O omenjeni temi so govorili na posvetu o načinih pridobivanja, hranjenja in prikazovanja filmskih gradiv v digitalni obliki v Sloveniji. Posveta v Slovenski kinoteki so se udeležili tudi predstavniki distributerjev.
Zbrani so razpravljali o tem, ali naj tudi Slovenija sprejme zakon, ki bo distributerjem nalagal oddajo obveznega izvoda, kot je poznan na področju knjige, ali pa naj vse skupaj še naprej poteka na prostovoljni bazi. Če bi se to področje urejalo z zakonom, bi se po besedah direktorja Slovenske kinoteke Ivana Nedoha lahko znotraj zakona o varstvu kulturne dediščine ali zakona o Slovenskem filmskem centru, mogoč pa bi bil tudi poseben zakon.
Pri obveznem depozitu uspeva le še Francija
A Nedoh meni, da bo v EU-ju verjetno obveljalo načelo prostovoljnega depozita. V preteklosti je sicer ponekod tudi za tuje filme, ki so bili distribuirani po državi, veljal obvezni depozit, pri tem pa danes uspeva le še Francija.
V drugih državah v EU-ju pa bodo institucije za ohranjanje filmske dediščine, kot so filmski muzeji in kinoteke, najverjetneje tudi v prihodnje pri zbiranju filmov na digitalnih nosilcih zbirale le odprtokodne DCP-formate na prostovoljni podlagi, medtem ko kodiranih ne bodo zbirale.
Kinoteke dragocene v primeru hranjenja neodvisne produkcije
Če bo obveljalo načelo prostovoljnega depozita, se najverjetneje ne bodo zbirali in hranili kodirani DCP-ji velikih ameriških distributerjev. Vendar pa se z novimi načini ustvarjanja na področju filma, ki ga omogoča digitalna tehnologija, povečuje število neodvisnih produkcij, za katere ni tako dobro poskrbljeno, in v teh primerih bodo kinoteke še toliko dragocenejše.
Distribucija prek spleta bo odprla nova vprašanja
Distribucija filmov danes še vedno poteka s pomočjo fizičnih nosilcev – trdi disk je še vedno fizičen predmet, a manjši, kot je bila filmska kopija. Že v desetletju pa bo distribucija filmov verjetno potekala le še prek spleta, to pa bo, kot poudarja Nedoh, spremenilo tudi logiko teritorialnosti. Trenutno velja, da film postane filmska dediščina neke države, ko je predvajan v tamkajšnjih kinematografih ali kako drugače javno predvajan. S spremenjenim načinom distribucije pa bo treba tudi to reševati na drugačen način.
Izbor Slovenske kinoteke
Slovenska kinoteka je gradivo sprva zbirala neselektivno. Danes je po Nedohovih besedah po svetu najbolj navzoča s svojimi zbirkami eksperimentalnih filmov, ki jih bodo nadaljevali tudi v prihodnje. Zbirajo tudi filmsko gradivo, ki je nastalo z delom Slovencev po svetu, oziroma filme, ki so povezani s Slovenijo. Tu je še produkcija mlajših ustvarjalcev, ki svoje filme predstavljajo na festivalih in nastajajo mimo subvencionirane produkcije.
Poleg tega bodo še naprej zbirali nekatere tuje filme, ki so bili distribuirani in prikazani na območju Slovenije. S tem se vzdržuje dostop do filmov s slovenskimi podnapisi na digitalnih nosilcih za kinematografe predvsem v art kino mreži Slovenije in tudi širše.
Lotili so se še digitalizacije filmske dediščine. Pri tem so prepričani, da je film, ki je bil posnet na 35- ali 16-milimetrski trak, treba obdržati na izvornem nosilcu, saj sta forma in nosilec v kinematografiji 20. stoletja neločljivo povezana. Slovenska kinoteka je državni muzej in osrednji zavod za predstavitev domače in svetovne filmske dediščine na območju Slovenije, zato mora v kinematografu zagotavljati filmsko izkušnjo, ki je najbližja izvorni. To je temeljni razlog restavriranja in digitaliziranja, ki omogočata ponovno videnje filmov – tudi v drugih kinematografih. Med drugim so ponovno vidnost omogočili filmom Triptih Agate Schwarzkobler Matjaža Klopčiča ter delom Vinka Rozmana, Davorina Marca in Karpa Godine.