Stena sobe, ki je danes modra, je bila v izvirniku vijoličasta, je pokazala kemična analiza slike. Odkritje dejansko nakazuje tudi na umetnikovo čustveno stanje, saj je bil zid sobe v resnici - bel.Vijoličasti odtenek je bil tako plod umetnikove domišljije, s katero je najbrž želel poudariti počitek misli ali pa svojo ustvarjalnost, ugotavljajo znanstveniki. O tem, da je stene upodobil v bledi vijoličasti barvi, je umetnik pisal tudi svojemu bratu Theu. Ob tem je opisal tudi dejanske barve spalnice, ki jo je želel polepšati in obenem izraziti svoj čustveni svet. Foto: Reuters
Stena sobe, ki je danes modra, je bila v izvirniku vijoličasta, je pokazala kemična analiza slike. Odkritje dejansko nakazuje tudi na umetnikovo čustveno stanje, saj je bil zid sobe v resnici - bel.Vijoličasti odtenek je bil tako plod umetnikove domišljije, s katero je najbrž želel poudariti počitek misli ali pa svojo ustvarjalnost, ugotavljajo znanstveniki. O tem, da je stene upodobil v bledi vijoličasti barvi, je umetnik pisal tudi svojemu bratu Theu. Ob tem je opisal tudi dejanske barve spalnice, ki jo je želel polepšati in obenem izraziti svoj čustveni svet. Foto: Reuters
Spalnica
Vincent van Gogh je Spalnico naslikal v svojem arleškem obdobju, ki ga je zaznamovalo žalostno slabšanje njegovega duševnega zdravja. Ob prihodu v Arles je bil van Gogh poln zanosa in utopičnih sanj o ustanovitvi umetniške kolonije na francoskem jugu, ki je njegovemu tedaj že z zelo živahno paleto zaznamovanemu slikarstvu pečat vtisnil z rumeno barvo pšeničnih polj in sonca. Vendar pa je umetnik kmalu ugotovil, da tudi življenje na francoskem jugu ni najbolj blago, mračil se mu je um, odrezal si je uhelj in prostovoljno pristal v norišnici. Prav v tem prostovoljnem zaporu pa je še dvakrat naslikal Spalnico; zanjo je dejal, da je to slika, ob "kateri se spočijejo možgani in še bolj domišljija". Foto: Reuters

Postelja, ki je pravzaprav osrednji motiv slavnega platna, je morda preživela teh sto in več let, je prepričan umetnostni zgodovinar Martin Bailey. Bailey je dragocenemu kosu pohištva s preverjanjem dokumentacije sledil do dediča, ki je po osvoboditvi Nizozemske leta 1945 posteljo podaril skupnosti v Arnhemu.

Van Gogh je posteljo kupil septembra 1888 v kompletu s posteljo za gosta - pripravljal se je namreč na obisk še enega velikega slikarja, Gauguina, ki je bil takrat na poti v Arles. Za vsako od postelj je odštel 150 frankov, Spalnica pa je nekakšen slikarski dokument umetnikovega prvega doma.

Po van Goghovem samomoru leta 1890 je postelja prešla v last vdove njegovega brata, Jo - ta jo je vzela s seboj na Nizozemsko, kjer jo je uporabila v majhnem gostišču, ki ga je vodila.

Zgodba bi se tukaj lahko končala - in se tudi je, dokler Bailey ni odkril pisma iz leta 1937. Ker so v slikarjevi "Rumeni hiši" hoteli odpreti muzej, so Joinega nečaka, ki mu je bilo prav tako ime Vincent, prosili za isposojo slik. V pismu je odgovoril, da lahko ponudi tudi "posteljo, ki se pojavi na slavni sliki spalnice".

Lov na prastare postelje v Boxmeeru?
Muzej nikoli ni zaživel; hiša je bila leta 1944 poškodovana v zavezniškem bombardiranju in kasneje porušena. Bailey je, tako poroča The Art Newspaper, lani stopil v stik s sinom zgoraj omenjenega nečaka, Johanom van Goghom, ki šteje 94 let. Spomni se, da so posteljo leta 1945 podarili prebivalcem iz okolice Arnhema, natančneje, vasice Boxmeer. Bailey je prepričan, da bi bila postelja lahko tam še danes, še posebej, če se lastnik sploh ne zaveda njenega porekla.

Slika, ki uteleša umetnikov zanos in vitalnost
Danes je znanih pet različic van Goghove Spalnice. Dve sta skici, tri pa oljne slike. Za največjo mojstrovino velja prva različica, iz leta 1988, ki je danes razstavljena v Amsterdamu. Obstajata pa še dve, hranijo ju v pariškem muzeju d'Orsay in v chicaškem umetnostnem inštitutu. Velja, da le izvirni sliki uspe ponazoriti sanjavo in optimistično vzdušje, ki je prevevalo van Gogha leta 1888. Tedaj je zares verjel, da je v Arlesu naposled našel resnični dom (umetnik se je namreč v 37 letih kar 37-krat preselil).