Tretje Gregorčičeve dneve pripravlja goriški literarni klub Govorica v sodelovanju z Goriško knjižnico Franceta Bevka in Krajevno skupnostjo Gradišče nad Prvačino. V času, ko je Vipavska dolina zelena in cvetoča, taka, kot jo opeva priljubljeni pesnik Simon Gregorčič, bodo spomin nanj obudili z branjem poezije in pesmijo. Letos je v ospredju pesnikova ljubezenska poezija.

Pester program se je začel s poklonom pesniku ob spomeniku na Erjavčevi ulici v Novi Gorici, drevi ob 20. uri pa bodo pripravili osrednjo slovesnost v atriju Goriške knjižnice Franceta Bevka, na kateri bodo brali Gregorčičevo poezijo, prisluhnili uglasbenim pesmim Simona Gregorčiča ter pogovoru s kulturno in politično delavko iz Benečije Živo Gruden. Ob tej priložnosti bodo odprli tudi priložnostno razstavo Gregorčičevih knjižnih izdaj iz zasebne zbirke Melanije Kerševan.

Drugi del prireditve prihodnji petek
Drugi del letošnje prireditve bo teden dni pozneje potekal na Gradišču nad Prvačino, kjer je pesnik dolga leta služboval. V spominskem parku Simona Gregorčiča in Josipa Tominca pred kulturnim domom se bosta predstavili ustvarjalki Marija Mercina in Nataša Konc Lorenzutti, s pesnikom Markom Kravosom se bo pogovarjal Radivoj Pahor. Svoje videnje Gregorčiča bodo predstavile tudi amaterske slikarke iz Renč in okolice.

Na Gradišču nad Prvačino je "goriški slavček", pesnik Simon Gregorčič, živel in delal 21 let. Na posesti znanega slikarja Jožefa Tominca je kupil nekaj obdelovalne zemlje, si tam zgradil hišo in kmetoval vse do odhoda v Gorico leta 1903. Zato je krajevna skupnost tam uredila spominski park, ki je posvečen obema umetnikoma - slikarju Jožefu Tomincu in pesniku Simonu Gregorčiču.

Glas slovenske Primorske
Simon Gregorčič, ki se je leta 1844 rodil na Vrsnem, je v Gorici študiral bogoslovje, duhovniški poklic pa ga je popeljal od Kobarida, kjer je ustanovil eno prvih čitalnic na Slovenskem, prek Branika do Gradišča nad Prvačino. Umrl je leta 1906, prav tako v Gorici.

Pisanju domovinske lirike se je posvečal že kot dijak, njegova poezija pa je kmalu pokazala razkol med zavezanostjo duhovništvu in željo po posvetnem življenju. Njegov pesniški opus obsega domoljubne (Soči, Nazaj v planinski raj), ljubezenske (Kropiti te ne smem), izpovedne (Človeka nikar) in pripovedne pesmi (Hajdukova oporoka, Veseli pastir).