal moj "lasten narod"! In boh si ga vedi kaj bi bilo z mojim "lastnim narodom", če bi ostal pod okupacijo treh fašističnih držav. Ni prav, da so jih pobili, vendar lažje oprostim to kot pa izdajstvo.
Kazalo